Tehnologije prepoznavanja obrazov so vse bolj prisotne tudi v Sloveniji. Že zdavnaj ne gre več za novotarijo tehnodeterministične elite, ki jo lahko videvamo v znanstvenofantastičnih filmih oziroma prototipih tehnološke industrije, temveč se prepoznavanje obrazov tudi v Sloveniji vedno bolj uveljavlja kot tehnološka rešitev na več področjih.
Tehnologije za prepoznavanje obrazov počasi prihajajo v splošno rabo. Lahko jih zasledimo v pametnih telefonih in drugih napravah zabavne elektronike, kjer uporabnikom biometrični podatki ponujajo novo bližnjico med varnostjo in uporabnostjo, najdemo jih v komercialnih sistemih zasebnega sektorja, kjer odpirajo nove možnosti oglaševanja, varovanja, nakupovanja, so v velikih sistemih državnega varnostnega aparata, kjer predstavljajo natančnejše orodje za preganjanje kriminala in terorizma.
»Google bo poskusil s tehnologijo izboljšati življenje Kanadčanov, ki živijo v Torontu,« so mediji pred dvema letoma pojasnjevali podpis pogodbe med kanadskimi oblastmi in podružnico podjetja Google, Sidewalk Labs, ki si je podobno izjavo vgravirala kot operativno geslo.
Posebnosti posameznih skupin ljudi s senzornimi poškodbami (vid, sluh, gibala) in tistih z motnjami v duševnem razvoju zahtevajo široke in hkrati zelo različne prilagoditve izpisa digitalnih vsebin, prilagoditve s področja vnosa ukazov in drugih podrobnosti uporabniške izkušnje, obenem pa razvoj tehnologij ni komercialno zanimiv in prinaša visoke stroške nakupa za končne uporabnike.
Spletna solata je s popularizacijo spletnih dnevnikov, ki so s preprostim vmesnikom in spodobno obliko navdušili več deset milijonov ljudi po vsem svetu, postala bogatejša še za nekaj glav radiča. Ljudje so se morali iz pasivnih klikerjev po spletnih mestih, na katerih se je vsebina spreminjala nekajkrat na leto, preleviti v spletne lovce, ki so vsak dan spreminjajoče se spletne vsebine konzumirali hitro in sproti. Na pomoč jim je prišla tehnologija, ki je zelo olajšala urejanje in prebiranje blogov.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
