Nikolaj Pečenko: Digitalne cene

Nikolaj Pečenko: Digitalne cene
Objavljeno: 19.12.2006 12:37 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Mnenja | Revija: December 2006

Glasbene založbe in filmski studii sicer še zdaleč niso vrgli puške v koruzo in njihovi odvetniki še lep čas ne bodo ostali brez dela, a vse več je tudi znamenj, da so se digitalnim časom končno začeli prilagajati in da se lepši časi obetajo tudi vsem tistim, ki so za glasbo in filme sicer pripravljeni plačati, a ne toliko, kot stanejo zdaj.

Oni dan gledam novo nadaljevanje zanimive ameriške forenzično-detektivske nadaljevanke Bones in na koncu slišim lepo in meni povsem neznano skladbo. Kot vedno v takem primeru napnem ušesa, ujamem stavek ali dva besedila in brž poguglam za izvajalcem in naslovom skladbe. Iskanje je tokrat sicer trajalo nekoliko dlje kot sicer, ker je bila skladba še čisto sveža, a na koncu sem vseeno ugotovil, da jo je zapela v New Yorku živeča Susan Enan.

Ker skladba še ni izšla na plošči, bi jo s programom za izmenjavo datotek najverjetneje zaman iskal, a na srečo mi je sploh ni bilo treba. Susan Enan ima namreč na zelo priljubljenem družabnem velespletišču MySpace svoj spletni dnevnik, na katerem lahko poslušamo tudi skladbo Bring On The Wonder, ki sem jo pol ure prej slišal v nadaljevanki.

Na MySpace lahko mladi in neuveljavljeni ustvarjalci objavijo svoje glasbene in videoposnetke. Storitev je seveda mogoče tudi zlorabiti in verjetno nikogar ne bi smelo preveč presenetiti, da jo uporabniki MySpacea bolj kot za objavo lastnih stvaritev uporabljajo za "izmenjavo" tujih. Zato je bilo tudi samo vprašanje časa, kdaj bo to "opazil" kateri od velikih glasbenih založnikov. In res, sredi novembra je največja glasbena založba na svetu, Universal Music Group, tožila MySpace, ker naj bi si njeni uporabniki vsevprek izmenjevali njeno lastnino. Po svoje imajo seveda prav. Tudi zaradi možnosti enostavne objave glasbe in videa je MySpace tako zelo priljubljen, zato veliko zasluži in precej logično je, da hočejo svoj lonček pristaviti veliki lastniki avtorskih pravic.

Tako kot so ga že pristavili pri še enem v zadnjem času nadvse priljubljenem velespletišču, YouTube. Če je pri MySpace objava glasbe in videa pravzaprav le dodatna ponudba, je pri YouTube osnova vsega (mimogrede, med milijoni posnetkov je tudi odlomek iz nadaljevanke Bones s skladbo, ki mi je bila tako všeč), in če bi ne dosegli sporazuma z založbami, bi se z njimi nedvomno kmalu pogovarjali na sodišču.

YouTube je imel sicer pri doseganju sporazuma lažje delo, kot ga bo imel MySpace. Krivec za to je deloma YouTubov lastnik Google, ki lahko poleg kupa denarja založbam ponudi še marsikaj (predvsem seveda različne napredne oblike oglaševanja), in deloma to, da spletna objava videa zaenkrat za filmske studie še ni tako kritična, saj je namenjena predvsem objavi krajših odlomkov in ne celih filmov ali oddaj.

A že to, da se jim je pri YouTube brez bistvenih posledic za uporabnike sploh uspelo pogoditi, je znak, da se lastniki vsebine počasi zavedajo spremenjenih razmer. Precej očitno namreč postaja, da je brezkompromisen boj z milijoni uporabnikov interneta, ki med seboj izmenjujejo glasbo in filme, vnaprej obsojen na neuspeh. Nekako tako kot prohibicija ali boj proti mamilom.

Možnosti, da ostane koza cela, volk pa tudi ne shujša pretirano, je veliko. Konec koncev že dolgo poznamo tržne televizije, ki imajo lahko tudi boljši program od javne, pa so za razliko od nje brezplačne. Oglasi, s katerimi prekinjajo filme, so sicer silno nadležni, a velika večina gledalcev bi se, če bi lahko izbirala med brezplačnim filmom z oglasi in plačanim brez njih, odločila za prvega.

Ali pa bi se morda odločila tudi za plačilo, če bi bilo dovolj nizko. Dva od velikih filmskih studiev sta nedavno napovedala, da bosta na Kitajskem prodajala filmske devedeje po zelo sindikalni ceni, od 250 do 500 tolarjev. Zaslužek bo seveda neprimerno nižji kot drugod po svetu, a vendarle višji kot zdaj, ko Kitajci kupujejo tako rekoč samo piratske devedeje (po okrog 200 tolarjev). Poleg tega je Kitajcev veliko in stari pregovor pravi: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.

Med nove vire zaslužka lastnikov vsebine sodijo tudi nadomestila za nosilce, ki omogočajo shranjevanje glasbe in filmov. Nadomestila pravzaprav niso nova, saj jih že vrsto let, ne da bi večina za to sploh vedela, plačujemo za kasete in so jih zdaj samo razširili še na vse vrste digitalnih nosilcev. Nadomestilo sicer ne pomeni, da lahko kar vsevprek piratiziramo, omogoča pa, da si brez slabe vesti naredimo tri kopije za domačo rabo.

Prav lahko se zgodi, da bomo morali že v bližnji prihodnosti plačevati podobno nadomestilo tudi za rabo internetnih povezav, vsaj tistih nekoliko hitrejših. Ali pa bo morda mogoče plačati kar nekakšno splošno nadomestilo za rabo avtorsko zaščitene vsebine.

Na tem mestu sem nekoč že omenjal domačo spletno prodajalno glasbe Zabavaj.se in en tolar, kolikor tam stane enkratno poslušanje posamezne skladbe. Če nekoliko na pamet privzamemo, da bi bili lastniki avtorskih pravic na splošno zadovoljni s tem tolarjem za enkratno predvajanje glasbe in da bi podobna cena veljala tudi za video oziroma film, si lahko hitro izračunamo, koliko bi nas lahko vse skupaj stalo.

Povprečna skladba je dolga, recimo, 3 minute. To pomeni, da nas ura glasbe stane 20 tolarjev. Deset pavšalnih ur bi nas potemtakem stalo 200 tolarjev in če za dobro mero dodamo še 100 tolarjev na dan za video in filme, pridemo do devetih tisočakov na mesec. To sicer nikakor ni malo in marsikdo si tega ne bi mogel privoščiti, a če bi s tem plačali neomejeno poslušanje in gledanje ter enostaven in hiter dostop do VSE sicer avtorsko zaščitene in plačljive vsebine, bi takoj segel v žep in prepričan sem, da pri tem ne bi bil osamljen. Še bolje bi seveda bilo, če bi bilo treba plačati manj ali sploh nič, pa čeprav na rovaš oglasov. Z njimi smo se tako ali tako nekako navadili živeti.

Na cene, ki ne bodo bistveno višje od, recimo, 20 tolarjev za uro glasbe ali morda 50 tolarjev za uro videa, bo treba sicer še nekoliko počakati. Za začetek bodo morale velike založbe nehati računati, koliko bi zaslužile, če bi lahko vsako na MySpace "sposojeno" ploščo zaračunale po ceni, kot so jo lahko zaračunale v dobrih starih časih pred Napsterjem in njegovimi nasledniki. A prej ali slej bo moralo vsem postati jasno, da je tolar za enkratno poslušanje skladbe povsem spodobno plačilo, da lahko zaslužijo tudi z devedeji za evro ali dva, in to ne samo na Kitajskem, ter da druge možnosti pravzaprav nimajo.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Brezkompromisen boj z milijoni uporabnikov interneta, ki med seboj izmenjujejo glasbo in filme, je vnaprej obsojen na neuspeh.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki