Vladimir Djurdjič: Virtualizacija za vsakogar
Čeprav danes virtualizacijo pripisujemo predvsem področju strežnikov in profesionalni rabi, se utegne to v prihodnjih letih močno spremeniti. Prav lahko se zgodi, da bodo virtualizirani programi postali temeljni način posredovanja novih rešitev in storitev uporabnikom tako v poslovnem kot domačem okolju. Na drugi strani pa nekako vsi verjamemo, da je prihodnost predvsem v programski opremi kot (spletnih) storitvah. Katera smer bo torej prevladala?
Ne glede na to, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, moramo ostati praktični. Računalnike želimo ali moramo uporabljati danes in današnji stopnji tehnologije morajo biti prilagojene tudi posamezne rešitve. Nesmiselno je, denimo, zgolj iz prepričanja presedlati na spletno izvedbo preglednice, če današnji programi isto delo opravijo znatno hitreje in učinkoviteje, morda celo ceneje. Sploh pa ne smemo pozabiti na posredne stroške pri menjavi orodij, kot so izobraževanje, prenos podatkov, dosedanje znanje, tudi varnost.
Kljub temu si lahko z drobnimi ukrepi precej poenostavimo življenje. Poglejmo si samo postopek, kako nameščamo in uporabljamo programsko opremo. Program praviloma naložimo z nosilca ali pa ga prenesemo iz interneta in namestimo v svoj računalnik ali strežnik. Dokler gre za razmeroma preproste programe, to že malo bolj izkušen uporabnik opravi mimogrede. Toda lahko se precej zaplete, ko imamo opravka s kompleksnejšimi rešitvami, ki so sestavljene iz več programov, za postavitev katerih je treba obilo znanja in časa. Težave pa niso povezane samo s strežniškimi programi, temveč tudi s tistimi, ki pri namestitvi močno vplivajo na preostanek okolja. Se vam je že zgodilo, da je po namestitvi enega programa nehal delovati neki drug?
Kaj pa, če bi program zgolj naložili v računalnik in pognali, tako kakor v dobrih starih časih MS-DOSa? Nič posebnega, pravite? Kaj pa, če bi tako pognali ves navidezni računalnik, skupaj z vsemi potrebnimi programi in nastavitvami? Preprosto bi ga prenesli prek interneta in že bi ga lahko uporabljali. To ni znanstvena fantastika, temveč realnost. VMware je pred časom pozval izdelovalce programske opreme, naj uporabnikom ponudijo že nameščeno, kar v obliki datotek, ki predstavljajo celotne navidezne računalnike. Nastal je Virtual Appliance Marketplace, spletišče različnih navideznih računalnikov, in čez noč postal prava uspešnica.
Danes domala ni različice Linuxa, ki ne bi bila brezplačno dosegljiva na tem spletišču v obliki že nameščenega virtualnega računalnika. Če ob tem uporabimo še brezplačni predvajalnik navideznih strojev VMware Player, si lahko v nekaj minutah v računalniku popolnoma brezplačno omislimo dodaten operacijski sistem ali program brez nameščanja in brez zapletov. Na voljo je že več kot 300 različnih virtualnih računalnikov, ki segajo od popolnih operacijskih sistemov do kompleksnih namestitev, kot so sistemi CRM. Še posebej pa so zanimivi namenski stroji, denimo operacijski sistem z nameščenim programom za omrežno usmerjanje in filtriranje, ki delujejo kot "črne škatle". Preprosto jih poženemo in uporabimo.
Taka raba virtualnih računalnikov lahko na nekaterih področjih korenito spremeni dosedanjo prakso. V prihodnje lahko tako pričakujemo, da bodo izdelovalci kompleksnejših rešitev strankam demonstracijske različice programov dostavili kar v obliki virtualnih računalnikov. S tem lahko prikažemo delovanje brez dolgotrajnega nameščanja, brez napak pri nastavitvah in brez nevarnosti, da bi namestitev ogrozila delovanje računalnika, na katerem preizkušamo program. Zadošča, če si omislimo dovolj pomnilnika. V resnici se to danes že dogaja, saj Microsoft že lep čas svoje kompleksnejše scenarije prek partnerjev strankam prikazuje v obliki nameščenih virtualnih računalnikov.
Toda zakaj bi ostali samo pri demonstracijskih različicah. Najbrž ni daleč čas, ko bodo nekateri izdelovalci tako ponujali tudi "popolne" različice svojih izdelkov. Zlasti na področju strežnikov, ki so ponavadi zaokrožena celota. Glede tega lahko pričakujemo tudi zasuk za 180 stopinj v načinu nastavljanja računalnikov. V navidezne računalnike bodo že nameščene priporočene nastavitve, uporabnik pa bo ponastavil le nekatere podrobnosti. Pri tem bodo morali nekateri izdelovalci spremeniti način nastavljanja računalnikov, zlasti tam, kjer spremembe niso več mogoče ali pa so po prvotni namestitvi zelo težavne. Resnici na ljubo bo tako celo bolje, saj bi morala biti vsa programska oprema narejena tako.
Uporaba navideznih računalnikov prinaša še druge koristi. Ko želimo program in podatke prenesti v drug računalnik, ni potrebna nova namestitev. Datoteke z virtualnim računalnikom preprosto prenesemo na drugo opremo, ki je, mimogrede, lahko povsem drugačna (zmogljivejša), znova poženemo in že ga lahko uporabljamo. Če na enem sistemu ali pri ponudniku nismo zadovoljni s storitvijo, jo preprosto prenesemo drugam.
Doslej povedano se nanaša predvsem na celotne računalnike, toda razvoj gre tudi v drugo smer - virtualizacijo posameznih aplikacij. Program okrog sebe zgradi virtualno okolje in ne spreminja operacijskega sistema oziroma programov, ki tečejo v računalniku. Tu je tudi odgovor, zakaj je Microsoft kupil razmeroma malo znano podjetje Softricity, ki bo igralo pomembno vlogo v okolju Windows Vista, pa tudi bodočih izdelkih. Taka rešitev je pogosto celo uporabnejša kot virtualizacija celotnega računalnika, saj smo v tem primeru manj vezani na popolno virtualizacijo sistemskih sredstev. Pri aplikacijski virtualizaciji lahko programi, denimo, dostopajo do programskih vmesnikov v računalniku, kot je, recimo, DirectX. Uganili ste, tako bi lahko uporabnikom posredovali celo "že nameščene" igre.
Možnosti je torej veliko, vsak dan pa bomo spoznali nove. Toda ali se nismo vprašali, kakšen pomen ima vse skupaj glede na domnevo, da bodo svetu zavladale spletne storitve? Čeprav se tehnologija razvija neznansko hitro, se zdi, da je do popolnega prehoda z današnje programske opreme na spletno storitev še zelo dolga pot. Težko si je, denimo, zamisliti, kako bi povsem brez lokalne kode deloval kak večpredstavno zahtevnejši program ali pa tak, ki potrebuje obilo omrežne prepustnosti. Sploh pa prehod na spletne storitve zahteva popolnoma drugačno zasnovo in celo filozofijo programov.
Virtualizacija lahko tu poskrbi, da bo v prehodnem obdobju uporaba računalnikov in računalniških programov enostavnejša, cenejša in časovno manj potratna. Tudi pozneje pa bosta obe tehnologiji še naprej živeli vzporedno. Morda predvsem na strežniškem segmentu in vse manj v uporabniškem okolju, lepota pristopa pa je v tem, da se uporabnik tega pogosto sploh ne bo zavedel. Tedaj bo začela izginjati ločnica med navideznim in dejanskim.
V prihodnje lahko pričakujemo, da bodo izdelovalci kompleksnejših rešitev strankam demonstracijske različice programov dostavili kar v obliki virtualnih računalnikov.
