Objavljeno: 28.11.2006 02:49 | Avtor: Matic Zupančič | Monitor November 2006

Pro et contra - imenski računalnik : sestavljeni računalnik

Pro et contra - imenski računalnik : sestavljeni računalnik

Pred desetletjem in še malo so na mizah po državnih uradih čemele prav nesramno grde škatle, ki so imele na sprednji strani veliko broško z napisom IBM. To so bili časi, ko so si prave računalnike PC (beri: IBM PC) lahko privoščili le državne ustanove in velika podjetja. Večina drugih pa je lepo shajala s "kompatibilci". Posel s sestavljanjem računalnikov "po meri" je cvetel in cveti še danes, vendar sem prepričan, da je precej razlogov, da si raje omislimo računalnik prepoznavne blagovne znamke. Tu seveda mislim na blagovno znamko vrste HP, IBM, Dell ali Fujitsu-Siemens, ne pa na "blagovno znamko" Tron, PC Plus, PCX ali kaj podobnega, kar dobimo v veleblagovnici skupaj s salamo in kruhom.

Matic Zupančič: Zakaj je imenski računalnik boljši od sestavljenega?

V zadnjih letih je padel še zadnji argument, ki so ga navajali vztrajni zagovorniki brezimnih sestavljenih sistemov: cena. Današnji računalniki z blagovno znamko so morda do 20 odstotkov dražji od primerljivih brezimnih računalnikov. A v tistih dvajsetih odstotkih se skriva veliko. Izdelovalec računalnika nam nemalokrat zagotavlja leto dni ali več garancije s servisom na mestu postavitve računalnika. To pomeni, da nam računalnika ni treba več prenašati na servis, marveč pride do nas serviser. Če si z računalnikom služimo vsakdanji kruh, je to velikanska prednost.

Veliki izdelovalci sistemov si tudi vzamejo precej časa za uglaševanje in izbiranje pravih komponent; tako dobimo celoto, ki je zanesljiva in deluje preskušeno, ima optimalno nameščen operacijski sistem in večinoma tudi posebno programsko opremo, s katero upravljamo napravo. Tako lahko le pomahamo nevšečnostim z gonilniki in z združljivostjo komponent. Prav dodatna programska oprema za upravljanje sistema je poglavitna prednost, ki ločuje brezimne strežnike od tistih z blagovno znamko.

Najpomembneje, kar me postavi trdno na stran blagovne znamke, pa je zagotavljanje rezervnih delov. Številni izdelovalci zagotavljajo, da bodo rezervni deli na voljo še nekaj let po nakupu. Lahko si predstavljamo, kako je, če se nam pokvari matična plošča v računalniku HP ali pa v nekem brezimnem, ki so nam ga sestavili v bližnji trgovini. Bomo po treh ali štirih letih še dobili enako matično ploščo ali pa vsaj tako z enakim vezni naborom, da nam ne bo treba spet nameščati okolja Windows? Prepričan sem, da pri "brandname" računalniku v kratkem spet vse deluje. Izkušnja letos spomladi me v tem samo še utrjuje. Rezervni del, ki je odpovedal, je bil po spletu naročen ob 16. uri. Že čez nekaj ur je zapuščal Irsko in bil zjutraj ob 9.30 v serviserjevih rokah.

Večina mojih argumentov temelji na izkušnjah iz podjetja, vendar se lahko tudi pri računalnikih za rabo doma oprem na iste stvari; seveda le, če ne gre za superračunalnik, ki ga potrebuje naš najstnik za najnovejše igre.

Če torej želite orodje, ki vas bo redko pustilo na cedilu, in se ne sprašujete o megahertzih, gigabajtih in podobni tehnološki navlaki, temveč zahtevate, da naprava deluje in je zanesljiva, je edina izbira za vas računalnik z blagovno znamko katerega izmed večjih svetovnih izdelovalcev. Dobili boste kar največ za svoj denar.

Današnji računalniki z blagovno znamko so do 20 odstotkov dražji od brezimnih. A v tistih dvajsetih odstotkih se skriva veliko.

Dare Hriberšek: Zakaj je sestavljeni računalnik boljši od imenskega?

Argument mojih nasprotnikov je zanesljivost. Zveneče ime zagotavlja, da so komponente računalnika med seboj usklajene, da bodo rezervni deli določen čas na voljo in da čez leto dni, ko bo morda treba uveljaviti garancijo, namesto podjetja ne boste našli le dolgega seznama stečajnih upnikov. A na drugi strani tisti, ki poznajo sestavne dele računalnikov, vedo, da hude raznolikosti pri ključnih delih ni več. Izdelovalcev osnovnih plošč, na katerih je danes integrirana že skoraj vsa strojna zunanja oprema, in izdelovalcev grafičnih kartic ter diskov je malo, 90 % vseh procesorjev izdelata dva izdelovalca. Vse, kar je kdaj povzročalo težave, so bili kakšni odročni PCI modemi ali zvočne kartice, ki pa so vam jih v bližnji trgovini z veseljem zamenjali, če ste dokazali, da so skregani s komponentami, kupljenimi pri njih. Na take, v bližnjih prodajalnah zasnovane sestave je danes tudi v Sloveniji ponavadi priznana dveletna garancija. Pri nas kupljeni Dellovi računalniki imajo triletno jamstvo. Toda po dveh letih boste tak del sami zagotovo kupili in zamenjali ceneje, kot pa je vredna tista tretjina vrednosti novega računalnika. V skrajnem primeru, če vam kakega nadomestka tudi ne bo več mogoče kupiti, vam ga bo sosedov mulec naročil prek malega oglasa in za čokolado tudi vgradil.

Dobro, naj še jaz vprašam, kolikokrat se je že zgodilo, da je neko veliko podjetje opustilo panogo in skrb za garancijo zaupalo kakšnemu tretjemu, dotlej neznanemu podjetju? To je doletelo kupce Gateway computers iz ZDA leta 2000 in pred kratkim IBM. Le kako so se počutili, ko so teden dni pred prodajo dotlej neznanemu kitajskemu Lenovu kupili njihov računalnik, misleč, da imajo pokritje znanega giganta? Bojazni se k sreči niso uresničile, a argument večje varnosti je načet.

Kaj pa pomembna lastnost lokalnega trgovčiča, prilagodljivost? Spet si prikličimo pred oči podjetje s 50 računalniki, v katerem imate kot direktor določene posebne zahteve. Ne vem, brali ste, da so dobri in zamislili ste si AMDjeve procesorje? Pri uglednem Dellu bi se vam še pred letom dni smejali, če bi naročili kaj takega. V mali bližnji trgovinici pa se bodo za tak posel zagotovo potrudili in se še precej bolj uklonili željam naročnika. In ko bo treba servisirati, zna biti vaški serviser pri vas kot dobri stranki v nekaj urah, HP pa vam v standardnem paketu jamči popravilo v tednu dni.

In še čisto zadnji, človeški element: ko se bo kdaj iz škatle zares pokadilo, boste, verjemite mi, iskreno veseli, ko se bo na drugi strani telefonske zveze oglasil Franci iz Tomačevega, ne pa odzivnik enega izmed številnih klicnih centrov v Kalkuti.

Le kako so se počutili, ko so teden dni pred prodajo dotlej neznanemu kitajskemu Lenovu kupili računalnik IBM, misleč, da imajo pokritje znanega giganta?

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji