Selitev

Selitev
Objavljeno: 25.10.2016 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja | Revija: November 2016

V sodobnem informacijskem svetu naj bi življenje potekalo tekoče, brez nepotrebnih ovir. Žal se prevečkrat izkaže, da računalniki niso vsemogočni in je človek tisti, ki po nepotrebnem oteži stvari. Med drugim se zaplete pri nakupu stanovanja in tako preprosti stvari, kot je selitev.

Slovenci imamo precej neobičajnih posebnosti, med drugim smo zelo radi lastniki. Najraje posedujemo nepremičnine in avtomobile, ki si jih premožnejši Evropejci od nas praviloma raje izposojajo. Sam sem precej dolgo sledil zahodnemu modelu in vsak mesec del plače namenil strehi nad glavo in pločevinasti kletki na štirih kolesih. Tako sem vedno vnaprej vedel, koliko me staneta toplo domovanje in pot v službo, na oddih ali obisk. Pristop je imel eno veliko prednost: nikoli me niso presenetili nepričakovani stroški. Čeprav sem taktiko vzdrževal do svojega štiridesetega leta, mi je naposled zmanjkalo trdnosti. Da bi si končno nekaj »ustvaril«, sva z ljubeznijo življenja kupila stanovanje.

Ker živimo v informacijski dobi, sem pričakoval, da bodo stvari potekale precej hitro, a sem se uštel že pri pridobivanju posojila. Razumel bi, če bi se zapletlo pri odobritvi, a težavam je botrovala papirologija. Kalvarija se je začela s pregledom kupoprodajne pogodbe. Čeprav je slednjo sestavila nepremičninska agentka z dolgoletnimi izkušnjami in sta jo pregledali kar dve notarki, je nadobudna pravnica po treh dneh, kolikor jih ima na voljo za povratno informacijo, našla v njej pomanjkljivost. Ko je bil določen stavek napisan skladno z njenimi željami, si je zopet vzela čas, da pogodbo še enkrat pregleda. Ker je bil vmes konec tedna, je bila sekundarna revizija seveda temeljitejša od prvotne. Na potrditev smo čakali skoraj teden dni, nato je iz banke prišla informacija, da lahko s partnerico le vloživa vlogo.

Vprašam jo, ali se ji ne zdi čudno, da bom jaz izpisek plačal, ga dvignil in prinesel nazaj na isto banko. A na isti banki se pogajam za posojilo?

Postopki so stekli naprej. Po nekaj dneh vnovičnega čakanja sem dobil klic iz banke. Prijazna uslužbenka me je obvestila, da izpiska prometa za pridobivanje posojila ne dobim brez predhodnega plačila. Kaj? Kako? Saj izpiska sploh nisem naročil! Nič ne de, zažvrgoli simpatičen glas na drugi strani linije, verjetno je zahtevo oddala banka, kjer sem zaprosil za posojilo. Plačilo je kljub temu nuja, ker izpisek pomeni delo, delo pa se plača. Vprašam jo, ali se ji ne zdi čudno, da bom izpisek plačal, ga dvignil in prinesel nazaj na isto banko. A na isti banki se pogajam za posojilo? Aha, to je pa povsem druga pesem. Potem se bomo pa že mi interno dogovorili, je zadnje, kar slišim od nje.

Ker imam ravno v rokah slušalko, zavrtim telefonsko svojega ponudnika interneta in televizije. Po polurnem poslušanju reklam in enolične glasbe končno dobim na linijo svetovalca. Rad bi prestavil naročeni paket na nov naslov. Težave pričakujem, saj sem doslej stanoval v najemniškem stanovanju in je naročnina na tuje ime. Svetovalec ne razočara, čeprav je uradna naročnica dementna in v domu ostarelih, bi po njegovem mnenju morala prestavitev urejati sama. Ne glede na to, da sem v preteklih letih zgolj z daljinskim upraviteljem ponudnikovega sprejemnika naročil cel kup robe, med katero je bil tudi tisočaka vreden televizor, in se prosto po Prešernu naročal na dražje storitve, uporabljal spletno videoteko in časovni zamik. In vse našteto tudi plačeval! Čeprav imam naročniške podatke, zadnjih petdeset položnic in bi v skrajnem primeru lahko dobil še gospejin podpis, je gospodič na drugi strani linije neomajen. Ko mu povem par krepkih, me opozori, da se pogovor snema.

Slaba izkušnja s ponudnikom interneta in televizije je čez nekaj dni še bolj boleča, saj brez vsakršnih težav prestavim prispevek za RTV. Na spletnem obrazcu napišem, kaj sem kot prispevek plačeval doslej in kje, ter obenem sporočim nov naslov. Očitno so pri državni televiziji bolj veseli denarja kot v zasebnem sektorju. Opogumljen z vsaj enim uspešno opravljenim poslom, začnem načrtovati prestavitev omreženega doma. Na novo lokacijo je treba preseliti s pametno vtičnico povezan pralni stroj, videoteko Plex, igranje iger s PCja na televizor in kup drugih malenkosti. V teoriji ne bi smelo biti težav.

Ko naposled napoči dan D in se selitev v resnici prične, pri vsaki od digitalnih storitev in naprav naletim na zid. Vse, kar primem v roko, prinese kup dodatnih težav. Vtičnica se z novim usmerjevalnikom razume kot Brad Pitt z Angelino Jolie, Plex želi geslo, ki ga moj spomin ne premore več, kabel od računalnika do televizorja je odločno prekratek, brezžično prenašanje slike pa pod nivojem sprejemljivosti. Vsaj konzole in Netflix delujejo brezkompromisno in nama po napornem vsakdanu pričarajo kanček sprostitve za telo in um. Projekt selitve še zdaleč ni končan, čeprav pohištvo od prvega dne stoji na svojem mestu in kot mnogi sodržavljani že uživava status ponosnih lastnikov nepremičnine. Da bo vse delovalo kot v majhnem najemniškem stanovanju, v katerem sva preživela zadnjih nekaj let, bo pod bližnjim mostom preteklo še precej vode. Ko pod selitvijo potegnem črto, zvečer na novi vzmetnici (postelje še nimava) z nasmeškom na ustnicah zaspim vesel, da (vsaj) omare (še) nimajo digitalne pameti.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki