Z zanimanjem sem prebral članek, pravzaprav intervju »Na elektriko? Zakaj že?«, objavljen v zadnjem Monitorju, v katerem je intervjuvanec, gospod David Mrvar, pričakovano zagovarjal uporabo električnih avtomobilov in s tem posredno e-mobilnost.
Imam prenosni računalnik, ki se bliža desetemu rojstnemu dnevu in v zadnjem času postaja zelo počasen, kljub naknadno vgrajenemu pogonu SSD. Naj kupim novega ali mu je mogoče še kaj programsko pomagati?
So znamke, ki doživijo prav astronomsko priljubljenost po svetu in marsikdaj celo presežejo podjetje, ki jih je ustvarilo. Tudi v naši branži jih je kar nekaj, nekoliko starejši bržkone prepoznajo ime Thinkpad, mlajšim pa najhitreje pade na pamet iPhone. Presenetljivo veliko ljudi za slednjega niti ne ve, da ga izdelujejo v Applu, postal je malone kulturni fenomen. Kdo izdeluje Thinkpade? Verjetno to ve še manj uporabnikov, morebitni odgovori pa se gibljejo med IBM in Lenovo.
V sodobnem informacijskem svetu naj bi življenje potekalo tekoče, brez nepotrebnih ovir. Žal se prevečkrat izkaže, da računalniki niso vsemogočni in je človek tisti, ki po nepotrebnem oteži stvari. Med drugim se zaplete pri nakupu stanovanja in tako preprosti stvari, kot je selitev.
Ogledal sem si film Snowden. Tako kot me je zanimal oni prvi, me je tudi ta drugi, režiserja Oliverja Stona. Vendar je bil tudi tokrat (še) bolj kot film zanimiv odziv tistih, ki so si film ogledali z menoj.
Na glasbi so bolj ali manj nastale (nelegalne) spletne strani za izmenjavo datotek, danes je videti, da so jih izpodrinile zakonite storitve. Ali res?
Pred mesecem dni sem na teh straneh pisal o Samsungovih uspehih na področju pametnih telefonov, v zadnjih tednih pa je prišlo do zanimivega preobrata. Korejski gigant je sredi zmagoslavnega jahanja vala grdo pogrnil – prihajajoči telefon Galaxy Note 7 ima, kot kaže, težavo z akumulatorjem, zato so umaknili iz prodaje celo serijo telefonov, konkretno bodo vpoklicali dva in pol milijona naprav.
Nedvomno ste se že kdaj znašli v umetnostni galeriji, če ne drugega, ste šli tja na WC. Nedvomno ste kdaj prelistali časopis ali dva. Skoraj gotovo ste pri obeh opazili slike. In morda ste opazili, da so različnih formatov. Od majhnih do velikih, od ležečih do pokončnih in kvadratastih. Slike so ozke in stisnjene med vrstice članka, ali pa prostaško velike in zasedajo pol galerije.
Pred leti sem doživel enega najbolj hecnih izbruhov mojih intervjuvancev, ko je tedanji predsednik uprave Telekoma Austrie, Hannes Ametsreiter (zdaj je šef nemškega Vodafona), kriknil: »Vas res zanima samo roaming?!«
Občasno me (še) kdo vpraša za nasvet, katero tablico kupiti. Razen logičnega odgovora, iPad, mu težko svetujem karkoli drugega. Ker so tablice z Androidom pač že klinično mrtve.
To, da je vsakodnevno tekanje, celo med službo, postalo nekaj vsakdanjega, sem se že navadil, toda ali je res koristno ob tem vleči s seboj tudi kupe elektronike, od navigacijskih naprav do predvajalnikov glasbe?
Na področju mobilne telefonije (no, raje kar telefonije) imamo pogosto občutek, kot bi šlo za pokvarjeno ploščo, ko pišemo, kako so v Applu zopet podrli prodajne rekorde in kako vsi množično kupujejo njihove iPhone. Hkrati pa so novice iz sveta Androida že dalj časa razmeroma negativne – podjetjem, ki izdelujejo te naprave, naj bi šlo slabo, vzpenjajo se edino kitajska podjetja (Xiaomi, Huawei, Lenovo), pa še ta bolj zaradi nizkih cen.
Ko je Prešeren leta 1844 napisal Zdravljico, ni mogel vedeti, ali jo bo sploh lahko priobčil svetu. Odobriti jo je moral cenzor, zato je kar sam izločil tretjo kitico, četrto pa mu je prečrtal Miklošič. Ker pesnik pohabljene pesmi ni maral izdati, je v celoti izšla šele po marčni revoluciji. Če bi jo napisal danes, bi jo lahko takoj objavil po internetu, kjer bi jo lahko prebral kdorkoli. Ali pa nihče, če bi tako hoteli bogovi.
Za Monitor se stara »sezona« konča s poletjem, nova pa začne septembra, ko začnemo v uredništvu mozgati o tematikah, ki jih bomo pokrili v naslednjem letu. Tako kot vedno, je ta razmislek tudi letos naplavil kar nekaj tehnologij, ki so že ali pa bodo počasi izpadle iz revije.
Vedno več televizorjev se pohvali z ločljivostjo 4K, obenem pa nekatere naše televizijske postaje še vedno oddajajo v prastari ločljivosti PAL. Je nakup modela s 4K res smiseln?
Pišem še zadnjih nekaj člankov za naslednjo številko revije, urednik je že rahlo živčen, sam pa počasi tudi postajam, žal po krivdi tehnike. In to tiste, ki naj bi bila najboljša.
Bliža se čas dopustov. Najprej v službi norimo, da bo vse pripravljeno za teden ali dva miru in popolnega odklopa, nato nas podobna bitka čaka še doma. Pakiranje mi ni bilo nikoli pri srcu, v zadnjih letih, ko se je nabralo nepregledno število tehnoloških dobrin, pa je postalo kar prava muka.
Microsoft je za 26,2 milijarde (!) dolarjev kupil LinkedIn, nekakšen »poslovni Facebook«. Se zdi le meni ali te multinacionalke z milijardami res ravnajo kot svinja z mehom?
Ali prevlada mobilnih aplikacij morda nakazuje smrt spletnih aplikacij ali kar spleta v celoti? Zdi se, da mora prav vsaka storitev imeti vse mogoče aplikacije, spletna stran pa je tam le še za podporo.
Mobilna revolucija je precej pretresla spletni svet in mu postavila nove izzive. Spletne strani so morale postati odzivno oblikovane in se same prilagajati različnim zaslonom. A za marsikatero to ni bilo dovolj.
Ali menite, da morate svoje računalnike vsakih nekaj let nadgraditi in zamenjati? Nekateri sodijo, da je to nepotrebno, in se nadgradenj niso šli že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Na primer jedrske sile Združenih držav Amerike …
Berem, da se v tujini še vedno, in vedno bolj, zelo dobro prodajajo prenosniki Chromebook. Je vam jasno, zakaj, in ali bi jih priporočali tudi Slovencem?
Pred kratkim sem nekje v spletu zasledil novico o LGjevem novem telefonu G5 (preizkus si lahko preberete na naslednjih straneh), za katerega so na tisti strani zapisali, da gre za pozabljenega zastavonošo. Ta oznaka niti ni tako daleč od resnice, s tem da LG ni edini, ki se ubada s krizo identitete. Vse bolj se zdi, da se z enakimi težavami ukvarjajo tudi v HTCju in Sonyju. Vsi trije »pač« izdelujejo neke androidne telefone.
S to številko v Monitorju opuščamo rubriko, v kateri smo redno popisovali najboljše programe za telefone z Windows Phone. Ker je teh programov vedno manj (pa še ti niso vedno najboljši) in ker bo Windows Phone zdaj zdaj umrl.
Za Monitor že od leta 2010 opisujem zabavno elektroniko. V tem času sem imel v rokah skorajda vse telefone, ki so naprodaj pri nas. Ko človek stopi v trgovino, že sama količina telefonov zmede in odločitev na prvi pogled ni lahka. V resnici pa je resnih izbir med telefoni malo.
Zanimanje za osebne računalnike, PC in druge izvedbe, pospešeno zamira. Zdaj je že povsem jasno, da ne gre zgolj za posledico krize ali zasičenosti trga, temveč za prehod v dobo po osebnih računalnikih.
Ima navidezna resničnost res prihodnost? Bomo večere res kmalu preživljali z očali za navidezno resničnost na nosu? Ali pa bodo preživeli le 360-stopinjski posnetki?
Na tokratnih nenehnih preizkusih smo preizkusili tri servirne pladnje in en telefon. Ali, če gledam s stališča našega urednika (in tudi Anžeta, ki sicer veliko piše o telefonih), tri telefone in eno majhno igračo. Obe stališči sta legitimni, kot bi rekel Anže.
»Vi ste strokovnjak za to področje. Povejte, ali naj to naredimo?«
»Ne, mislim, da to ne bi bilo najpametneje.«
»Hm ... Toda mi bi to kljub temu radi naredili.«
Poleg virusov, izsiljevalske kode in drugih nevšečnosti v digitalnem življenju na vsakogar preži nevarnost kraje identitete. Če smo se nekdaj smejali lahkovernim tujcem, ki so zasebne podatke brez slabe vesti zaupali elektronskemu naslovu (lažne) prsate plavolaske ali afriškega princa, ki mu je država odrekla gostoljubje, nam danes ni več do smeha. Tehnologija je napredovala in z njo so odrasli tudi zlikovci.
Arhiv
Po avtorjih
