Pro et contra

Pro et contra
Objavljeno: 26.4.2016 | Avtor: Boris Šavc, Matej Šmid | Kategorija: Mnenja | Revija: Maj 2016

Ima navidezna resničnost res prihodnost? Bomo večere res kmalu preživljali z očali za navidezno resničnost na nosu? Ali pa bodo preživeli le 360-stopinjski posnetki?

Boris Šavc: Prihodnost je le v pravi navidezni resničnosti

avidezna resničnost je velika stvar. Čeprav jo mnogi primerjajo s prihodom televizije ali interneta, jih ni malo, ki izkušnjo prezirajo. Razlog je preprost. Zgrešeno reklamiranje je nepoučenega uporabnika prepričalo, da je navidezna resničnost vse, kar vidi v Googlovih kartonastih očalih ali Samsungovi spremljevalni napravi Gear VR.

Navidezna resničnost ni novost, na voljo je bila že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, njen trenutek je napočil zdaj, ker je tehnologija naposled dozorela zanjo. Osrednji cilj sleherne naprave VR je magija, ki jo poustvarita mnoštvo tipal in porazdeljeni zaslon, približan očem. Tipala zaznavajo premikanje glave, rok, včasih kar vsega telesa, nato nas prikazana slika na podlagi zbranih informacij uspešno prevara in prepriča, da smo v popolnoma drugem svetu, ki se odziva na nas. Prav tu se skriva poglavitna razlika med VRjem in 360-stopinjskimi video posnetki. Ni narobe, če v slednjih enako uživamo, vedeti moramo le, da smo v njih zgolj opazovalec, v navideznem svetu pa aktiven prebivalec. Pri navidezni resničnosti gre za digitalno okolje, v katerem se (z določenimi omejitvami strojne opreme) prosto gibljemo, namesto vrtenja okoli svoje osi pri 360-stopinjskih video posnetkih, kjer smo odvisni od zamisli in gibanja snemalca.

Navidezna resničnost je drugačna od obogatene resničnosti, kjer namesto popolnoma novega sveta vidno polje zasede znano okolje z umetnimi primesmi v obliki animacij, informacij in drugega. Ne pričarajo je Googlova pametna očala, niti serija fotografij, zlepljenih v 360-stopinjsko izkušnjo. Navidezna resničnost nam omogoča raziskovanje predstavljenega sveta in dogodkov na lastno pest, napredovanje je odvisno od naših dejanj in odločitev, ne od vnaprej določenega zaporedja na dani časovni osi.

Navidezna resničnost je prihodnja stvar, ki bo zapolnila sleherno poro vsakdanjega življenja. Pohod bo začela z igrami, kjer bo nadgradila virtualne svetove z 2D prikaznih površin, nadaljevala pa z aplikacijami in poslom. Posnetki in zlepljene fotografije, ki omogočajo 360-stopinjski pogled, so resda na vseh področjih uporabni že danes, a ni daleč dan, ko bodo štafetno palico predali sposobnejšemu mediju. Bržčas takoj, ko se zniža cena in se sposobnosti strojne opreme ter potrebnih tipal še povečajo.

Matej Šmid: Navidezna resničnost bo šla po poti 3D

si se še spominjamo medijske promocije, ki je je bila pred nekaj leti deležna tehnologija 3D. Videti je bilo, da bo tridimenzionalna slika popolnoma prevladala nad običajno, saj smo kar naenkrat imeli 3D očala, televizorje, filme, fotoaparat in celo telefone. Izdelovalci so potrebovali nekaj novega in privlačnega, da bi sprožili nov val tehničnih nakupov, val, kot ga je nazadnje sprožil iPad, pred njim pa še osebno računalništvo. Nič ni pomagalo, da s(m)o strokovne revije opozarjale, da je tehnologija 3D (stereoskopija) na voljo že več kot 100 let in da novodobne igračke še vedno ne odpravljajo ključnih težav, ki jih prinaša. Težav z nadvse težko izdelavo 3D vsebin in težav z nerodnim ogledom teh vsebin. Uporabniki enostavno niso bili pripravljeni na to, da jim bo 80 % (slabo narejenih) filmskih vsebin 3D povzročalo slabost in glavobol, še manj pa na to, da morajo imeti, če si jih želijo ogledati, na glavi posebna očala. Še več, če si želijo res kar najboljšo izkušnjo, morajo biti očala aktivnega tipa, kar pomeni težka in nerodna. V kinodvoranah to še nekako gre, v domačem okolju pa očala člane družine v dnevni sobi osamijo drugega od drugega, tega pa si uporabniki ne želij(m)o.

In prav nič drugače ni z novo magično besedno zvezo – »navidezna resničnost«. Izdelava vsebin je še veliko bolj zapletena in zahteva še veliko večjo natančnost in pozornost do podrobnosti, očala pa so še veliko bolj izolacijska kot tista za 3D, ki so jih uporabniki že zavrgli. Da o tretjem dejavniku, visoki ceni, niti ne govorimo!

Res je, vsi tehnološki velikani, ki kaj dajo nase, danes razvijajo sisteme za navidezno resničnost in zanje trošijo silne milijarde, a to še ne pomeni, da bo rezultat nekaj, kar bomo lahko sprejeli. Milijarde lahko trošijo tudi le iz obupa, kot so jih pri 3D. Ne predstavljam si, da bo prav veliko uporabnikov kupilo sistem, ki stane okoli 1000 evrov (HTC Vive), ki je tako zapleten, da ga je treba (ob pomoči navodil!) postavljati pol ure, in tako zahteven, da za delovanje potrebuje računalnik, ki se spet približa številki 1000 evrov. In ga nato uporabljati za – igranje iger. In še to ne prav veliko iger, saj je trenutno število iger, ki so namensko pisane za navidezno resničnost, logično, majhno.

Po drugi strani pa menim, da bo res majhna podmnožica navidezne resničnosti, ki ji pravimo 360-stopinjski video, preživela. Preživela bo zato, ker je take posnetke z vedno več sistemi kamer razmeroma enostavno izdelovati, zato je z njimi že poplavljen Youtube, in ker za ogled za silo zadostuje že navaden ploski zaslon (računalnik, tablica, celo telefon), za kaj več pa potrebujemo le še Googlova kartonska očala za 5 evrov. Ali plastično izvedenko teh očal za 10–20 evrov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki