Naj bo že konec te sage z roamingom

Naj bo že konec te sage z roamingom
Objavljeno: 27.9.2016 | Avtor: Matjaž Ropret | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2016

Pred leti sem doživel enega najbolj hecnih izbruhov mojih intervjuvancev, ko je tedanji predsednik uprave Telekoma Austrie, Hannes Ametsreiter (zdaj je šef nemškega Vodafona), kriknil: »Vas res zanima samo roaming?!«

Razlog je bil preprost. Vrtal sem vanj, zakaj skupini, ki jo vodi (in v katero spada tudi Simobil), ne uspe ponuditi atraktivnih cen gostovanja v vseh njihovih omrežjih, temveč enako ali še bolj mastno služi kot vsi drugi operaterji. Sogovornik se je izmikal in okolišil, nazadnje pa po petih ali desetih vprašanjih vzrojil.

Doživljaj, ki ga v končnem intervjuju seveda nisem ne opisal ne omenil, kar dobro kaže odnos industrije do te tematike. Do obilnega zaračunavanja uporabe storitev mobilne telefonije v tujini. To so bili ključni prihodki operaterjev. To »jim je pripadalo«. In tega si niso nameravali pustiti vzeti. Na drugi strani pa so poteze Evropske komisije prav tako simptomatične. Navzven želi kazati strog obraz, omejevati apetite požrešnih telekomunikacijskih velikanov, znotraj pa lobisti teh multinacionalk uspevajo z manevri, ki jim še puščajo nekaj prostora za dodatne zaslužke z roamingom.

Podatki in dokazovanje, koliko uporabljamo in koliko potrebujemo, me ne zanimajo, če je uredba obljubila konec (!) roaminga v EU.

Tak je bil tudi zadnji, hitro umaknjeni predlog o »pošteni uporabi« po »odpravi« roaminga. Evrokrati so predlagali, da bi bili brez dodatnih stroškov 90 dni na leto in največ 30 dni v kosu. Če pa bi isti dan telefon priključili tako v tuje kot domače omrežje, tisti dan ne bi štel v kvoto. Predlog ni naletel na posebej topel sprejem, ker se je marsikomu zdel izigravanje tega, kar je lani z uredbo o enotnem telekomunikacijskem trgu sprejel evropski parlament. In je tudi bil točno to. Zakaj, je jasno. Operaterji se bojijo, da bi uporabniki množično začeli sklepati naročnine pri operaterjih, ki so najcenejši, denimo v baltskih ali vzhodnoevropskih državah. Storitve pa bi mirno uporabljali v Nemčiji, Španiji ali Sloveniji. In operaterji, ki v teh državah postavljajo omrežja in skrbijo zanje, bi postali le še preprodajalci signala, od česar je seveda precej manj prihodkov in dobička kot od prodajanja storitev končnim kupcem. Lobisti pa so v prvem krogu očitno uspešno prenesli ta strah v bruseljske pisarne.

Dalo bi se argumentirati, da je teh 90 dni za večino naročnikov več kot dovolj. Razen študentov na izmenjavi (Erasmus), delavcev na mednarodnih projektih in morda še koga, jih res skorajda ni, ki bi bili četrtino leta v tujini in več kot en mesec v kosu. In navsezadnje nas večina čisto spodobno zdrži tudi s tem, kar imamo zdaj, še pred odpravo – denimo gigabajtom prenosa podatkov na mesec ter klici in sporočili za nekaj centov. Kar res ne znese veliko. Ali z dnevnimi opcijami za nekaj evrov. In tudi če bi potem za daljšo rabo doplačevali, nas ne bi bilo konec. A ne gre za to. Podatki in dokazovanje, koliko uporabljamo, koliko potrebujemo, kako pogosto smo v tujini, me ne zanimajo, če je uredba obljubila konec (!) roaminga v EU. Še toliko bolj, ker je prav zato, da so pristali na odpravo dodatnega zaračunavanja za mobilno gostovanje, operaterjem uspelo zbarantati ohlapnejšo internetno nevtralnost, kot smo jo poznali do zdaj. S potencialno vrnitvijo ničelne tarife in uvedbo »posebnih« storitev vred, mimo običajnega interneta in z drugačnimi prioritetami.

Evropska komisija tako ni imela kaj motoviliti in se izmikati. Njen novi predlog ne omenja več limitov, spet pa pušča oprta vrata operaterjem, da bodo napadali naročnike s statistikami uporabe in pribitki. »V tujini ste porabili več kot doma, plačajte dodatno.« Prosim? Jasno, da bom v tujini porabil več, saj tam nimam na voljo domačega ali službenega fiksnega omrežja Wifi! Vsi skupaj bi morali tudi z načeli poštene uporabe uveljaviti izkoriščanje domačega naročniškega paketa povsod znotraj EU (angl. roam like home). Če imam v njem pet gigabajtov, jih lahko izkoristim kjerkoli, doma, na slovenski obali, na hrvaških otokih ali med sejmom v Kölnu, kjer tipkam tole besedilo. Enako bi moralo bili z vsemi drugimi vključenimi storitvami. Lahko ostanejo kakšne blage varovalke, morda dnevna omejitev prenosa podatkov (1 GB?) in/ali minut pogovorov ali pa obveznost, da se vsaj enkrat na toliko časa (na mesec, denimo) priključim v domače omrežje. A po drugi strani … pa kaj, če v enem dnevu nekje sredi Evrope pokurim vseh pet giga? Bom pač do konca meseca brez ali pa bom dokupil dodaten prenos podatkov, kar bo operaterjem prineslo nove prihodke. In verjetno ne bi bil edini. Ne razumem, od kod ta silen strah industrije, da bi v prekratkem času porabili (prenesli) preveč? Tako ali tako nam v mobilnih omrežjih omejujejo porabo. Zgostitve v svetu, v katerem imamo vsi na voljo končne količine, ne morejo trajati predolgo. Ko najbolj zagreti dosežejo svoj limit, je preobremenitev omrežja do naslednjega meseca konec.

Drugače bi bilo, če bi nam končno ponudili podobne naročnine, kot jih poznamo v fiksnih omrežjih in navsezadnje tudi za mobilni dostop. Toda po pogovorih z operaterji sklepam, da tega še dolgo ne bomo deležni. Če bo pritisk uporabnikov, poslancev in civilne družbe na Evropsko komisijo zalegel in bodo operaterji dokončno ostali brez prihodkov od roaminga – tako ali tako so se od njih že poslovili, zdaj gre samo za to, da preprečijo zgoraj opisani baltski scenarij – pa bomo sploh še dolgo obsojeni na mesečne omejitve. A bodo vsaj enake po vsej EU.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki