Nikolaj Pečenko: Nintendova lekcija

Nikolaj Pečenko: Nintendova lekcija
Objavljeno: 29.5.2007 02:05 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Mnenja | Revija: Maj 2007

Zdi se, da v potrošniškem svetu elektronike vladajo le megapike, gigaherci in terabajti, kupci pa se pri nakupu odločajo na osnovi dolžine seznama zmožnosti, ki jih ponuja ta ali ona naprava. Zato je pravo olajšanje, ko se tu in tam izkaže, da je mogoče uspeti tudi drugače.

Napovedovati je težko, še posebno prihodnost. Misel, ki jo pripisujejo legendarnemu ameriškemu igralcu baseballa Yogiju Berri in sem jo na teh straneh že omenjal, sem tokrat privlekel na dan zaradi napačnih napovedi o uspešnosti igralnikov novega rodu.

O njih se je predlani in lani, še preden so vsi prišli v trgovine, veliko pisalo, večina poznavalcev pa se je spraševala le o tem, ali bo Sonyju s tretjim Playstationom uspelo obdržati vodilno mesto ali pa ga bo morda s prestola izrinil Microsoftov Xbox 360. Tretjega, Nintendov Wii, so vsi vnaprej odpisali. Kako le naj bi se napravica, ki še visoke ločljivosti ne podpira, merila s procesorskima orjakoma novega rodu.

Konec lanskega leta, ko so se vsi trije novi igralniki nato prvič zares pomerili za naklonjenost kupcev, je bilo presenečenje precejšnje. Wii je namreč po prodaji kar precej posekal oba težkokategornika. Po bitki je sicer lahko biti general, a Nintendov uspeh pravzaprav ni tako zelo presenetljiv. Skrivnost uspešnosti se skriva v inovativnem pristopu, enostavni rabi in ceni. Pojdimo lepo po vrsti.

Kupci se radi odločajo za čedalje zmogljivejše naprave, a le dokler nimajo pametnejše izbire. Med dvema fotoaparatoma, od katerih ima prvi 6 in drugi 8 megapik, drugače pa sta si po zmogljivostih podobna kot jajce jajcu, pa tudi razlika v ceni je majhna, se bo večina odločila za slednjega. In to celo, če je kakovost posnetkov s prvim morda nekoliko boljša. V marsikaterem primeru namreč uporabniki sodobne elektronike majhnih razlik v kakovosti niti ne opazijo. Za domači fotoalbum je fotoaparat hitro dovolj dober.

Podobnih primerov bi lahko našteli še veliko. Izdelovalci monitorjev, recimo, tekmujejo, kdo bo naredil "hitrejši" monitor, razliko med 6, 4 ali 2 milisekundami pa opazijo (če jo) samo najbolj zagnani ljubitelji iger.

V Nintendu so se odločili, da se bolj ali manj nesmiselnega povečevanja zmogljivosti ne bodo več šli. Morda tudi zato, ker so že pri prejšnjem igralniku ugotovili, da enostavno ne morejo tekmovati z velikanoma, kot sta Sony in Microsoft, in jim torej ni preostalo nič drugega, kot da se spomnijo nekaj svežega ali v ring vržejo brisačo.

To pa je seveda laže reči, kot narediti. Izumiti nekaj novega je namreč precej teže, kot izboljšati že obstoječo tehnologijo, pa pri tem nikakor ne bi hotel podcenjevati truda inženirjev, ki že desetletja uspešno potrjujejo pravilnost Moorovega zakona. Še huje je, ker ni uspešna kar vsaka novotarija. Pravzaprav je le redka tudi (tržno) uspešna.

V Nintendu jim je z novim krmilnim vmesnikom (ali, bolje rečeno, s prvo res uspešno izvedbo ne tako zelo nove zamisli, da za krmiljenje igre uporabljamo kar naravne gibe) vsekakor uspelo. Vendar to samo po sebi ne bi bilo dovolj za uspeh.

Drugi ključ do uspeha je enostavnost. Izdelovalci naprav so pogosto žrtve stremljenja po vedno novih zmožnostih, ki jih vgrajujejo v naprave. Poznam kar nekaj takih, ki bi takoj kupili enostavnejši prenosni telefon, če bi sploh kdo izdeloval kaj takega. Ne ravno tistega penzionističnega s samo tremi tipkami, temveč takega, ki bi omogočal najpogosteje rabljena telefonsko-sporočilna opravila brez vse odvečne navlake.

Pri programih in igrah ni nič drugače. Dandanes skoraj ni več igre, v kateri bi lahko začeli uživati tri minute po tem, ko bi jo prvič začeli igrati. Tako, kot je bilo to mogoče v časih Ponga, Pac-mana, Space Invadersov ali Tetrisa. Najbolj zagnanih ljubiteljev to seveda ne moti - oni imajo voljo in čas, da se naučijo vseh stopetnajst kombinacij pritiskov na tipke, brez katerih nasprotniku ni mogoče zadati usodnega udarca.

V Nintendu so modro ugotovili, da je veliko takih, ki videoiger ne igrajo, ker so postale preveč zapletene. Svoj novi krmilnik so pravzaprav razvili prav zaradi tega, da so lahko igre naredili enostavnejše. Dokaz, da jim je uspelo, so stare mame, ki - verjetno prvič po Pongu - z vnučki spet lahko igrajo videoigre.

Vendar tudi to še ni dovolj za uspeh. V Nintendu bi lahko v igralnik poleg novega krmilnika vgradili še najzmogljivejši procesor, velik disk, predvajalnik blu-ray ... in zaradi previsoke cene pogoreli.

Nove tehnologije so namreč vedno nesorazmerno drage, saj želijo izdelovalci čim prej pokriti stroške dragega razvoja. Ste se morda kdaj vprašali, kako je mogoče, da so predvajalniki DVD tako zelo poceni? Vzrok je enostaven - bolj ali manj nespremenjene jih izdelujejo že deset let.

Pred desetimi leti so bili prvi predvajalniki DVD vsaj desetkrat dražji, kot so danes. A od takrat je cena ves čas padala, vse dokler ni pred nekaj leti dosegla minimuma, ki ga verjetno ne bo mogoče preseči, saj čarati k sreči Kitajci vseeno ne znajo. Že tako je skoraj neverjetno, da za 40 evrov (od katerih je treba odšteti vsaj kakšnih 15 ali celo 20 evrov za DDV, trgovsko maržo in stroške prevoza s Kitajskega) naredijo ohišje s prikazovalnikom, optični pogon z vso potrebno elektroniko, napajalnik in daljinski krmilnik, pa še baterije in napajalni kabel priložijo.

Lep primer, da je lahko "zastarela" tehnologija še vedno uspešna, prihaja tudi iz sveta igralnikov. V lanski božično-novoletni sezoni je bila pozornost večine usmerjena v tekmo treh predstavnikov novega rodu igralnikov, iz ozadja pa je po prodaji vse prehitel dobri stari Playstation 2. Ko so PS2 novembra 2000 začeli prodajati v Evropi, je stal 500 evrov. Po dobrih dveh letih se je cena prepolovila, dandanes pa ga je mogoče dobiti za vsega 125 evrov. Zabavamo pa se lahko z njim prav tako, kot smo se pred šestimi leti.

Žal je v sodobnem pehanju za vedno zmogljivejšimi napravami le malo takih, ki bi jih izdelovali več kot dve, morda tri leta, oziroma vanje vgrajevali že "amortizirano" tehnologijo, in ki bi bile lahko zaradi tega tako poceni. Pa čeprav sem prepričan, da kupcev zanje ne bi zmanjkalo.

V Nintendu so s svojim pristopom dokazali, da uporabniki cenijo inovativnost in enostavno rabo, na rovaš nižje cene pa so se pripravljeni sprijazniti tudi z manj zmogljivo napravo. Bojim se le, da je Nintendov Wii prej izjema, ki potrjuje pravilo, kot začetek novega vala inovativnih, enostavnih in cenovno dostopnih elektronskih naprav.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Dandanes skoraj ni več igre, v kateri bi lahko začeli uživati tri minute po tem, ko bi jo prvič začeli igrati.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki