Microsoft in Novell sta novembra nekoliko presenetljivo sklenila sporazum o sodelovanju, s katerim naj bi Linux približali okolju Windows in nasprotno. Poteza je požela precejšnje odobravanje, vendar je bila deležna tudi dokaj ostrih komentarjev, zlasti iz tabora zagovornikov odprte kode. Ali gre za resnično otoplitev Microsoftovih stališč do Linuxa ali bolj za dobro premišljeno taktično potezo, ki bo na področje odprte kode vnesla zmedo in razdor?
Zapisal bom presenetljivo misel, ki vam zagotovo še ni padla na pamet: tudi birokrati so ljudje. To pomeni, da morajo sleherni trenutek imeti občutek smiselnosti svojega dela, upravičenosti svoje službe, skratka poslanstvo.
Glasbene založbe in filmski studii sicer še zdaleč niso vrgli puške v koruzo in njihovi odvetniki še lep čas ne bodo ostali brez dela, a vse več je tudi znamenj, da so se digitalnim časom končno začeli prilagajati in da se lepši časi obetajo tudi vsem tistim, ki so za glasbo in filme sicer pripravljeni plačati, a ne toliko, kot stanejo zdaj.
V Sunu so za odprto kodo jave izbrali kar dovoljenje GPL! Java s tem postaja svobodna. In to lahko računalništvo temeljito spremeni.
Je nakup YouTube s strani Googla res bebasta poteza ali gre za še en zanesljiv korak v smeri obvladovanja digitalnih vsebin?
Zasvojenost je hecna stvar. Strokovna definicija pravi, da je to kronična motnja, ki je posledica genskih, bioloških, socialnih in drugih vplivov. Zanjo je značilen ponavljajoč se vzorec vedenja, kljub jasnim dokazom, da gre za iracionalno vedenje. Seveda ponavadi najprej pomislimo na nedovoljene substance, toda prepričan sem, da gre vse bolj tudi za navdušenje nad najrazličnejšimi elektronskimi napravicami.
Prejšnji mesec je na mnenjskih straneh kolega Vlado pisal o brezplačnih programih in ne morem si kaj, da ne bi o njih povedal še svojega mnenja. Še posebej, ker se nekoliko razlikuje od njegovega.
Pred desetletjem in še malo so na mizah po državnih uradih čemele prav nesramno grde škatle, ki so imele na sprednji strani veliko broško z napisom IBM. To so bili časi, ko so si prave računalnike PC (beri: IBM PC) lahko privoščili le državne ustanove in velika podjetja. Večina drugih pa je lepo shajala s "kompatibilci". Posel s sestavljanjem računalnikov "po meri" je cvetel in cveti še danes, vendar sem prepričan, da je precej razlogov, da si raje omislimo računalnik prepoznavne blagovne znamke. Tu seveda mislim na blagovno znamko vrste HP, IBM, Dell ali Fujitsu-Siemens, ne pa na "blagovno znamko" Tron, PC Plus, PCX ali kaj podobnega, kar dobimo v veleblagovnici skupaj s salamo in kruhom.
Osebno na področju razvoja izdelkov slutim podobne zakonitosti, kot so tiste, o katerih znanstveniki poročajo pri "evoluciji" organizmov. Tisti, ki so bolj prilagojeni okoliščinam, v katerih delujejo, gredo naprej, tisti malo manj pa zaostajajo. Najbolj "neustrezni" preprosto izginejo. Kot pri organizmih tudi pri izdelkih razvoj nikoli ni enakomeren. Dogajajo se preskoki, nepremagljive naenkrat izrinejo outsiderji in iz zakrnelih rešitev, kot po čudežu, zablestijo presenetljivi zmagovalci.
Papir in tiskarniška črnila so v osnovi zelo analogne snovi, za katere bi se na prvi pogled zdelo, da v digitalni dobi izgubljajo pomen. A v resnici postajajo čedalje pomembnejši posel in marsikatero podjetje, ki se sicer ukvarja z izdelavo tiskalnikov, živi predvsem na račun kemije.
Zdi se, da v današnjih časih skoraj ni računalniškega programa, ki ne bi imel tudi svojega brezplačnega ustreznika. Od operacijskega sistema prek pisarniških programov do programov za rabo doma. V poplavi odprtokodnih, zaprtokodnih, brezplačnih in skupnih programov se na prvi pogled zdi, da lahko vsakdo najde brezplačni izdelek, ki povsem zadostuje za vsakdanjo rabo. Toda v praksi pogosto ni vse zlato, kar se sveti.
Nedvomno je minuli mesec zaznamoval začetek širokopotezno zastavljene prodaje digitaliziranih filmov v spletnih trgovinah.
Če moram ocenjevati, zakaj bi si raje kupili PC kot Maca, je ključen podatek razširjenost pecejevske platforme v primerjavi z macovsko. Najsi ocenjujemo smiselnost nakupa Maca za rabo doma, za grafično obdelavo ali (bog ne daj) za poslovno rabo, je pomislek vedno enak - Macov je v našem okolju malo in to je slabo. Morda za grafično obdelavo še najmanj, pa vendar.
Virtualizacija operacijskih sistemov se je v zadnjih dveh letih spremenila iz tehnološke eksotike v eno najbolj vročih razvojnih usmeritev ta hip. Videti je, da so že zelo blizu časi, ko si ne bomo več mogli predstavljati strežnika brez možnosti take ali drugačne virtualizacije, saj so prednosti več kot očitne. Tam, kjer je interes, je tudi denar in nobeno presenečenje ni, da se je tudi na tem področju že začel boj za prevlado.
Nedavno je osebni računalnik, kot si ga je zamislil IBM, praznoval 25. obletnico rojstva. Neverjetno, kaj vse mu je v tem času uspelo, saj je skorajda monopoliziral celotno računalništvo.
Redni bralci Monitorja verjetno veste, da redkokdaj zamudim priložnost za nostalgično obujanje spominov in tudi tokrat je ne bom. Izkoristil bom 25. rojstni dan prvega peceja in se mimogrede spomnil še nekaterih drugih z računalništvom povezanih obletnic, ki jih praznujemo letos.
Med znanci veljam za nekakšnega guruja zabavne elektronike, zato me pogosto sprašujejo, ali se že splača kupiti to ali ono napravo, recimo televizor LCD ali digitalni videorekorder, ali pa je morda bolje še malo počakati, da bodo cene nižje in naprave boljše.
Izdelovalci računalniške opreme in storitev nenehno razmišljajo, kako bi povečali prodajo skozi nove tržne niše in skupine kupcev. V prizadevanju za dosego teh ciljev so začeli spet "odkrivati" koncept prodaje, po kateri kupec dobi računalnik v najem sila poceni ali celo zastonj. Toda podoben poskus je pred nekaj leti klavrno propadel, zato se lahko upravičeno vprašamo, kaj se je odtlej spremenilo, da bodo ponudniki tokrat uspešni.
Preprosto in splošno - to bi moral biti cilj načrtovalca vsakega sistema. Uresniči pa ga lahko s sestavljanjem manj zapletenih drobcev, ki med seboj uspešno komunicirajo.
Tablični računalniki so ena tistih tehnologij, ki jim računalniška industrija nenehno pripisuje svetlo prihodnost, a se to nikoli ne zgodi. Za marsikatero drugo tehnologijo bi lahko rekli, da je potemtakem mrtva, vendar moramo biti v primeru tabličnih računalnikov previdni. Prav mogoče je, da bodo imeli v prihodnje pomembno vlogo v osebnem računalništvu.
Pomlad je sezona za patentne tožbe. Podjetje Burst.com toži Apple, ker naj bi kršil njihove patente o digitalnem prenosu zvoka in slike. Apple naj bi kršil tudi Creativove patente o upravljanju žepnih predvajalnikov. Microsoft pa naj bi kršil Symantecove patente o shranjevanju podatkov. In to so samo zadnji in najodmevnejši primeri.
V računalništvu je pogosto pogrevanje starih idej. Z osebnimi računalniki npr. počasi znova odkrivamo vse, kar so veliki sistemi imeli že pred desetletji: večopravilnost, večuporabniško delo, virtualizacija...
Domala celoten razvoj strojne opreme je, ne glede na to, ali govorimo o strežnikih ali mobilnih telefonih, pogojen z dvema temeljnima dejavnikoma - porabo energije in ceno. Seveda sta oba parametra tesno povezana med seboj. Če izhajamo iz tega, je jasno, da bo v prihodnosti uspelo predvsem tistim, ki bodo ponudili najboljši izkoristek energije, zlasti z uporabo alternativnih virov.
Po več kot pol stoletja smo se končno začeli poslavljati od standarda PAL in televizija je, osvobojena njegovih spon, začela z veliko žlico zajemati dosežke sodobne tehnologije. Spremembe lahko opazujemo tako rekoč vsepovsod in zdi se, da že čez nekaj let od televizije, kakršno poznamo danes, ne bo ostalo tako rekoč nič.
Odkar je Google prevzel Writely, trenutno verjetno vodilni spletni urejevalnik besedila, si napovedi o veliki spremembi rabe računalnikov sledijo druga za drugo.
Razvojni cikli programske opreme so v zadnjih letih doživeli korenite spremembe, vse več izdelovalcev tako pogosto razvija in spreminja programe, da so ti tako rekoč v večni razvojni (beta) fazi. Pogosto zaradi tega trpi kakovost programske opreme, praviloma na strošek in nezadovoljstvo uporabnikov.
Sliši se sicer hudo klišejsko, a ko sem pred desetimi leti takrat še precej zelen računalniški pisec zbral pogum in glavnega urednika Sama Kuščerja vprašal, ali bi morda lahko napisal prispevek za mnenjske strani, mi niti na kraj pameti ni padlo, da bom na njih, ne da bi izpustil eno samo številko, vztrajal celih deset let.
Mobilno televizijo spremljajo optimistične napovedi kot eno izmed (bolj) obetavnih storitev, ki naj bi mobilno telefonijo postavila na novo tehnološko raven. Kljub optimizmu so težave že na samem začetku. Najprej so v igro vstopili nezdružljivi akterji, nato pa so poleg tehnološke nezdružljivosti mobilni televiziji začele povzročati preglavice nejasni uporabniški koncepti. Ravno zato bi bilo treba pred uvajanjem (vsiljene) tehnologije narediti najprej korak nazaj k uporabniškim vzorcem in s tem preprečiti še en zvodenel poizkus obujanja mobilnih podatkovnih storitev.
Odprta in prosta programska koda sta znatno razgibali dokaj zaspano dogajanje na področju programske opreme. Ponudili sta kar nekaj alternativ uveljavljenim izdelkom in rešitvam, vendar v času, ko se prihodnost računalniške industrije določa na novo.
Današnje življenje je vse bolj prepleteno z internetom in novimi tehnologijami, to pa se bo v prihodnje samo še stopnjevalo. Toda zazrtost v tehnološko prihodnost pogosto odvrača pozornost od prav tako pomembnih vidikov rabe tehnologije, varnosti in zasebnosti. Ko temeljito razmislimo, kje vse so shranjeni in kako se uporabljajo podatki, povezani z nami, nas lahko povsem upravičeno zmrazi. Tudi če nismo paranoiki.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
