Če kdo, potem smo računalničarji tisti, ki bi morali znati prepoznati vzorce prodora nove, revolucionarne tehnologije na področja, ki so vsaj na videz stabilna, področja, kjer vse deluje po ustaljenih praksah in za katera se zdi, da novinec tam ne more prekucniti velikanov. Podcenjevanje napredka, ki ga prinaša nova generacija, se zdi stalnica, ki ob postopnem prehodu v zrelo fazo tehnologije hitro zbledi in gre v pozabo.
Ravno na dan, ko pišem ta uvodnik, sem se udeležil študentskega hackathona na ljubljanski računalniški fakulteti. Študentje so precej bolj podjetni, kot smo bili pred dobrima dvema desetletjema, njihovi izdelki pa bistveno bolj prijazni in zmogljivi, kot bi bili deset ali več let nazaj. To mi je dalo misliti, da smo v kratkem času na področju računalništva, tako strojne kot programske opreme, naredili zares velik korak.
V sodobnih podjetjih je varnost IT-rešitev ena najsvetejših kvalitet. V svetu storitev za končne uporabnike pa smo uporabniki velikokrat prepuščeni sami sebi. Čeprav nekateri proizvajalci na varnost gledajo kot na dodaten strošek, smo vseeno ravno uporabniki tisti, ki imamo vse niti v rokah.
Znanci me vedno znova sprašujejo za mnenje, ali naj si omislijo to ali ono tehnološko čudo. Pred leti sem odgovor izstrelil, naštel argumente in za svojim mnenjem trdno stal. Zadnje čase postaja odgovor na takšno vprašanje vedno težji, a ne le za to, ker je tehnoloških naprav vedno več.
Saj ste opazili, da se strokovnjaki in ocenjevalci novih modelov telefonov pogovarjajo samo še o fotoaparatu, kajne? Glavni poudarki zadnjih modelov telefonov pa so na dodatnem pol kvadratnega centimetra uporabne površine ekrana. Ali to uporabniki želimo in ali je to tehnično sploh izvedljivo, je drugotnega pomena.
Industrija sodobne tehnologije prodaja sanje in vizijo. Že kratek razmislek o preteklosti pokaže, da se tudi v IT stvari le ne spreminjajo tako hitro, kot naj bi se po napovedih podjetij in njihovih prodajnih in marketinških pogonov. A za vsako veliko stvarjo pride nova velika stvar. Že vemo, kaj bi to lahko bilo?
Microsoft si na vse mogoče načine prizadeva obdržati tistih nekaj uporabnikov, ki za brskanje po spletu uporabljajo Edge, hkrati pa si zelo močno želi, da bi med zveste uporabnike privabil še koga. Poskuša celo z obup(a)no potezo oglaševanja Edgea, ki se sproži, ko zaženemo namestitev brskalnika Chrome ali Firefox. Bitka za brskalnike se zdi že davno izgubljena, zakaj se torej Microsoft še vedno bori?
Google s svojim tehnološkimi rešitvami obvladuje večji del spleta. Poleg iskalnika, Androida in oglasnih storitev je zelo pomemben del imperija Chrome. Ta je z vsako različico strožji do spletnih strani, ki še ne uporabljajo varne povezave HTTPS. Ima poleg altruistične skrbi za dobrobit svojih uporabnikov Google še kakšen drug cilj?
Tako v zasebnem kot poklicnem življenju sem zagovornik uporabe spletnih storitev in oblaka, saj prinašajo izjemno izkušnjo in omogočajo storitev višje kakovosti, kot je mogoče na zasebnih postavitvah strežnikov. Zadnje tedne pa se sprašujem, kaj uporabnik v času, ko je prav vsem postalo jasno, da Facebook, Google in še kdo o svojih uporabnikih vedo veliko, res veliko, veliko preveč, sploh lahko stori. Kako uporabljati spletne storitve, pa ne biti povsem razgaljen pred velikani IT?
Zadnjih nekaj tednov imam možnost uporabljati vozilo, ki zmore na poljubni cesti voziti po svojem pasu, pri vožnji upoštevati druga vozila, potek ceste in prometne znake.
