Diskete niso mrtve
Ali menite, da morate svoje računalnike vsakih nekaj let nadgraditi in zamenjati? Nekateri sodijo, da je to nepotrebno, in se nadgradenj niso šli že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Na primer jedrske sile Združenih držav Amerike …
Pred kratkim se je po spletu razširila novica o tem, da ameriške jedrske sile za sistem, ki koordinira medcelinske jedrske rakete, jedrske bombnike in letalske tankerje še vedno uporablja IBMov sistem Series-1, 16-bitni računalnik iz leta 1976. In ta podatke še vedno zapisuje na diskete, tiste »ta velike«, 8-palčne! To, da gre nanje le 237 KB podatkov (za vsako fotografijo, ki jo naredi telefon, bi potrebovali 20 takih disket), očitno ni težava, kot tudi ne to, da že od nekdaj živimo v prepričanju, da so diskete s svojo »mehkobo« pojem nezanesljivosti. Kajti očitno ni tako.
Verbatim kot eden redkih izdelovalcev, ki še izdelujejo diskete (ker jih nekateri pač še vedno potrebujejo), pravi, da jih izdelajo »nekaj tisoč« na mesec. V devetdesetih letih, ko so bile diskete še ključni nosilec podatkov, so jih »nekaj milijonov«. Ko so nastali CDji in CD-ROMi ter predvsem programska oprema (Windows, OS/2) na njih, smo jih uporabniki počasi začeli ignorirati, izdelovalci pa so jih upokojili. Dell je disketne enote (tiste najmodernejše, 3,5-palčne) v osebnih računalnikih upokojil že leta 2003. In vendar nekateri, ki diskete uporabljajo še danes, pravijo, da jim nič ne manjka, da tehnologija pač deluje. Kot je poročal BBC, direktor britanskega nacionalnega muzeja računalništva v Bletchley parku pravi, da redno prebirajo 40 let stare diskete. Veliko več težav je s starimi magnetnimi trakovi, kjer je problem »prisluh« s tenko navitih sosednjih podatkovnih sledi, da o CD-ROMih in DVDjih niti ne govorimo. Slednji so bili pred časom predstavljeni kot bistveno zanesljivejši nosilec, saj so podatki nanje shranjeni mehansko, in ne magnetno, a se je izkazalo, da je prav to ključna težava – mehansko zapisani podatki se pač deformirajo, plastika zvije, odlepi. Magnetna tehnologija, ki jo uporabljajo diskete, je očitno dovolj zanesljiva, če le ne pretiravamo z gostoto; spomnimo se, kako hitro smo zaradi nezanesljivosti upokojili preveč gosto popisane prenosne diske Syquest, JAZ in ZIP.
Predstavljam si, da je prenos zbirniške kode z IBMovega velikega računalnika (mainframe) na karkoli domačega za današnje programerje bolj ali manj nemogoč.
Klasični odgovor, zakaj tako stare naprave še uporabljati, je seveda »ne popravljaj, če deluje«. Spominjam se, da smo v Monitorju nekje leta 2000 sodelovali s slovenskim Inštitutom za celulozo in papir, kjer so za upravljanje merilnih naprav v svojem laboratoriju še vedno uporabljali – Apple II. Da, to je računalnik še izpred Maca … In vendar sem prepričan, da načelo »ne menjaj, ker deluje«, zahteva zelo velike denarne vložke. Res, diskete še vedno izdelujejo, manj verjetno je, da še vedno izdelujejo tako stare računalnike in rezervne dele zanje. Ne nazadnje so specializirana podjetja, ki se ukvarjajo samo s tem, da za take dinozavre iščejo rezervne dele in načine za njihovo popravilo. Iskanje se velikokrat konča na odpadu, kljub temu (in prav zato) pa sem prepričan, da cena takega iskanja ne more biti ravno majhna. Tu mi pritrjuje tudi poročilo, ki je na dan prineslo zgoraj omenjene 8-palčne diskete. Vzdrževanje teh starih sistemov Američane namreč stane 61 milijard dolarjev na leto, to je trikrat več, kot so vredne njihove investicije v moderne tehnologije.
Pa vendar, zavedati se je treba, da je menjava sistemov, ki so kritični za varnost (vojska, letalski promet, nadzor elektrarn), nadvse zahtevna. Ravno zato z nadgradnjo velikokrat odlašajo v nedogled. Če to velja za strojno opremo, še veliko bolj velja za programsko. Programi, ki so pisani v COBOLu, še vedno niso nič nenavadnega, ameriški finančni sistem pa še vedno podpira tudi programska oprema, ki je pisana celo v zbirniku (assemblerju)! Predstavljam si, da je prenos zbirniške kode z IBMovega velikega računalnika (mainframe) na karkoli domačega današnjim programerjem bolj ali manj nemogoč.
Tako kot je nemogoče nadgraditi strojno (8-bitni računalnik) in programsko opremo (pisano v fortranu) na vesoljskih sondah Voyager, ki so trenutno okoli 20 milijard kilometrov od Zemlje. Ljudi, ki Voyagerja še vedno »razumejo«, je vedno manj, zato so v NASI nedavno razpisali delovno mesto, ki ne da nič na znanje spletnih ali »oblačnih« tehnologij, tudi ne na javascript ali javo, temveč zahteva poznavanje – fortrana.
