Vse debelejša odeja satelitov

Objavljeno: 26.2.2019 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: Marec 2019

V zadnjih letih se vse več podjetij loteva gradnje omrežij več sto ali tisoč majhnih satelitov, ki bodo prinesla dostop do interneta na nov način. Namenjena so zlasti odročnim predelom, kamor žične povezave ne sežejo, hkrati pa ne potrebujejo fiksnih satelitskih krožnikov in podobne opreme pri uporabnikih. SpaceX, Iridium, Facebook in OneWeb so največji izmed potencialnih igralcev na novem področju.

Ob besedi satelitski internet najprej pomislimo na velike krožnike na strehah ter satelite v geostacionarni orbiti daleč nad ekvatorjem, ki nudijo dostop do interneta. Takšni so bili začetki satelitskega interneta in, roko na srce, so še vedno realnost. Toda z razvojem zemeljskih širokopasovnih povezav in čedalje boljšo dostopnostjo optike je satelitski internet razen v najbolj odročnih predelih postal nepotreben. Zakaj bi se ukvarjali z nakupom in nastavljanjem satelitskih krožnikov, da bi imeli v najboljšem primeru nekaj megabitov hiter dostop ter zakasnitve vsaj 250 milisekund? V urbanih okoljih je satelitskemu internetu odklenkalo.

Mikrovalovni pasovi

Za prenos podatkov sateliti uporabljajo mikrovalove, ki jih glede na valovno dolžino ali frekvenco razdelimo v več pasov. Pri satelitskem internetu so najpomembnejši pasovi L (1-2 GHz), Ku (12-18 GHz), K (18-27 GHz), Ka (27-40 GHz) in V (40-75 GHz). Načelno višja frekvenca omogoča večjo prepustnost za prenos informacij, a prinaša tudi svoje težave (npr. potrebna je čista zračna linija). Zato se večinoma dandanes uporablja pas Ka, v prihodnosti pa lahko pričakujemo uporabo pasu V.

Seveda bo vedno imel svojo nišno uporabo, denimo na oddaljenih otokih kot rezerva, na Antarktiki in podobno. Ko je Tonga januarja letos ostala brez internetne povezave, ker je nekaj pretrgalo edini optični kabel do otoka, je satelitski internet dva tedna predstavljal edino vez otoka s svetom. A resna konkurenca satelitski internet vsaj na razvitem Zahodu ne bo več.

Več je več

Pri klasičnem satelitskem internetu je logika enostavno razumljiva. Imamo zmogljiv satelit, ki ga utirimo v geostacionarno orbito na višini 35.786 kilometrov blizu ekvatorja. Tak satelit je za opazovalca na Zemljinem površju vedno na istem mestu, zato lahko antene in krožnike fiksno usmerimo proti njemu. Druga možnost je geosinhrona orbita, ki je na isti višini kot geostacionarna, a ima inklinacijo različno od 0°, zato se zgolj vsak dan ob isti uri vrne nad isto mesto na Zemlji.

Kaj pa, če bi želeli satelite imeti bliže, da bi bile zakasnitve manjše in hitrosti večje? V tem primeru ima satelit manjše vidno polje in se tudi premika relativno glede na površje planeta, zato jih potrebujemo več, da zagotovimo stalno pokritost. V približku je razmerje preprosto: čim niže bodo krožili sateliti, tem več jih bomo potrebovali.

Iridium Next

Iridium je stari znanec na področju satelitskega interneta, saj so prvo konstelacijo satelitov postavili že leta 1998. Tedaj je omrežje služilo opravljanju satelitskih telefonskih pogovorov, a je bilo predrago. Podjetje je šlo leta 1999 v stečaj, leto pozneje pa ga je rešila ameriška vlada z dvoletno pogodbo za 72 milijonov dolarjev. Od leta 2001 Iridium posluje neprekinjeno in uspešno.

Januarja letos je Iridium dokončal tri milijarde dolarjev vredno novo konstelacijo Iridium Next, ki jo sestavlja 75 satelitov – 66 v orbiti (od tega šest za redundanco) in devet rezerv na Zemlji. Gre za drugo generacijo Iridiumovih satelitov, ki jih je zanje izdelalo francosko-italijansko podjetje Thales Alenia Space. Sateliti tehtajo 860 kilogramov in jih sestavljajo sončne celice (premer skoraj deset metrov) ter anteni za komunikacijo v frekvenčnih pasovih Ka in L. Zamenjali so prvotno, več kot 20 let staro konstelacijo satelitov, ki sta jih izdelala še Motorola in Lockheed Martin. Zadnji satelit v omrežju Next so aktivirali 5. februarja letos.

Orbite

Okrog Zemlje kroži več kot tisoč aktivnih satelitov, ki opravljajo najrazličnejše naloge, zato zavzemajo tudi zelo različne orbite. Glede na višino orbite okrog Zemlje razvrstimo v nizkozemeljske orbite (od 200 do 2000 kilometrov, LEO), srednjezemeljske orbite (od 2000 do 35.786 kilometrov, MEO), geosinhrone orbite (35.786 kilometrov, GEO) in visokozemeljske orbite. Sateliti v geosinhronih orbitah obkrožijo Zemljo točno v enem dnevu (23 ur in 56 minut), tisti niže pa hitreje.

Mednarodna vesoljska postaja (ISS) kroži 400 kilometrov nad površjem, Luna pa je v povprečju 384.400 kilometrov od Zemlje. Geostacionarni sateliti so torej stokrat dlje od ISS in desetkrat bliže kot Mesec.

Inklinacija ali naklon tirnice je definirana kot kót med tirnico in referenčno ravnino, ki je ekvatorialna ravnina. Satelit z inklinacijo 0° leti nad ekvatorjem, sateliti z inklinacijami blizu 90° pa v polarnih orbitah, ki jih vodijo blizu obeh tečajev. Geosinhroni sateliti, ki imajo inklinacijo 0°, so ves čas nad isto točko na Zemlji (na ekvatorju), zato se njihova orbita imenuje geostacionarna.

Za nas je program Certus najzanimivejša novost, ki jo nudi Next. Ponuja satelitski dostop do interneta kjerkoli na Zemlji, pri čemer merijo zlasti na ladje. Sateliti so v nizkih polarnih orbitah z inklinacijo 86,4° na višini le 780 kilometrov, kar preprečuje znatne zakasnitve pri brskanju po internetu. Največja hitrost pri dostopu do interneta bo okrog 1,5 Mb/s v pasu L in vse do 8 Mb/s v pasu Ka za fiksirane sprejemnike. Trenutno pa Certus omogoča hitrost 700 kb/s. Certus ne bo na voljo končnim uporabnikom, temveč bodo njegove storitve nudili letalski prevozniki, ladjarji na križarkah in drugi komercialni ponudniki. Iridiumovi partnerji za izdelavo sprejemnikov so Cobham (na morju), Thales (na morju, v letalih in na kopnem), Collions Aerospace, L3, Gogo in Satcom Direct (vsi za letala).

Prinaša pa Iridium še drugo dobrodošlo novost. Sateliti imajo posebne sprejemnike ADS-B (automatic dependent surveillance-broadcast), ki so namenjeni sprejemanju podatkov z letal. Kot je širni svet izvedel ob izginotju Boeinga 777 na poti iz Kuala Lumpurja v Peking marca 2014, smo ugotovili, da v resnici vemo zelo malo o lokaciji letal, ko ta ne letijo nad naseljenimi območji. Čeprav ima čedalje več letal sisteme ADS-B (od leta 2020 obvezno za vsa letala, tudi stara), ti v glavnem komunicirajo s sprejemniki na Zemlji. Nad morjem podatkov preprosto ni, a to se bo spremenilo. Sateliti Iridium Next bodo sprejemali podatke z letal, tako da bomo v vsakem trenutku vedeli, kjer je neko letalo. Podatki s satelitov se bodo pošiljali v center v Virginiji (podjetje Aireon), od koder jih bodo posredovali pristojni kontroli zračnega prometa, odvisno od lokacije. Ves postopek bo trajal manj kot dve sekundi. Te informacije ne bodo v pomoč le pri iskanju izginulih letal, temveč predvsem pri upravljanju zračnega prostora nad oceani, kjer morajo letala trenutno leteti pa vnaprej predpisanih poteh na določenih višinah, razdalje med njimi pa so tudi 100 kilometrov in več. Fleksibilnosti za lovljenje ugodnejših razmer (vetrovi) ni.

Fazni antenski niz

Sateliti ne bodo imeli premičnih delov, a bodo morali za komunikacijo drug z drugim vseeno prilagajati smer oddajanja signalov. Temu služijo fazni antenski nizi (phased-array antenna). Gre za niz več anten, ki jih elektronsko krmilimo tako, da oddajajo z ustreznim faznim zamikom. Na ta način lahko izkoristimo interferenco signalov, ki se ojačijo v želeni smeri (konstruktivna interferenca) in izničijo v ostalih smereh (destruktivna interferenca). S spreminjanjem faznega zamika med posameznimi antenami v nizu lahko spreminjamo smer oddajanja za do 60°.

SpaceX Starlink

Medtem ko je Iridiumov sistem še zelo klasičen, saj ima majhno število satelitov, predvsem pa je že delujoč, se je vnel srdit boj med SpaceXom, Facebookom, OneWebom in drugimi manjšimi igralci (startupi Swarm Technologies, Astrocast in Sky and Space Global) za poceni satelitski internet, ki naj bi povezal milijardo ljudi. Hkrati so se zbudili tudi starejši, uveljavljeni igralci (Viasat, EchoStar), ki ugotavljajo, da jim lahko novinci speljejo velik del trga. Stranski učinek nudenja dostopa do interneta v odročnih krajih bo namreč dostopnost tudi v krajih, kjer živijo premožnejši ljudje, ki so tudi vedno na preži za novostmi, zlasti kadar so cenejše.

Satelit konstelacije SpaceX Starlink. Slika: SpaceX

O njihovih projektih je vedno nevarno pisati, ker vsaj SpaceXov Elon Musk napovedi spreminja zelo hitro. Tudi če poda prijavo na ameriško Zvezno telekomunikacijsko komisijo (FCC), to še ne pomeni, da bo izdelek tudi naredil. Za zdaj SpaceX načrtuje konstelacijo skoraj 12.000 satelitov, ki naj bi bili operativni do sredine prihodnjega desetletja. To je smel načrt, če upoštevamo, da so prva satelita za Starlink izstrelili februarja lani. In to neuspešno, saj sta obstala v začetni prenizki orbiti. Velikopoteznost tega načrta ilustrira tudi informacija, da je trenutno okrog Zemlje manj kot 5000 satelitov – SpaceX bi torej njihovo število več kot potrojil!

SpaceX je najprej marca lani dobil dovoljenje FCC za izstrelitev 4425 satelitov, novembra lani pa še za dodatnih 7518. Sateliti bodo krožili v nizkozemeljskih orbitah. Prvih 4425 satelitov naj bi krožilo na višini 1200 kilometrov (nizkozemeljska orbita, oz. Low Earth orbit, LEO) in komuniciralo v pasovih Ka (med seboj in do vozlišč) in Ku (do uporabnikov), preostanek pa na višini 340 kilometrov (VLEO) z izrabljanjem hitrejšega komunikacijskega pasu V. SpaceX je v novi zahtevi predlagal še spremembo, da bi lahko prvih 1500 satelitov LEO namesto na višini 1200 kilometrov krožilo na 550 kilometrov, domnevno zaradi manjšega onesnaževanja, saj so orbite okrog 1000 kilometrov že zelo zasedene. Skratka, projekt se še spreminja.

Takšno omrežje ima povsem drugačen ustroj kakor klasična. Uporaba frekvenčnega pasu V zahteva vidno linijo med satelitom in sprejemnikom, česar ni vedno enostavno doseči. Bistveni problem pa je v dosegljivosti. Medtem ko so geostacionarni sateliti ves čas vidni s skorajda tretjine Zemljinega površja, bodo sateliti (V)LEO gledano s fiksne točke na Zemlji nad obzorjem kvečjemu nekaj minut. Oprema bo torej radikalno drugačna, saj bo moral sprejemnik nenehno in hitro preklapljati med sateliti.

Kam gredo sateliti umret?

Problem gneče v orbitah okrog Zemlje postaja čedalje resnejši. Prostora okrog Zemlje je res veliko, a uporabnih orbit ni tako zelo veliko. Ob izstrelitvah prvotnih satelitov se ni nihče ukvarjal z vprašanjem čiščenja, zato danes okrog Zemlje kroži 5000 satelitov (od tega 1950 delujočih) in 34.000 kosov vesoljskih smeti, večjih od 10 centimetrov, ocenjuje Evropska vesoljska agencija (ESA).

Prvi vesoljski trk se je zgodil pred desetimi leti, ko je delujoč satelit Iridium 33 trčil z odsluženim ruskim komunikacijskim satelitom Kosmos-2251. Satelita sta bila popolnoma uničena, nastalo pa je več kot tisoč koščkov, večjih od 10 centimetrov. Približanje satelitov na manj kot 5 kilometrov ni nič neobičajnega, saj se zgodi večkrat dnevno. Samo Iridium dobi vsak dan več opozoril o takšnih približanjih, zato za vse niti ne izvedejo manevrov za izogib.

Od leta 2002 morajo zato vsi sateliti, ki jih odobri ameriški FCC, vsebovati načrt za nadzorovano upokojitev. To je lahko bodisi znižanje orbite, kar jih pripelje v atmosfero, kjer zgorijo (deorbiting), ali premik v odpadniško orbito (graveyard orbit) približno 300 kilometrov nad geostacionarno orbito. Večina današnjih satelitov že varno konča svojo življenjsko dobo.

Drugi problem je neposredna komunikacija med sateliti, ki bo ključna. Geostacionarni sateliti komunikacijsko povezujejo dve točki na Zemlji (uporabnika in zemeljsko postajo), nizki sateliti pa se bodo morali »pogovarjati« med seboj, ker tudi postaj na Zemlji ne bo toliko kot satelitov. Večino časa satelit ne bo »videl« postaje, torej bo moral svoj promet posredovati drugim satelitom, ki bodo to možnost imeli. To je seveda mogoče – spomnimo se Googlovih internetnih balonov, ki tudi znajo komunicirati (glej Monitor 02/16, Internet je lahko tudi balon), a zahteva veliko natančnosti.

Tretji problem so uporabniki, ki bodo morali imeti dosti bolj fleksibilne antene. Geostacionarni sateliti so vedno na istem mestu na nebu, zato krožnik enkrat pravilno obrnemo in je problem rešen. Če se sateliti premikajo, to ni mogoče. Tudi ta problem je rešen (npr. satelitski telefoni delujejo že 20 let), a treba ga je upoštevati pri dizajnu. Analiza projekta Starlink, ki so ga izvedli znanstveniki na MIT, je pokazala, da bo prav zemeljski del Starlinka ozko grlo pri financiranju in postavljanju sistema.

Sateliti v konstelacijah SpaceX, Telesat in OneWeb. Slika: Inigo del Portillo et al. A Technical Comparison of Three Low Earth Orbit Satellite Constellation Systems to Provide Global Broadband. MIT 2018

Sateliti za Starlink bodo tehtali 386 kilogramov. Komunicirali bodo s 123 postajami (vozlišči) na Zemlji, tako da bodo že samo sateliti v LEO pokrivali ves svet med geografskimi širinami 70° severno in 70° južno. Način komunikacije med sateliti ni povsem znan, naj pa bi šlo s frekvenco 10.000 GHz, kar pa niso več radijski valovi, temveč infrardeča svetloba (torej optična povezava).

O hitrostih je še prehitro govoriti, a SpaceX je v prijavi FCC konstelacijo označil kot megabitni dostop do interneta z zakasnitvami do 50 milisekund, kar je primerljivo z osnovnimi širokopasovnimi povezavami na Zemlji.

Facebook Athena

Ni presenetljivo, da želi svoj lonček pristaviti tudi Facebook. V preteklosti se je že spogledoval z nudenjem dostopa do interneta z brezpilotnih letal, a so projekt po štirih letih razvoja lani ukinili, potem ko so že izvedli precej preizkusnih poletov.

Tudi Facebook je ugotovil, da so prihodnost sateliti, ne letala. Facebookov projekt Athena poteka z veliko večjo skrivnostnostjo kakor Starlink. Facebook ga je uradno potrdil šele julija lani, pri čemer pa je bil zelo skop. Uradno vemo zgolj, da bo omogočal novo generacijo širokopasovne infrastrukture, ki bo dostopna tudi v odročnih krajih, kjer dostopa do interneta danes ni.

Nekaj več pa razkrivajo prijave FCC, ki jih je reviji Wired uspelo dobiti po zakonu o dostopu do javnih informacij. Facebook naj bi prvi satelit za Atheno izstrelil še pred poletjem. Da si Facebook želi postati vratar interneta, ni novost. Že leta 2013 je s Samsungom, z Ericssonom, MediaTekom, Opero, Nokio in s Qualcommom ustanovil projekt Internet.org, ki se je vmes preimenoval v FreeBasics. Ta omogoča dostop do omejenega dela interneta najrevnejšim ljudem. FreeBasics je tarča hudih kritik, ker omogoča dostop le do določenih spletnih strani (seveda tudi Facebooka), kar je v nasprotju z načeli nevtralnosti interneta in dejansko ustvarja drugorazredni internet, predvsem pa ljudem daje napačno informacijo. V Nigeriji ali Indoneziji dve tretjini ljudi ne ločita med internetom in Facebookom. V Indiji so, na primer, FreeBasics prav zato prepovedali.

Athena je torej še en poizkus, a bolj v skladu z normami interneta. Trenutno gre res zgolj za eksperiment s sateliti v LEO. Začeli bodo z enim in se potem odločili, ali nadaljevati. Glede na pregovorno skrivnostnost podjetja bomo verjetno kaj več izvedeli šele, ko bo projekt tik pred zagonom, kar je ravno obratno kot pri hvalisavem SpaceX.

OneWeb

Najresnejši konkurent podjetja SpaceX je OneWeb, ki ima zelo sorodno zamisel. Ameriško mlado podjetje napoveduje, da bo njihov satelitski internet delujoč že letos. Podjetje je ustanovil nekdanji googlovec Greg Wyler. Ta je za svoje smele načrti pridobil 1,7 milijarde dolarjev zagonskega kapitala, ki so ga prispevala uveljavljena imena, na primer Coca-Cola, Softbank in Intelsat.

Zgradili bodo konstelacijo skoraj 600 satelitov v nizkozemeljskih orbitah (LEO), ki bodo krožili na višini približno 1200 kilometrov. Prvotni načrti so predvidevali skoraj 900 satelitov, a je Wyler decembra dejal, da so prvi preizkusi satelitov pokazali, da bo zadostovala tudi tretjina le teh. To prinaša tudi znatne prihranke, saj je strošek izgradnje in izstrelitve posameznega satelita malo več kot pol milijona dolarjev.

V nasprotju s Starlinkom bo OneWeb satelite izstrelil v polarne orbite z inklinacijo okrog 86°, kjer ne bodo imeli križnih preletov (crosslinks). Sateliti bodo majhni in lahki (slabih 150 kilogramov) in bodo z uporabniki komunicirali v pasu Ku, s postajami pa v pasu Ka. Imeli naj bi okrog 70 zemeljskih postaj, kar pa lahko precej zmanjšajo, če bodo uvedli tudi komunikacijo med sateliti. Za zdaj o tem ni novih podatkov, po lanskih načrtih pa je ne bo.

Kdo odobri tirnice satelitov?

Mednarodnega zakona, kje se konča zračni prostor države in začne vesolje, ni. V praksi je vse nad 160 kilometri, kolikor je višina najnižjih še stabilnih orbit, vesolje. Izstrelitve satelitov ureja vsaka država po svoje, za kar izdaja dovoljenja. Tudi v ZDA, ki na tem področju prednjači, še ni enotnega sistema in se dovoljenja podeljujejo posebej za vsako zahtevo.

Lani januarja je ameriško podjetje Swarm, ki si tudi prizadeva postaviti satelitski internet, štiri satelite brez dovoljenja ameriškega FCC v vesolje poslalo iz Indije. FCC jim je bil dovoljenje zavrnil, ker so bili sateliti premajhni (10 × 10 × 2,8 centimetra), da bi jim lahko zanesljivo sledili. Za to početje je bil Swarm kaznovan z 900.000 dolarji globe in obveznim petletnim nadzorom. Swarm je kasneje dobil dovoljenje za izstrelitev drugih satelitov. Toda Swarm je bil kaznovan, ker je ameriško podjetje, mednarodnega regulatorja pa ni.

Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) državam pomaga koordinirati in usklajevati frekvenčni spekter, predvsem za satelite v dragoceni geostacionarni orbiti nad ekvatorjem. V vse ostale orbite države satelite pošiljajo čisto po svoje.

Razlogi, da OneWeb kot edini izmed ponudnikov satelitskega interneta ne bo uporabljal komunikacije med sateliti, pa niso tehnični, temveč pravni. Wyler trdi, da države in tudi uporabniki želijo nadzor nad tem, kje fizično teče njihov promet. To ne pomeni nujno, da mora teči skozi njihovo državo, morajo pa natančno vedeti, do katere zemeljske postaje bo promet potoval. Povezave med sateliti so z vidika regulative problematičen, s čimer pa se konkurenca ne strinja. Kakorkoli, prednost te ureditve so enostavnejši in lažji sateliti.

Telesat

Tretji veliki igralec, ki je že podrobno razkril svoje načrte, je Telesat. V primerjavi s SpaceX in z OneWeb ima Telesat že danes trden položaj na trgu, saj ima že dobra dva ducata satelitov, toda to so geostacionarni sateliti za klasični satelitski dostop do interneta. Telesat je zato tudi napovedal izgradnjo konstelacije satelitov v nizkozemeljskih orbitah, ki bodo nudili internetni dostop z večjimi hitrostmi in manjšimi zakasnitvami.

Fazni antenski niz omogoča elektronsko krmiljenje smeri oddajanja, ne da bi fizično premikali anteno.

Telesatov sistem bo podoben kot ostali. Imel bo okrog 50 zemeljskih postaj in nekaj sto satelitov. Septembra lani so dejali, da bodo začeli z 292 sateliti, po potrebi pa bi lahko sistem povečali do 512. Trenutno ima Telesat dovoljenje za utirjenje 117 satelitov, od česar jih mora polovico dejansko izstreliti v šestih letih, preostanek pa v devetih, sicer dovoljenje propade. Začeli bodo s 112 sateliti, so dejali.

Ti bodo krožili na višini 1000 kilometrov v polarnih orbitah in na višini 1300 kilometrov v ostalih orbitah z inklinacijo 37°. V nasprotju z ostalimi sistemi bodo sateliti tako z uporabniki kakor z zemeljskimi postajami komunicirali v pasu Ka, zaradi česar Telesat obljublja celo gigabitne hitrosti za posamezne uporabnike, med seboj pa bodo postaje povezane z optičnimi povezavami. Za dosegljive cene bo verjetno na voljo nekaj megabitov, kar je podobno konkurenčnim ponudbam.

Svoj prvi satelit v nizkozemeljski orbiti so utirili lanskega januarja, s katerim so že pokazali izvedljivost projekta. Preizkusi se bodo nadaljevali, sistem pa naj bi bil operativen do leta 2022.

Leosat

Še eno izmed manj znanih podjetij, ki želi postaviti svojo konstelacijo satelitov za dostop do interneta, je Leosat. V nizkozemeljske orbite želijo poslati 108 satelitov, ki bodo imeli individualne kapacitete 1,6 Gb/s v pasu Ka in 5,2 Gb/s za medsatelitsko komunikacijo. Satelite, ki bodo tehtali 670 kilogramov in krožili na višini 1400 kilometrov, bodo v vesolje poslali v letih 2021 in 2022, če bodo zbrali dovolj denarja. Trenutni načrt predvideva lastniško financiranje v višini 1,2 milijarde dolarjev in še dvakrat toliko posojil.

Sistem bi lahko začel delovati s 54 sateliti, kar bo dovolj, da bo z vsake točke na Zemlji viden vsaj en satelit. Ko bodo konstelacijo razširili, bo hkrati vidnih več satelitov, kar bo omogočalo neprekinjeni dostop do interneta.

Telesatovo omrežje satelitov v LEO za dostop do interneta. Slika: Telesat

Kepler

Naslednji izmed manjših igralcev, ki se poskuša prebiti na trg, je tudi kanadsko podjetje Kepler (sicer registrirano na Nizozemskem). Podjetje je dobilo novembra dovoljenje za utirjenje 140 satelitov, ki bodo komunicirali v pasu Ku. O Keplerjevem projektu je znanih še manj podrobnosti, razen da naj bi nudil dostop do interneta po vsem svetu (kakor vsi) in da bo sistem začel delovati leta 2021. To bodo precej manjši sateliti, ki bodo tehtali vsega 12–15 kilogramov, krožili na višini 520–600 kilometrov ter imeli pričakovano življenjsko dobo pet let.

Prihodnost bo povezana

Zamisli o množici satelitov za dostop do interneta so se resda začele bližati uresničitvi v zadnjem letu, a so že mnogo starejše. Teledesic je nastal v 90. letih prejšnjega stoletja s prav tem namenom in pridobil celo podporo Billa Gatesa. Sistem 288 satelitov bi stal gigantskih devet milijard dolarjev. Ko so videli, da je tudi manjša konstelacija Iridium komercialno neuspešna (Iridiuma brez podpore ameriške vlade ne bi bilo), je leta 2002 Teledesic zamisel opustil.

Sateliti v geostacionarni orbiti so dlje od Zemlje in imajo širše vidno polje, a velike zakasnitve in slab pogled proti velikim geografskim širinam. Slika: SatellitePhoneReview.com

Zdaj je čas dozorel, tehnologija pa napredovala. V urbaniziranem razvitem svetu v resnici ni velike potrebe po satelitskem internetu, saj imamo povsod žične povezave, medtem ko lahko naprave za IoT (internet of things) uporabljajo mobilna omrežja. Povsem drugače pa je v zraku, na morju in v nerazvitih ali samo odročnih predelih. Tam bi lahko satelitski širokopasovni dostop do interneta v resnici spremenil svet. Velika konkurenca pomeni tudi, da bodo cene znosne. Prednost pa bo imel, kdor bo prvi. Trenutno kaže, da bo to OneWeb.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki