Standard WPA2, ki ščiti večino prometa po brezžičnih omrežjih WiFi, po več kot desetletju dobiva naslednika. WPA3 odpravlja številne ranljivosti, prinaša novosti v varnosti zadnjega desetletja in uveljavlja dobre prakse, s čimer bo poskrbljeno za varnejšo brezžično komunikacijo. Standard je bil dokončan poleti, prve združljive naprave pa pričakujemo že letos.
V zadnjih letih je 3D tisk doživel še zadnjo fazo razvoja, skozi katero mora tehnologija, preden spremeni svet. Postal je dovolj poceni, da je dostopen tudi domačim uporabnikom, industrija pa ga že uporablja. Naslednji korak je 3D tisk kovin, ki ga potrošniki še nismo dobili.
Ni kraja na kopnem, od koder ne bi mogli vsaj nekako stopiti v stik s civilizacijo. Če ne drugače, lahko v najbolj odmaknjenih kotičkih uporabimo satelitski telefon. Povsem drugače pa je pod tremi četrtinami površja, ki ga pokrivajo oceani. Elektromagnetno valovanje v vodo prodira zelo slabo, zato na podmornicah ni interneta, raziskovalna potopna plovila so privezana s kabli, črnih skrinjic pa včasih ne najdejo. In GoPro ne najde Wi-Fija.
Vsaj trideset let imajo papirji iz barvnih laserskih tiskalnikov in fotokopirnih strojev prostemu očesu neviden podpis, iz katerega lahko preberemo, kdaj, kje in kaj je natisnilo neki dokument. Šele zadnjih 15 let je to javno znano in šele letos se je ta informacija prebila v zavest laične javnosti, saj so v ZDA obsodili žvižgačičo, ki so jo ujeli tudi zaradi teh podpisov. Rumene mikropike skrivaj spremljajo naše dokumente.
Eden izmed pomembnih, a pogosto spregledanih sestavnih delov v mozaiku električnega avtomobila je polnilni standard. Če želimo v akumulatorje v kratkem času pretočiti dovolj energije, da bomo prevozili nekaj sto kilometrov, mora biti priključek ustrezno oblikovan in standardiziran, kabli dovolj debeli, talna infrastruktura temu primerna itd. Na trgu je ta hip več standardov, a k sreči kaže, da bo nazadnje vsaj na evropski celini prevladal en sam.
Minili so časi, ko je bilo treba za uporabo računalniškega prepoznavanja posnetkov poznati vse podrobnosti te tehnologije, jo večidel samostojno sprogramirati in imeti hkrati dovolj lokalne računske moči. Amazon že nekaj časa ponuja knjižnice (API), ki to za nas počno na Amazonovi programski in strojni opremi. Sadovi strojnega učenja so tako na voljo vsem.
Šifriranje sporočil je z razvojem računalništva in matematike napredovalo do te mere, da poznamo algoritme, za katere lahko matematično dokažemo, da so za vse praktične namene nezlomljivi. Toda včasih to ne zadostuje, saj bi želeli prikriti samo dejstvo, da sploh komuniciramo. Umetnost skrivanja informacij v vsem dostopnih na videz neškodljivih podatkih se imenuje steganografija. Uporablja se že stoletja, osebni računalniki in večpredstavnostne datoteke so ji dodali novo razsežnost, internet pa je postal idealno gojišče zanjo.
Odkar je šport postal sila resen posel, so napake pri sojenju nezaželene. K sreči se je hkrati s profesionalizacijo športa razvijala tudi tehnologija, ki danes omogoča zelo natančno sledenje žogam in žogicam. Tehnologija, ki uspešno deluje v tenisu, badmintonu, odbojki in številnih drugih športih, je dovolj izpopolnjena za uporabo na najvišjih ravneh. Trka celo na nogometna vrata. Pomisleki so le še športni, družbeni in poslovni.
Pametni telefoni, pametne hiše, zakaj ne tudi pametna mesta. Pametna mesta so morda še nekoliko v oblakih, toda že dejstvo, da se s tehnologijo zanje ukvarja vse več zelo resnih svetovnih proizvajalcev, kaže na to, da bodo kmalu tudi del sedanjosti.
Računalniki so danes nepogrešljiv sestavni del Formule 1. Pomembnega dela ne opravljajo le v dirkalniku, kjer spremljajo podatke iz stotin senzorjev, da se avto v hipu odziva na spremembe v okolici, temveč zlasti v raziskovanih laboratorijih. Moderni dirkalniki so rezultat petabajtov podatkov in milijonov ur procesorskega časa. Toda začelo se je na pisalnih mizah.
Skokovit napredek v tehnologiji električnih motorjev, avtonomnih sistemov in predvsem baterij odpira donedavna neslutene možnosti za zračni promet. Ta se še vedno povečuje, še posebej pomemben pa je za redko poseljene dežele z velikimi razdaljami med mesti. Razvoj odpira tudi nove možnosti za ukrotitev silne gneče v metropolah.
Verjetno ste že prebrali kakšno športno novico na Twitterju, ki jo je napisala umetna inteligenca, pa tega niste opazili. Če bi morali ugotoviti, katero sliko je narisal kakšen postmodernist in katero računalnik, bi bili v hudi zadregi. Računalniško generirane glasbe v krajših videoposnetkih na YouTubu pa tako ali tako ne opazimo več. Umetna inteligenca je začela snemati tudi – resda odbite – filme, prevajati pa tako ali tako zna že zelo solidno. Kaj ljudem sploh še ostane?
Evolucija je problem zapisa velike količine podatkov na majhen prostor že zelo učinkovito rešila. V skoraj vsaki človeški celici, ki meri do nekaj stotink milimetra, je zapisan celoten genski material, ki ga je za tri milijarde baznih parov ali kakšnih 750 megabajtov. Zakaj torej vztrajamo pri magnetnem zapisu ali siliciju? Biotehnologija že intenzivno raziskuje, kako bi enako shranjevali tudi računalniške podatke.
Naslednji v dolgi vrsti standardov družine 802.11 ima oznako 802.11ax in naj bi uradno prispel sredi leta 2019. Toda že zdaj je znano, kaj ključnega nam bo prinesel – obljublja hitrosti do 10 Gb/s in boljši izkoristek spektralnega prostora. Prve naprave s podporo zanj so predstavili že jeseni.
Eden izmed poklicev, ki utegne kmalu po poteh prižigalcev uličnih svetilk, je bralec in spiker. Računalniško sintetiziran glas je – tudi za slovenščino – danes že dovolj dober, da ga lahko uporabljajo slepi in slabovidni pri vsakdanjem delu, podjetja pa pri avtomatičnem posredovanju podatkov. V dokumentarne oddaje in na prireditve še ne zmore, a se bo gotovo kmalu prebil tudi tja. Najuspešnejši slovenski izdelek je eBralec.
Mobilni telefoni postajajo čedalje pametnejši in so eden izmed najbolj zapletenih tehničnih izdelkov na svetu, pomemben del pa ostaja konceptualno enak, kot so bile rimske čaše. Steklo, kljub neštetim izboljšavam in patentnim skrivnostim, ostaja načeloma enak material. Prozoren, amorfen, krhek. Alternativo obljublja eden najpogostejših elementov na Zemlji – ogljik.
Na številnih spletnih straneh moramo dokazati, da smo človek, ne robot. Razlogi so najrazličnejši, v glavnem pa gre za omejitve zlorab. Včasih smo v ta namen prepisovali popačene besede, danes pa pogosto zadostuje, da prepoznamo prometni znak na fotografiji ali da preprosto kliknemo napis Jaz nisem robot. Preizkus CAPTCHA je v dveh desetletjih naredil dolgo pot.
Letošnja evforija okoli kriptovalut je postregla še z eno tehnološko inovacijo, za katero ta hip ni čisto jasno, ali bo korenito spremenila financiranje spletnih vsebin ali pa gre za muho enodnevnico. Upravljavci spletnih strani so spoznali, da lahko za čas obiska izkoristijo procesorsko moč obiskovalca in si z njo narudarijo nekaj kriptovalut. Bomo v prihodnosti v zameno za dostop do spletnih vsebin prispevali procesorski čas?
Na Kitajskem je mogoče kupiti vse. To zajema tudi všečke, klike, recenzije, prenose aplikacij in tako naprej. O cenah in pogojih se javno ne govori, vidni pa so rezultati te kitajske podjetnosti. Razvijalci aplikacij in iger za mobilne platforme jih uporabljajo, ker včasih druge možnosti za izpostavitev svojega dela skorajda nimajo.
Posebnosti posameznih skupin ljudi s senzornimi poškodbami (vid, sluh, gibala) in tistih z motnjami v duševnem razvoju zahtevajo široke in hkrati zelo različne prilagoditve izpisa digitalnih vsebin, prilagoditve s področja vnosa ukazov in drugih podrobnosti uporabniške izkušnje, obenem pa razvoj tehnologij ni komercialno zanimiv in prinaša visoke stroške nakupa za končne uporabnike.
Potniki menijo, da pri hitrosti 900 kilometrov na uro tudi 10 kilometrov nad tlemi ni več razloga, da ne bi imeli dostopa do interneta. Letalski prevozniki so se začeli temu prilagajati in prispeli smo do trenutka, ko bo internetna povezava na letalih dejansko uporabna.
So stvari in so stvari, povezane v internet. Kot ključno razliko(valno prednost) med enimi in drugimi ustvarja povezanost – v internet in med seboj povezana množica naprav. S pretakanjem – zasebnih in občutljivih – podatkov neizogibno trčimo ob internet (ne)varnih stvari.
Povečanje števila kibernetskih groženj je za posameznika neobvladljivo. Celo izdelovalci varnostnih rešitev so se zatekli po pomoč k strojem, pametnim strojem. Integracija tehnologij s področja umetne inteligence v sodobne varnostne rešitve je neizogibna.
Kdor meni, da se mora v spletu bati »zgolj« kiberkriminalcev, se zelo moti. Žal živimo v času, ko bi o nas vsi radi vedeli vse. Tudi ali predvsem države. In potem se rodijo številne »neverjetne zgodbe«.
Velika večina virusnih okužb računalnikov se danes prikrade po internetu, a napak bi se bilo zanašati na prepričanje, da je v internet nepriključen računalnik varen. Z zadostno mero potrpežljivosti in znanja je mogoče okužiti tudi izolirane sisteme brez dostopa do interneta. Računamo lahko le na lastno nezanimivost.
Intel in Micron sta leta 2015 napovedala nov obstojni pomnilnik, ki je bistveno hitrejši od flasha in utegne revolucionirati sprva hrambo podatkov, kasneje pa koncept večnivojskega pomnilnika v računalništvu. Manj kot dve leti pozneje smo dobili prvi izdelek, ki ni razočaral, čeprav ni mogel izpolniti predlanskih nerealnih obljub.
Nekatere stvari tudi v ponorelem modernem svetu ostajajo enake. Izdelovalci mobilnih telefonov vsako leto prenovijo svoje modele. Preberemo lahko, da v njih tiktakajo procesorji najrazličnejših znamk: Apple, Samsung, Mediatek, Qualcomm, Huawei … Toda ti so si bolj podobni, kot kažejo njihova imena. Vsi uporabljajo arhitekturo ARM, ki ostaja stalnica v mobilnem svetu in na katero Intel še vedno ni našel odgovora.
Stari računalniški pregovor pravi, da je vsak računalnik, ki je kakorkoli povezan v internet ali druga omrežja, ranljiv in da je mogoče z zadostnimi sredstvi vdreti vanj. Od tod bi lahko sklepali, da velja tudi obrnjeno – če računalnik ni nikamor povezan, je varen. Raziskovalni koncepti in praktične izvedbe napadov dokazujejo, da to sploh ne drži. Edini stoodstotno neprebojen računalnik je ugasnjen.
Namestili smo svežo kopijo operacijskega sistema in nov brskalnik ter se odpravili v internet. Brez dodatne programske opreme, brez vtičnikov in piškotkov bi pričakovali, da smo v njem brezimni in da nam spletne strani ne morejo slediti. Ne bi se mogli bolj motiti.
Strojno učenje omogoča prepoznavanje govora, strojno prevajanje, prepoznavanje vsebine na fotografijah, samodejno analizo besedil in številna druga opravila, ki so bila še nedavno zgolj v domeni človeka. Zdaj pa je Google pokazal, kako lahko s strojnim učenjem filmska fikcija postane realnost. Ostrenje in zviševanje ločljivosti na posnetkih je z nevronskimi mrežami dobilo povsem novo razsežnost.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
