Računalniško podprti konferenčni sistemi danes nedvomno niso več kaka posebna tehnološka novost, kljub očitnim prednostim pri sodelovanju na daljavo pa jih uporablja le malo ljudi, še posebej v podjetjih, kjer tako ali drugačno sestankovanje pogosto sestavlja dobršen del delovnega dne. Kje so torej razlogi za neuporabo rešitev, ki lahko dokaj razvidno prihrani čas in denar?
Ondan sem od bežnega znanca dobil e-pismo, v katerem mi ves navdušen razlaga, kako bo mogoče samo z brskanjem po spletu zaslužiti lepe denarce. No, pa še nove člane je koristno zraven novačiti, da bo zaslužek večji. Skratka, prepričati me je hotel, naj se včlanim v Agloco.
Digitalna tipografija postaja iz dneva dan pomembnejša, saj vse več stvari preberemo na zaslonu.
Bo Applu tokrat vendarle uspelo? Kakšno vprašanje, odgriznjenemu jabolku je razen krize konec devetdesetih vedno bolj ali manj uspevalo. A pod "uspelo" sem imel v mislih "uspelo napraviti izdelek", ki ga kupci vendarle ne bodo kar tako razgrabili. Ob prihodu iPhona v ZDA smo bili priča pravi noriji. Spremljali smo temeljito pripravljeno kampanjo, tv kamere, ki so pospremile posameznike, ko so se postavili v čakalno vrsto že dolgo pred polnočjo 29. junija, dnevom začetka prodaje.
V računalništvu je vedno mrgolelo konfrontacij med različnimi ponudniki izdelkov ali večjimi tabori, ki branijo svoj interes pred drugo stranjo. Vedno je bilo vse polno tehnološke politike. Lahko bi rekli, da je to del folklore te branže, pa tudi svojevrsten način promocije, saj je bilo dosti sporov, od katerih so mnogi končali kot sodni procesi, tudi nadvse odmevni. Toda če potegnemo analogijo z običajno politično kuhinjo, lahko tudi tu ugotovimo, da so spori pogosto zgolj sredstvo za odvračanje pozornosti od drugih področij, ki so morda za javni interes pomembnejša.
Inženirji ne mirujejo in skoraj vsako leto predstavijo novo revolucionarno tehnologijo, ki naj bi preobrazila računalništvo, kakršno smo poznali doslej. Pa čeprav potem v resničnem življenju od visokoletečih napovedi praviloma ne ostane prav veliko. Bo z "večdotičnim" (multi-touch) uporabniškim vmesnikom drugače?
Po spletu je završalo: novičarske strani o tehnologiji in računalništvu so kar tekmovale med seboj, katera bo večkrat omenila novost, blogerji so navdušeno lepili slike in videe, film na Youtube pa se je zavihtel med najbolj priljubljene v zadnjem času. Microsoft je namreč predstavil revolucijo: vmesnik za vnos Surface, ki naj bi povsem spremenil način, kako komuniciramo z računalnikom. Kljub temu da spadam med navdušence za tehnologijo in elektronske igrače, me je predstavitev pustila dokaj hladnega.
Novembra 2006 je posebna študija, naročena s strani Evropske zveze, pokazala, da je kalifornijski Sun Microsystems daleč največji donator odprte kode med vsemi podjetji na svetu.
Priznati moramo, da je trg priključkov DSL pri nas trenutno kar razvejen. Pravzaprav celo tako dobro, da število naročnikov tehnologije DSL in povezanih storitev (internet, televizija, telefonija) krepko presega število uporabnikov kabelskih omrežij. S prihodom (prave) konkurence pred skoraj dvema letoma, imenovane T-2, se je na trgu ustvaril konkurenčni boj, ki je uporabniku prinesel le najboljše - več in bolj kakovostne storitve za nižjo ceno.
Fotoaparati so že od nekdaj bolj priljubljeni kakor video kamere, predvsem zaradi daljše tradicije, delno pa tudi zato, ker fotografiranje vzbuja manjše nelagodje med ljudmi v kadru kakor snemanje videoposnetka.
Naš najambicioznejši alternativni telekomunikacijski operater, T-2, ki je bil ustanovljen pred dobrima dvema letoma, je do danes pridobil kakšnih 35.000 naročnikov. Ali je nastop T-2 na telekomunikacijskem trgu mišljen resno ali pa so idejni očetje že od začetka vedeli, da bodo naleteli na močan odpor, in so se kot izhod v sili zanašali na odškodninsko tožbo 129,5 milijona evrov do Telekoma, bomo videli šele, ko bo tožba doživela razplet na sodišču ali v morebitni zunajsodni poravnavi. Morda pa je T-2 v resnici samo trojanski konj za neke druge cilje?
O glasbi v internetu sem na tej strani sicer že večkrat pisal, povod za tokratno razmišljanje pa je nedavna ukinitev oziroma onemogočen dostop do dveh zanimivih glasbenih storitev, od katerih je prvo žalostna usoda doletela zato, ker je imela premalo uporabnikov, druga pa jih je imela očitno celo preveč.
"Microsoft je znova zagnal splet!" se je zapisalo v marsikaterem blogu. Meni se zdi bolj, da smo znova slišali odmev leta '95, pa ne zaradi tedaj predstavljenih Oken.
Nenehen napredek tehnologije je povzročil, da nas danes obdaja cel kup računalniških in iz računalniških tehnologij izpeljanih naprav. Ob vseh prednostih in koristih, ki jih prinašajo, pa se le redko zavedamo, kakšen vpliv imajo na naše okolje in življenje nasploh. Natančnejša analiza razkrije, da imajo na prvi pogled nedolžne naprave zelo veliko vlogo, zlasti na področju porabe energije.
Preden me nekateri križate, bi rad pojasnil, da nimam nič proti Linuxu. Pravzaprav mi je celo bolj pri srcu kakor Windows, saj tega v svojem računalniku (niti kot eno izmed možnosti pri dvojnem zagonu) ne uporabljam že štiri leta, nadomestil pa sem ga prav z Linuxom, čeprav v zadnjem času poganjam neki tretji, a Linuxu soroden operacijski sistem. Kaj me je torej tako zmotilo pri misijonarjih, ki se trudijo Linux približati množicam?
Kot vse kaže, bo Telekom Slovenije d. d. letos dokončno privatiziran. Sredi marca je bil izbran izvajalec (oziroma več izvajalcev), ki bo(do) za ministrstvo za gospodarstvo izvedli skrben pregled poslovanja, ocenili vrednost premoženja in svetovali pri privatizaciji Telekoma Slovenija. Čas bo pokazal, ali je načrt privatizacije dovolj domišljen, ali je pravšnji trenutek za prodajo v treh korakih, ali bodo delničarji zadovoljni in ali bo država kot dober gospodar iztržila največ. Dotlej pa morajo v Telekomu postoriti vse, da bo "nevesta" lepa in modno naličena, čeprav vse kaže, da "nevestina dota" ni popolnoma brezmadežna.
Računalniki (no, njihovi izdelovalci) že nekaj let grozijo, da bodo poleg pisarn osvojili tudi dnevne sobe ter izpodrinili namenske zvočne in video predvajalnike in snemalnike, ki zdaj delajo družbo televizorjem. Razvoj zadnjih nekaj let gre vsekakor v to smer in čeprav se računalniki v dnevnih sobah še niso dobro uveljavili, se čedalje več ljudi vsaj poigrava z mislijo, da bi računalnik nadomestil video predvajalnike in snemalnike, bodisi analogne bodisi digitalne, ki jih imajo zaenkrat v dnevni sobi. Nekateri izmed njih se za to tudi res odločijo, druge pa odvrne menda nerodna namestitev in uporaba take naprave. Imajo slednji prav? Menim, da ne.
Zdi se, da v potrošniškem svetu elektronike vladajo le megapike, gigaherci in terabajti, kupci pa se pri nakupu odločajo na osnovi dolžine seznama zmožnosti, ki jih ponuja ta ali ona naprava. Zato je pravo olajšanje, ko se tu in tam izkaže, da je mogoče uspeti tudi drugače.
S tem, ko se razvija Googlova shema, je vse bolj jasno, zakaj je moto podjetja "ne stori žalega".
Se vam zdijo prizori z računalniki v starih znanstvenofantastičnih filmih kaj smešni? Utripanje lučk in enoglasno piskanje je vse, kar ti računalniki res odlično obvladajo. Osebno se tem prizorom niti ne smejim več, kajti na las podobna resničnost me v budnem stanju preganja že kar nekaj časa in spravlja v bes.
Telekomunikacijski operater T-2 se v svoji odškodninski tožbi proti Telekomu Slovenije v višini skoraj 130 milijonov evrov, ki jo je vložil januarja, pritožuje iz podobnih razlogov, kot se je SIOLova konkurenca pritoževala zadnjih deset let: da Telekom z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 in z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzroča, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer - preprosto bi lahko rekli, da Telekom "pospešuje" prodajo SIOLovih storitev.
Pred nami je čas za globok premislek o prihodnosti naše programske infrastrukture.
Človeštvo bo leta 2010 v svojo že tako obsežno zbirko digitalno hranjenih podatkov dodalo novih 988 milijard gigabajtov vsebin. Šestkrat več kakor leta 2006. Število elektronskih sporočil narašča trikrat hitreje kot število uporabnikov elektronske pošte. Konvergenca večpredstavnih vsebin v digitalni svet, zlasti video posnetkov, obeta rekordno rast prenosa podatkov po internetnih povezavah. Toda ali bomo zaradi tega leta 2010 bolje živeli?
Odkar se ni treba truditi s samozaložništvom na papirju, temveč se moramo samo odločiti, na katerem brezplačnem bložnem strežniku bi hoteli objavljati, se marsikdo sprašuje, kako bi s pisanjem v spletu lahko tudi kaj zaslužil.
Najprej dejstva - sodim med tiste posebneže, ki na svojem računalniku že od nekdaj shajajo brez protivirusnega programa in brez požarnega zidu. Pravzaprav slednjega v popolnosti zaupam mojemu usmerjevalniku, dokler ga nisem imel, pa je to vlogo opravljal požarni zid, ki je vgrajen v Okna. In, da, popolnoma se strinjam, da s tem izstopam iz povprečja, ki ga sicer pomagam ustvarjati tudi sam; prav vsakomur, ki me o tem pobara, namreč na srce polagam tisto klasično priporočilo "kids, don't try this at home".
Svetla leta računalništva so bila vselej tesno povezana s hitrim razvojem polprevodniških elementov, predvsem procesorjev. Tekma za vse večjo zmogljivost napaja in navdihuje razvoj vsega drugega, kar nastaja na podlagi teh gradnikov. Toda kljub temu da Moorov zakon o številu tranzistorjev, ki se podvojijo v čipih vsakih 18 mesecev, še vedno velja in je v resnici redno zlahka presežen, razmere danes še zdaleč niso tako bleščeče, kot se zdi.
Programček, ki so ga v slovenski davčni upravi poimenovali Vida in s katerim poskušajo pomagati številnim davkoplačevalcem, ki se ne znajdejo v labirintih naše davčne zakonodaje, ne bi bil deležen moje pozornosti, ko ne bi izvedel, da so zanj plačali kar 650.000 evrov.
Preobrazba namizja, ki si jo obetamo že dolgo časa, končno trka na glavna vrata.
Mobilna igra je postala nezanimiva in kliče po svežem igralcu z rezervne klopi.
Prejšnji mesec sem pisal o slovenski blogosferi, tokrat pa bom razmišljal o blogih na splošno oziroma o njihovi (bodoči) vlogi v našem vsakdanjem življenju. Nekateri namreč že vidijo, kako bodo na smetišče zgodovine pometli časopise in revije. Jih bodo res?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
