Vladimir Djurdjič: Zasvojenost z napravicami

Vladimir Djurdjič: Zasvojenost z napravicami
Objavljeno: 28.11.2006 02:51 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: November 2006

Zasvojenost je hecna stvar. Strokovna definicija pravi, da je to kronična motnja, ki je posledica genskih, bioloških, socialnih in drugih vplivov. Zanjo je značilen ponavljajoč se vzorec vedenja, kljub jasnim dokazom, da gre za iracionalno vedenje. Seveda ponavadi najprej pomislimo na nedovoljene substance, toda prepričan sem, da gre vse bolj tudi za navdušenje nad najrazličnejšimi elektronskimi napravicami.

Naj takoj jasno povem, da se ne mislim delati psihiatra. Ne nazadnje sem morda celo bliže "odvisnikom" od elektronike kakor pa ne. Toda to, kar se dogaja, se na področju potrošniške elektronike pravzaprav stopnjuje iz leta v leto in ima včasih že skoraj komične razsežnosti. To, kar nam je na prvi pogled nedolžno privlačno, nas je pod mogočnimi, a subtilnimi vplivi korporativne politike in udarnega marketinga spremenilo že v pravcate zasvojence z vzorci vedenja, ki niso tako zelo različni od tistih, ki jih opazimo pri uživalcih drog ali alkohola.

Dokazov je okrog nas, kolikor hočete. Najbolj značilno je nedvomno dogajanje na področju mobilne telefonije, kjer so telefoni postali prej modni dodatki kot pa elektronski pripomočki. Hecno je predvsem spremljati različne pojavne oblike take zasvojenosti. V prvo skupino sodijo tisti, ki stečejo v trgovino takoj, ko vidijo novo obliko ali barvo. Recimo jim "šminkerji". "Tehnofili" so tisti, ki si omislijo nov telefon, brž ko najdejo takega, ki ima eno funkcijo več od prejšnjega. Mnogi takoj preizkusijo vse novosti, potem pa končajo pri uporabi standardnega nabora funkcij - večino časa zgolj kot povsem navaden telefon. Tem sledijo "tehnomanijaki", ki vse te silne funkcije tudi dejansko uporabljajo. Prepoznate jih razmeroma preprosto, saj nenehno buljijo v telefon in jim ga je treba, če želimo pritegniti njihovo pozornost, kar izpuliti iz rok. Seveda so tu še "frajerji", ki kupijo telefon, da bi bili videti "cool", nimajo pa pojma, kaj bi z njim počeli (no, morda z izjemo klicev in sporočil SMS).

Seveda so možne tudi vmesne stopnje in najrazličnejše druge kombinacije. O tem, kako različni smo si lahko ljudje, priča pogled na drugi konec populacije, na tako imenovane "racionalneže", ki ne menjajo telefona, razen če se ta pokvari, ga izgubijo ali jim ga ukradejo. Celo med ljudmi, ki se za vsakdanji kruh ukvarjajo s tehniko, je veliko takih, ki še vedno uporabljajo slavne Nokie 6310, neuničljivo finsko mobilno napravo, ki nikoli ne "crkne". Videl sem že take, ki jih je skupaj držal le še lepilni trak, pa jih lastniki niti pod razno niso bili pripravljeni menjati. Imam tudi dobre prijatelje, vrstnike, ki se stoično upirajo temu, da bi uporabljali mobilni telefon. Povsem načelno, čeprav so po duši tehniki.

Da ne bi mislili, da so mobilni telefoni edini primer zasvojenosti z napravicami. Poglejte samo, kaj se dogaja z iPodi. Krasne napravice, nedvomno. Toda potrošniška mentaliteta nas tudi tu zopet sili v odvisnost. Kaj, ko iPod ni dovolj? Posezimo po dodatkih, seveda. Tu so zunanji zvočniki, pa brezžični oddajniki, pa najrazličnejši vmesniki. Priznam, število dodatkov za to Applovo uspešnico je prav neverjetno. Toda, ali s tem pravzaprav ne negiramo osnovne zamisli o preprostosti in mobilnosti? Izdelovalci seveda računajo na to, da bomo hrepeneli po novih dodatkih.

Poznam ljudi, ki si kupijo nov kos elektronike, kadar so slabe volje. Ponavadi kako od zgoraj navedenih elektronskih napravic, pa če jih potrebujejo ali ne. Dobro, bolje to, kakor da zapadejo v nevarnejše zasvojenosti ali se znašajo nad družino, toda vzorec vedenja je presenetljivo podoben. Sem že tudi slišal kakšno ženo, ki je napol v šali rekla: "...mar bi šel na pivo, bi bilo vsaj ceneje."

Zasvojenost je hudir. Ko zapadeš vanjo, se težko izkoplješ iz nje. Tega sem se spomnil, ko sem zadnjič zlagal skupaj, kaj vem - šest ali sedem daljinskih upravljavcev. Skrajni čas, da si omislim enega univerzalnega, sem rekel prej ko ne sam zase. "Da ne bi..." se je slišalo iz sosednjega prostora. Drugo prepuščam vaši domišljiji.

Mislim, da poplava elektronskih napravic ni zgolj slepilo. Lep dokaz je že naša in vaša revija, v kateri prebirate ta članek. Še pred nekaj leti so bile v njej pretežno teme z ožjega področja računalništva. Napravice so bile zgolj občasna popestritev vsebine. Danes je včasih domala nasprotno. Pa z Monitorjem ni nič narobe, enako je z vsemi mediji na svetu. Med poglavitne novice s področja visoke tehnologije sodijo predvsem novice o napravicah najrazličnejših vrst, velikosti in oblik. Za vsak okus in žep. Prava inflacija, ki ji ni videti konca.

Ali pa je vendarle na vidiku konec? Kaj se zgodi, ko se potrošnik zasiti? Ko mu zmanjka prostora v žepih in na policah ob televizorju, denarja na računu? Za industrijo zabavne elektronike srhljiva misel. Takrat pride čas za menjavo standardov. Kaj naredimo, ko imajo vsi DVD? Uvedemo HD-DVD/blu-ray (resnici na ljubo, zaradi nezdružljivosti oba ponesrečen nadomestek). Želimo pospešiti prodajo televizorjev? Uvedimo HDTV.

Kaj pa pobožna misel, da bi imeli eno univerzalno napravo, ki bi znala opravljati vse želene funkcije in bi bila programsko nadgradljiva? Saj res, saj to so računalniki, mar ne? Zakaj torej industrija zabavne elektronike ne naredi več univerzalnih naprav, ki bi bile nadgradljive s programsko opremo? Najbrž zato, ker bi se s tem same ustrelile v nogo. Dokaz, da je mogoče tudi drugače, so številni prototipi naprav, ki so bili v preteklosti tu in tam predstavljeni javnosti in so znali v eni napravi precej več kot današnja značilna napravica. Prav nenavadno se zdi, da številne najbolj razburljive še do danes niso naprodaj.

Spominja na že znano teorijo zarote. Toda resnica ni nujno tako daleč. Industrija zabavne elektronike je na stotine milijard dolarjev vreden posel in izdelovalci zelo skrbno pripravljajo strategije, ki jim bodo nenehno prilivale nov denar. Kako stereotipno in tako podobno drugim področjem zasvojenosti. Toda to je postalo del naše družbe, del nas samih, čeprav nas nihče ni sili v to.

Poznam ljudi, ki si kupijo nov kos elektronike, kadar so slabe volje. Sem že tudi slišal kakšno ženo, ki je napol v šali rekla: "...mar bi šel na pivo, bi bilo vsaj ceneje.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki