Zasebnost v internetni dobi

Zasebnost v internetni dobi
Objavljeno: 27.2.2006 18:24 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: Februar 2006

Današnje življenje je vse bolj prepleteno z internetom in novimi tehnologijami, to pa se bo v prihodnje samo še stopnjevalo. Toda zazrtost v tehnološko prihodnost pogosto odvrača pozornost od prav tako pomembnih vidikov rabe tehnologije, varnosti in zasebnosti. Ko temeljito razmislimo, kje vse so shranjeni in kako se uporabljajo podatki, povezani z nami, nas lahko povsem upravičeno zmrazi. Tudi če nismo paranoiki.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je zasebnost nekaj, na kar smo vsi občutljivi. Nekateri bolj, drugi manj. Medtem ko so nekateri do tega vprašanja bolj ali manj ravnodušni, druge zmoti že vsako javno navajanje njihovega imena. Lahko pa mirno zatrdimo, da nikomur ni všeč, če nepovabljeni vdirajo v naše zasebno življenje, pa naj gre za odkrivanje ali razkrivanje osebnih podatkov, življenjskih navad ali česa tretjega. Zasebnost pa je v internetni dobi vse bolj na preizkušnji. Potencialnih in realnih nevarnosti je bistveno več, kot se jih zavedamo, ali, še huje, kot jih znamo nadzirati.

V računalništvu je zlasti od prihoda interneta in hitrih komunikacij že toliko nevarnosti, da nanje skoraj nismo več pozorni. Tipičen uporabnik računalnika se počuti danes razmeroma zaščitenega, če je poskrbljeno za protivirusno zaščito in ima požarni zid, ki onemogoča vdor v njegov računalnik. Toda to so le najočitnejše nevarnosti, še zdaleč pa ne vse. Precej težji je, recimo, boj proti nezaželeni pošti, kjer skoraj nikoli ne moramo zaustaviti vseh odvečnih sporočil. Nekritična uporaba interneta in storitev na najrazličnejših spletnih straneh pa ima glede tega lahko zelo neprijetne posledice.

Do tu smo se omejili zgolj na nevarnosti, ki izvirajo iz vdorov v okolje bolj ali manj pod našim nadzorom (osebni računalnik). Kaj pa kraja podatkov, ki so "na poti" med našim računalnikom in drugimi sistemi? Prav neverjetno, kako malo ljudi se pri vsakdanji rabi interneta zaveda pomena varnih komunikacij in šifriranja podatkov. Vse prepogosto ljudje podcenjujejo nevarnosti, ki izhajajo iz prisluškovanja komunikacijskim potem (recimo nezaščitene brezžične povezave), to pa ima za posledico krajo občutljivih podatkov, na primer pomembnih dokumentov, številk kreditnih kartic ali identitet uporabnika. Prav kraja identitet (phishing) je trenutno najhitreje rastoča nevarnost, na katero opozarja vse več strokovnjakov za varnost in zasebnost.

Ko govorimo o zasebnosti, prej ali slej začnemo govoriti tudi o zaupanju. Komu vse danes zaupamo in ali je ta upravičen do našega zaupanja, recimo tudi v daljšem časovnem obdobju? Vse več podatkov o našem življenju se kopiči v različnih zbirkah podatkov, pri mnogih pa ni povsem jasno in razvidno, kaj bodo lastniki teh zbirk počeli s temi podatki. Srhljivo je, da navadno le malokdo ve, ali bodo ti podatki posredovani ali celo prodani še komu tretjemu. Če pa do tega že pride, je to zelo težko dokazljivo, kaj šele iztožljivo.

Tu so morda še najbolj neizprosni onkraj luže, kjer lahko ob kršitvah zasebnosti ponudnik storitev in skrbnik podatkov hitro konča na zatožni klopi, zato so prav tu ponudniki pogosto zelo eksplicitni glede pravic in pogojev rabe storitev. V Evropi, še zlasti pa v Sloveniji, smo uporabniki precej slabše zaščiteni, lahko bi rekli tudi naivni, kljub vsem zakonom o varovanju osebnih podatkov. Upam si trditi, da se kršitve zasebnosti dogajajo vsak dan in na vseh ravneh, tako zaradi pomanjkanja ustreznih nadzornih mehanizmov in izvajalcev kot tudi zaradi ne preveč učinkovitega sodnega sistema, saj je kršilec iz različnih razlogov razmeroma redko kaznovan.

To postane še posebej moteče, kadar kršilec postanejo institucije, ki podatke o našem življenju kopičijo in hranijo na zakonski podlagi. Takrat torej, ko smo jih obvezni posredovati. Čeprav je bilo v zadnjih letih na tem področju narejenih veliko korakov v pravo smer, je politika hrambe in uporabe podatkov marsikje še vse premalo transparentna. Tako glede potencialnih nevarnosti, kjer bi lahko prišlo do naključne izgube podatkov, kot tudi tam, kjer bi lahko prišlo do načrtnega izkoriščanja. Tu seveda nobena država na svetu ne igra povsem poštene igre. Lep zgled so, denimo, ZDA, kjer vlada pod krinko zakona o domovinski zaščiti kuje take in drugačne mehanizme za prisluškovanje računalniškim povezavam in s tem eklatantno vdira v zasebnost. Nihče pa pri tem ne jamči, da bo mehanizem uporabljen vselej le v "družbeno koristne" namene. Dvomim, da so ZDA pri tem početju osamljene. Lep zgled je odločitev EU, da zahteva hrambo podatkov o vseh komunikacijskih klicih na njenem ozemlju.

Zato ni nič čudnega, če javnost ostro reagira na vse tovrstne nevarnosti za zasebnost. Prav zanimivo, da so kritični zlasti do tehnologij, ki obljubljajo predvsem lažje življenje in včasih celo večjo varnost, ne nujno pa tudi zasebnost. Lep zgled so, denimo, pametne oznake RFID, ki se vse bolj uporabljajo za elektronsko identifikacijo izdelkov in bodo sčasoma najbrž nadomestile črtno kodo. Toda oznake pogosto ostanejo aktivne tudi, ko izdelek zapusti trgovino, predlog, da bi vse elektronsko označene izdelke spremljali s posebno zbirko (projekt EPC), pa je naletel na ostre kritike javnosti.

Podobno je z lokacijskimi povezanimi storitvami, ki jih razvijajo operaterji mobilne telefonije. Čeprav na prvi pogled omogočajo preprosto prostorsko navigacijo in kontekstno zanimive podatke za uporabnika, ponudniku storitev omogočajo potencialno sledenje posamezniku. Nekakšen začetek "velikega brata" torej. Še en zgled je biometrija, kjer marsikdo ni pripravljen pustiti svojih prstnih odtisov ali slike šarenice, ne da bi natančno vedel, kje in kako bodo podatki uporabljeni.

Iz vsega skupaj je razvidno, da nam ves tehnološki napredek in vseobsegajoča navzočnost internetnih storitev prinaša poleg obilice koristi tudi zelo veliko nevarnosti in tveganj. Najbrž toliko in takih, da jih bo posameznik zelo težko zaznal, kaj šele nadziral. Zato sem prepričan, da marsikatera novotarija ne bo zaživela, če uporabniki ne bodo dobili jasnih in preverljivih zagotovil, da podatki o njihovem življenju ne bodo zlorabljeni. Dovolj je, da se zgodi kakšna velika afera v zvezi s krajo podatkov (kar je na žalost kar precej verjetno), pa se bo javnost hitro obrnila v drugo smer.

Navada je železna srajca in marsikdo se bo zaradi tega raje odločil za dosedanji, pa čeprav okornejši način uporabe javnih in komercialnih internetnih storitev. Za ponudnike je to zelo pomembno, saj bodo morali ponuditi tako nov kot stari način ponujanja storitev. Prehod v internetno dobo je vsaj na tem področju proces, ki se ne bo zgodil čez noč. Marsikje je to celo stvar menjave celih generacij.

V računalništvu je zlasti od prihoda interneta in hitrih komunikacij že toliko nevarnosti, da nanje skoraj nismo več pozorni.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki