Družbena omrežja hitro sklepajo, kaj nam je všeč, a so pri tem površna in nerealistično pretiravajo. Razumejo zgolj enostavno logiko: če je malo dobro, bo veliko boljše. Veliko enakega ali vsaj podobnega. Brskanji po njih nas hitro zapelje v zajčje luknje, ki se jih včasih sploh ne zavemo.
Cilj je bil preprost: priti v soboto popoldne iz Ljubljane v Celje. Način samoumeven: z vlakom. Izvedba pa – po nepotrebnem zapletena, nepovezana in kaotična. To je zgodba o uporabniški izkušnji digitalizacije Slovenskih železnic.
Bil sem med glasnimi nasprotniki kopičenja kartic v denarnici. Osebna izkaznica, zdravstvena kartica, vozniško dovoljenje, Urbana in plačilne kartice so le najnujnejše, k sreči pa jim je vsaj prvi dve že uspelo združiti. Pametni telefon je obljubil poenostavitev in res lahko nanj naložimo različne kartice zvestobe, Urbano, plačilne kartice (na primer v Google Pay). Teoretično bi lahko po Evropi potoval s telefonom in z osebno izkaznico, saj bodo tudi vozniška dovoljenja kmalu digitalizirana. Kaj bi torej lahko šlo narobe?
Leta drage telefonije v tujini so mi dovolj poškodovala možgane, da pred vsakim poletom ročno onemogočim prenos podatkov, potem pa se na destinaciji previdno povežem v omrežje in počakam na sms s cenami. V EU je to seveda nepotrebno, a rutina ni neumna. Rutine možgane razbremenijo.
Od lanskega odprtja DALL E javnosti in sledeči predstavitvi ChatGPT sem po službeni dolžnosti redno uporabljal umetno inteligenco. Ni šlo le za preizkuse, ocenjevanje in pisanje, temveč za uporabo pri resnem raziskovalnem delu. Kljub osupljivim sposobnostim se mi zdijo napovedi, kako bo pogubila človeštvo, uničila na stotine poklicev in docela predrugačila svet, pretirane. Predvsem pa se mi zdi umetna inteligenca en velik – polizdelek.
Ob prenašanju datotek z družinskega računalnika na novega sem ugotovil, da na njem že desetletje teče Linux, ne da bi kdorkoli resno protestiral ali naletel na hujše nezdružljvosti ali virusne preglavice. Še bolj pa me je presenetil komentar staršev, ko so dobili novega, na katerem so končno Okna.
Ne poznam institucije, ki bi imela bolj nonšalanten delovni čas od bank, približajo se jim le poštne poslovalnice. Od pol devetih do pol petih med delovniki pač v praksi pomeni, da je treba za vse obiske vzeti dopust ali vsaj ure odsotnosti z dela. Banke pač dobro vedo, da jih nujno potrebujemo.
Poldrugo leto mineva, odkar so v Mariboru raziskovalni skupnosti v uporabo uradno predali najzmogljivejši slovenski superračunalnik Vega. Od njega smo pričakovali veliko in kot reden uporabnik lahko rečem, da so se pričakovanja izpolnila. Vega ni le sodoben stroj, temveč ima tudi zgledno podporo uporabnikom.
Ko se takole lotevam pisanja kolumne o kriptovalutah, sem pobrskal po starih številkah in ugotovil, da sem to nazadnje počel februarja 2018. Zakaj tedaj? Decembra 2017 se je balon kriptovalut razpočil in februarja je bil bitcoin namesto 20.000 dolarjev vreden le še pol toliko. Štiri leta pozneje je priložnost enaka, saj smo sredi puščanja balona, ki traja že šest mesecev. Kaj novega bi sploh še lahko povedal?
Ko sem pred slabimi 30 leti bral – kaj bral, požiral – Nevromanta, si nisem znal prav dobro predstavljati, kaj je kibernetska virtualna resničnost, v katero se je lahko tako rekoč od koderkoli povezal glavni junak. Vsadki v možgane in digitalne kopije zavesti so se mi zdeli razumljivejši, čeprav tehnično še bolj neverjetni.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
