Ko je Prešeren leta 1844 napisal Zdravljico, ni mogel vedeti, ali jo bo sploh lahko priobčil svetu. Odobriti jo je moral cenzor, zato je kar sam izločil tretjo kitico, četrto pa mu je prečrtal Miklošič. Ker pesnik pohabljene pesmi ni maral izdati, je v celoti izšla šele po marčni revoluciji. Če bi jo napisal danes, bi jo lahko takoj objavil po internetu, kjer bi jo lahko prebral kdorkoli. Ali pa nihče, če bi tako hoteli bogovi.
Preteklost je polna teorij, ki so svoj čas veljale za zvest opis sveta, a so kasneje romale na smetišče zgodovine. Kemiki so verjeli, da snovi pri gorenju izgubljajo flogiston z negativno maso. Fiziki so zaupali modelom atoma, za katere se je kasneje izkazalo, da so napačni. Astronomi so verjeli, da je središče vesolja. In z ovržbo vsake teorije sta napredovali znanost in tehnologija.
Ponavljajte za menoj: vohun, vohun, vohun … recimo, petdesetkrat. Na koncu bosta od besede ostala le zloga, za katera ne bo čisto jasno, ali sploh predstavljata kakšno besedo. Poskusite lahko s katerokoli besedo, rezultat bo enak. Pojav je znan že pol stoletja pod imenom semantično nasičenje in je vzpodbudil kopico raziskav. Vsaka beseda je v možganih zapisana z nevronskim vzorcem, ponavljanje iste besede pa aktivira venomer iste sinaptične povezave in te se utrudijo. V resnici vsaka ponavljajoča se dejavnost povzroča reaktivno inhibicijo, kot se temu učeno reče, ki je pri papagajskem ponavljanju besed izguba pomena.
Kliče me znanec, ki v internetu ne najde nekih podatkov. »Prav, bom pogledal.« Po nekaj sekundah vpisovanja različnih ključnih besed končno najdem iskano stran in v naglici zdrdram v telefon: »Vpiši to in to ključno besedo v Google ter klini tretjo povezavo.«
Letos mineva deset let od odkritja grafena, čudežnega materiala iz ogljika. Napovedi so iz leta v leto smelejše, rezultati pa capljajo daleč zadaj. Kdaj bo grafen vendarle nadomestil silicij?
V elektronski predal prileti sodelavčevo sporočilo. Bežno ga pogledam in ugotovim, da lahko nanj odgovorim tudi čez kakšno uro ali ob koncu dneva. Toda čez pol ure ta sodelavec prileti v pisarno ali pa me pokliče po telefonu, ali sem prebral sporočilo. Sem. Zakaj nisem odgovoril? Bom. Po pravici, odložil sem ga na stran, ker delam nujnejše stvari. Sogovorniku potem navadno vzame sapo. Je zgodba znana?
Januarja sem pisal o novi internetni valuti. Tedaj je en bitcoin veljal 12 dolarjev. Do 10. aprila se je povzpel na 266 dolarjev, potem se je sesedel na manj kot tretjino vrednosti. Takšnih balonov smo vajeni na borzah, ne pri valutah, zato se zastavlja vprašanje: kaj sploh je bitcoin? Je valuta? Je blago? Nič od tega? V resnici je nekaj vmes, a to ne pomeni najboljšega iz obeh svetov.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
