Ko mesto ugrabi korporacija

Objavljeno: 28.5.2019 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: Junij 2019

»Google bo poskusil s tehnologijo izboljšati življenje Kanadčanov, ki živijo v Torontu,« so mediji pred dvema letoma pojasnjevali podpis pogodbe med kanadskimi oblastmi in podružnico podjetja Google, Sidewalk Labs, ki si je podobno izjavo vgravirala kot operativno geslo.

Občutljivost prebivalcev na zbiranje podatkov ameriškega velikana je zaradi slabih izkušenj velika.

Pametna mesta so takrat zvenela kot izvrstna ideja, saj so združevala navdušenje nad informacijsko tehnologijo ter aplikacijami v vsakdanjem življenju. Življenju, ki naj bi bilo po pojasnilih futuristov in tehnokratov polno neprijetnosti in težav, za katere je informacijska tehnologija odlično zdravilo.

Google je v svojem otvoritvenem govoru pojasnjeval, da bo sosesko Quayside v kanadskem mestu Toronto leto dni predeloval v tehnokratsko fantazijo, kjer bo ves promet samovozeč, okolje bo nadzirano prek različnih tipal, s katerimi bodo nadzorniki lahko analizirali kakovost zraka in vode, uravnavali odvoz smeti, skrbeli za javno razsvetljavo in drugo javno infrastrukturo.

»Verjamemo, da bomo s pametnim razvojem in kombinacijo tehnologij ter urbanističnega načrtovanja, kjer bo meščan v središču razvoja, dosegli visoko stopnjo kakovosti življenja,« je ob predstavitvi projekta cilje podčrtal direktor podjetja Sidewalk Labs, Daniel Doctoroff.

Ploskali so mu kanadski predsednik Justin Trudeau, ministrska predsednica Ontaria Kathleen Wynne in župan Toronta John Tory. Trudeau je izrazil prepričanje, da »je prihod podjetja Sidewalk v Toronto dokaz, da je mesto v središču urbanističnega razvoja in da je to ena od najbolj zaželenih globalnih destinacij«.

»Google ni dobrodelna organizacija«

A so napovedi hitro sledila svarila urbanistov. »Google ni dobrodelna organizacija in razvoj soseske je treba jemati kot regulatorni izziv javno-zasebnega partnerstva,« je le nekaj dni po napovedi sodelovanja pojasnil Robert Puentes, urbanist iz neprofitne organizacije Eno Centre for Transport, ki se ukvarja z urbanističnim načrtovanjem.

Ves promet naj bi bil samovozeč, okolje pa nadzirano prek različnih tipal, s katerimi bodo nadzorniki lahko analizirali kakovost zraka in vode, uravnavali odvoz smeti, skrbeli za javno razsvetljavo in drugo javno infrastrukturo.

»Podjetja tega ne delajo zato, ker bi si želela altruistično izboljšati življenja meščanov, temveč zato, ker poskušajo upravičiti zaupanje svojih delničarjev. Če mesta ne vedo, kaj bi rada spremenila in zakaj, ne bi smela pričakovati, da bo to namesto njih naredil zasebni sektor,« je še dodal.

Načrte so kritizirali tudi nevladniki s področja kibernetske zasebnosti. »Čeprav je Sidewalk Labs napovedal, da podatkov, zbranih v okviru pametnega mesta, ne bo zadržal zase, temveč jih bo imel pod nadzorom poseben javno-zasebni sklad, je treba biti previden,« so takrat opozarjali aktivisti.

»S skladom ni nič narobe, a pogovora o podatkih ne bi smela voditi mednarodna korporacija, temveč meščani in demokratično izvoljeno mestno vodstvo,« je za Vice pojasnila Bianca Wylie, vodja nevladne organizacije Tech Reset Canada.

Pametna mesta: ko tehnologija prevzame pobudo

Toronto je bil eden prvih praktičnih poskusov izvedbe pametnih mest, ki so pred tem obstajali predvsem v teorijah tehnodeterministov. Pametna mesta naj bi s kombinacijo tehnologije in participatorno demokracijo dosegala boljšo kakovost življenja in skrbela za ekonomsko rast. Obstajale naj bi tri stopnje pametnega mesta: najprej naj bi se mesto ukvarjalo z razvejanjem komunikacijskega omrežja, ki bi omogočilo drugi korak – priklop tipal in tehnologij na to omrežje. Končni korak naj bi bila vseprisotna tehnologija, ki bi skrbela za vse glavne sisteme v mestu in pomagala odločevalcem pri sprejemanju odločitev, podprtih s podatki.

V teoriji naj bi mesto izbiralo posamezna podjetja za specifična področja in tako doseglo razpršenost podatkov, regulatorno moč nad uvajanjem novih tehnologij in inšpekcijski nadzor nad posameznimi sistemi, zbranimi podatki ter kakovostjo izvedenih storitev.

Praksa je seveda drugačna. Skoraj vsa svetovna mesta, ki se trenutno ukvarjajo z implementacijo koncepta pametnih mest, imajo enake težave. Sogovorniki mestnih oblasti namreč niso majhni izvajalci specifičnih storitev, temveč velike korporacije, ki bi rade mesto omrežile v celoti.

Podatkovni fevdalizem, ki se iz spletnega okolja vedno bolj seli tudi v sfere fizičnega življenja, je na področju pametnih mest še toliko bolj nevaren, saj korporacije dobijo izredno pomembne podatke s področja dnevnih migracij meščanov, porabi električne energije, segmentirano po posameznih napravah, ter vse ostale podatke, ki izhajajo iz mestnih infrastrukturnih sistemov.

Barcelona: mesto je gospodar podatkov

Da tehnodeterministična utopija ni nujno nočna mora, govori evropski primer pametnega mesta Barcelona, ki je s pametnimi političnimi odločitvami zajezila podatkovne apetite zasebnega sektorja, zavarovala meščansko zasebnost in se hkrati zavihtela na vrh globalnih projektov pametnih mest.

»To nam je uspelo predvsem zaradi premisleka o potrebah mesta, ki je prišel na vrsto pred premislekom o tehnologijah, ki bodo zadovoljevale te potrebe,« za Wired pojasnjuje vodja tehnološkega razvoja v Barceloni, Francesca Bria.

Promocijski material skriva neodgovorjena vprašanja o zasebnosti. Vir: Sidewalk Labs

Pogodbe z izvajalci pametnih storitev so v Barceloni polne členov o »suverenosti podatkovja« in »javnem lastništvu podatkov«, z njimi so zavarovali valuto podatkovne ekonomije. Hkrati s tipali pa so v Barceloni uvedli sistem neposredne demokracije, kjer lahko prebivalci sodelujejo pri odločanju o reševanju urbanih izzivov.

Prvi koraki so bili povezani z izboljšanjem poslovnega okolja. Ker je Barcelona hotela v mesto privabiti čim večje število podjetij, so najprej vlagali v kakovost optičnih povezav.

Ko je bilo omrežje vzpostavljeno, so oblasti začele razmišljati o tem, kako bi te tehnologije čim bolj izkoristili v družbenokoristne namene. Najbrž je pomagalo tudi dejstvo, da je bila novoizvoljena županja tega mesta Ada Colau pred politično kariero aktivistka gibanja Occupy! in se je zavedala problemov družbe v 21. stoletju.

Toronto: odstopi partnerjev in organizirana opozicija

Toronto se je v času, ko je Barcelona pisala novo poglavje odgovorne politike, soočal z obratnim fenomenom.

Zaradi »očitne ignorance pozivov po odgovornem ravnanju s podatki in skrbi za meščansko zasebnost« je iz projektnega odločevalskega telesa izstopila Saadia Muzaffar, ki je v svojem odstopnem pismu opozorila še na problematičen odnos podjetja Sidewalk Labs do intelektualne lastnine razvijalcev. Sledil je odstop urbanistke Julie Di Lorenzo, ki je ponovno opozorila na »vampirski odnos« podjetja do meščanskih podatkov in problematično sodelovanje »demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva s podjetjem, ki svoj uspeh gradi predvsem na zbiranju ter hrambi osebnih in prometnih podatkov«.

Sledil je še odstop Ann Cavoukian, bivše informacijske pooblaščenke za mesto Toronto, ki je prav tako sodelovala pri razvoju pametnega mesta. »Ugotovila sem, da je Sidewalk Labs zavajal z izjavami, da bo vse zbrane osebne podatke anonimiziral pred obdelavo,« je pojasnila ob odstopu.

Organizirala se je tudi civilna družba in se povezala v koalicijo Toronto Open Smart Cities Forum, s katero upajo na spremembo smeri razvoja in pritisk na odločevalce. Odgovornost je velika, saj je Sidewalk Labs že večkrat pojasnil, da bo tehnologije in storitve iz Toronta po uspešnem zaključku projekta začel ponujati tudi drugim mestom po vsem svetu.

Da se tudi pri Sidewalk Labs zavedajo vpliva slabe volje sodelavcev, kaže poročilo medija Intercept, ki opozarja, da je od slabih petinštiridesetih milijonov evrov razvojnega proračuna skoraj deset milijonov namenjenih za »stike z javnostjo in komunikacijo«. Ali v ta znesek spadajo tudi stroški lobističnih pritiskov na vse ravni kanadskih lokalnih, regionalnih in državnih oblasti, ki jih Sidewalks Labs izvaja vzporedno, Intercept ne poroča.

Plačilo s podatki ogroža človekove pravice

Med zadnjimi kritiki je tudi mednarodna organizacija Amnesty International, ki je v svojem javnem pozivu podatkovni ekonomiji pripisala tudi ogrožanje človekovih pravic.

»Čeprav Sidewalk Labs v svojih izjavah govorijo o anonimizaciji zbranih podatkov, lahko podatke še vedno izkoristijo za identifikacijo posameznikov,« opozarjajo predstavniki Amnesty International, ki dodajajo, da se temu problemu odločevalci vse premalo posvečajo.

Tipala so vdelani v vse javne površine. Vir: Sidewalk Labs

Za zdaj ostaja neodgovorjeno tudi vprašanje, kako naj bi bilo v praksi videti strinjanje z zbiranjem osebnih in drugih podatkov na ravni mestne infrastrukture. »Eno je, če uporabnik v lastni dom namesti pametne naprave,« pojasnjuje novinar Brian Barth, »drugo pa je, če je celotno mesto ena velika pametna naprava, ki podatke zbira na tisoč in en način.«

Končno je tukaj tudi tožba proti kanadski vladi, ki jo je zaradi zlorabe zaupanja meščanov vložila kanadska nevladna organizacija Canadian Civil Liberties Association (CCLA). »Nepredstavljivo je, da bo zasebna korporacija pisala zasebnostne zakone, s katerimi bo upravljala javno infrastrukturo,« je ob vložitvi tožbe pojasnila direktorica CCLA Brenda McPhail.

Širitev digitalnih velikanov na področje fizičnega prostora in javnega življenja sicer ni nič novega, a Googlovi prvi koraki po polju javnega kažejo na osnovno nerazumevanje razlik med kulturo doline Silicija in drugimi deli našega planeta. Še več – kritiki opozarjajo, da bi Sidewalks Labs investicije v javno infrastrukturo zaračunaval prebivalcem v obliki davščine, kar je izjemno nevarno početje.

Primer Toronta je izredno pomemben tudi za druge projekte podobnega tipa po svetu. Tudi v Sloveniji se v zadnjem času vedno več lokalnih tehnoloških velikanov ogreva za projekte pametnih mest in v več slovenskih mestih že tečejo pilotni projekti.

V večini primerov gre za kazanje mišic tehnološkega sektorja, ki poskušajo z medijsko privlačnimi rešitvami na področju mestne infrastrukture navdušiti odločevalce. Ti se za zdaj še navdušujejo nad ponudbo, saj lahko to prevedejo v politični kapital tehnološko naprednega politika, medtem ko na razpravo o skladnosti pametnih tehnologij in zasebnosti ter podatkovne avtonomije še čakamo.

Primer Toronta kaže, da predolgo čakanje ni priporočljivo. Ne za razvijalce tehnoloških rešitev ne za odločevalce. In ne za meščane, ki bodo na koncu morali živeti v tehnološkem raju iz pekla.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki