Nikolaj Pečenko: Deset let mnenj

Sliši se sicer hudo klišejsko, a ko sem pred desetimi leti takrat še precej zelen računalniški pisec zbral pogum in glavnega urednika Sama Kuščerja vprašal, ali bi morda lahko napisal prispevek za mnenjske strani, mi niti na kraj pameti ni padlo, da bom na njih, ne da bi izpustil eno samo številko, vztrajal celih deset let.

Tole je torej natanko sto deseto mnenje in priložnost bom izkoristil za malce nostalgičnega spominjanja, ki mi ga, upam, drage bralke in bralci, ne boste preveč zamerili. Pobrskal sem torej po arhivu in pogledal, kaj vse sem zanimivega napovedal v minulih letih in kolikokrat je bil zadnji stavek na mestu.

Začelo se je še kar obetavno. V enem prvih mnenj, oktobra 1996, sem pisal o digitalnih glasbenih trgovinah in na koncu ugotovil, da "bo torej treba [počakati] samo še na hiter in dovolj cenen prenos podatkov in nič več ne bo treba čakati teden dni, da bo poštar po internetu kupljeno ploščo pritovoril v domači poštni nabiralnik, temveč jo bomo lahko kar v nekaj minutah ali največ urah pobrali iz domačega elektronskega poštnega predala." Kar dobra napoved, če pomislimo, da je bilo to skoraj tri leta pred Napsterjem in prvimi trgovinami z digitalno glasbo.

Februarja 1997 sem pisal o omrežnih in žepnih računalnikih in imel pri napovedovanju polovičen uspeh. Pravilno sem ugotovil, da bodo omrežni računalniki, kakor so takrat rekli oskubljenimi pecejem, velika brca v temo, saj so kmalu res povsem utonili v pozabo, precej pa sem zgrešil, ker sem podobno usodo napovedal tudi žepnim računalnikom. Kdo bi si takrat mislil, da bom čez štiri leta pisal priročnik za Palme.

Zato pa sem bil že spet na pravi poti čez dva meseca, ko sem razmišljal o varovanju avtorskih pravic in takratni sklep bi prav lahko napisal tudi danes: "Predvsem Američani se bodo za absolutno oblast nad avtorskimi pravicami borili do zadnje kaplje krvi. Kaj dosti drugega kakor avtorske pravice jim namreč ni preostalo. Vse drugo tako ali tako delajo Kitajci."

Zanimiv pripetljaj je povezan z mnenjem v junijski številki 1998. Pisal sem namreč o knjigi Carla Sagana Svet, v katerem strašijo demoni (The Demon Haunted World), v kateri avtor razmišlja o lahkovernosti, šarlatanih, lažiznanosti in skeptičnem razmišljanju, ter ugotavljal, da bi morali knjigo nujno prevesti v slovenščino, a se to najverjetneje ne bo zgodilo. V tistih časih namreč skoraj niso več prevajali poljudnoznanstvene literature. A od takrat so se razmere, kljub sicer ne ravno zavidljivemu stanju slovenskega knjigotrštva, izboljšale, poljudnoznanstvene knjige so postale znova priljubljene in pred nekaj meseci me je poklical urednik ene izmed slovenskih založb in me vprašal, ali bi prevedel prav to Saganovo knjigo.

Decembra 1998 sem se ukvarjal s problemom, ki je zelo aktualen še danes, namreč dolgotrajnim hranjenjem digitalne vsebine. Nedavno sem se s težavami, o katerih sem takrat zgolj razmišljal, srečal tudi v resničnem življenju. Ob pisanju prispevka iz računalniške zgodovine sem hotel prebrskati svoj digitalni arhiv, od katerega je del še vedno na izmenljivih diskih SyQuest. Delujoči pogon SyQuest sem dolgo časa neuspešno iskal, ko sem ga končno le odkril pri nekom, pa se je izkazalo, da v Oknih XP ne deluje. Do podatkov bom, upam vsaj, prišel, ko mi bo uspelo najti dovolj časa in namestiti katero od starih različic Oken.

Januarja 1999 sem opazil, da je razvoj računalništva čedalje počasnejši, še posebej na področju programske opreme. Nakazal sem tudi rešitev - nekdo se bo moral spomniti nečesa radikalno novega, da bo razvoj dobil nov pospešek. Zastoj je do danes postal samo še očitnejši, rešitve pa še kar od nikoder.

Februarja 2000 je bila na tapeti odmevna združitev največjega internetnega podjetja AOL in medijskega velikana Time Warner. Lastnik AOLa Stephen Case je bil takrat glavni junak, ki se mi je prikazoval kot novi državljan Kane, a pravi vedež bi bil, če bi takrat znal napovedati, da bo še tisto leto prenapihnjeni borzni balon internetnih podjetij začel pokati in bo čez pet let Case tako rekoč pozabljen.

Aprila 2001 sem pisal o Napsterju in naredil hitrostni preizkus - ploščo, ki je bila takrat na prvem mestu Billboardove glasbene lestvice, sem v 33 minutah in devetih sekundah z Napsterjem našel, pretočil v domači računalnik in zapekel na cede. Bolj za šalo kakor zares sem zdaj poskus ponovil, tokrat v omrežju za izmenjavo datotek DC. Kljub temu da imam zdaj štirikrat hitrejši internetni priključek in skoraj desetkrat hitrejši zapisovalnik plošč, je vse skupaj trajalo 46 minut.

Ploščo sem sicer takoj našel, a je bilo ozko grlo na drugi strani povezave in v domači računalnik se je pretakala precej po polžje. Kakšnega omembe vrednega napredka torej v skoraj petih letih na tem področju ni bilo, je pa za marsikoga uspeh (ali neuspeh, kakor pač gledamo na to), da se tako sploh še vedno da priti do glasbe.

A to sem pravzaprav že takrat napovedal. Kajti le dva meseca pozneje sem razmišljal o Napsterjevem koncu in med drugim zapisal, "da se [utegne] zgoditi, da bodo velike glasbene založbe še bridko obžalovale, da so se spravile nadenj." Kajti že takrat je bilo jasno, da se bodo številni ljubitelji glasbe, ki so bili prej vsi zbrani na enem samem mestu, razpršili po spletu in bo poplavo internetne izmenjave datotek samo še teže zajeziti.

Oktobra 2001 sem, tako kakor večina kolumnistov, pisal o terorizmu in med drugim napovedal napad na londonsko podzemno železnico, pa čeprav ne z bombami, temveč v slogu japonske sekte z bojnim plinom.

Novembra tistega leta sem se še enkrat precej neuspešno ukvarjal z napovedovanjem, tokrat o prihodnosti pomnilniških kartic. Predvideval sem, da se bodo njihove vrste razredčile in bosta ostali samo še ena ali morda dve vrsti. Nekaj takratnih kartic je res že pozabljenih, na primer SmartMedia, zato pa smo medtem dobili še nekaj novih in ponudba je pravzaprav še pestrejša. Za povrh sem nekaj možnosti pripisoval ploščicam DataPlay, ki so ravno takrat prihajale na trg, a iz njih nikoli ni bilo nič res otipljivega.

Zgrešenih napovedi sem v teh desetih letih zagrešil še kar nekaj. Navduševal sem se na primer nad izmenljivimi diski SyQuest, ki niso plesali dlje od enega ali dveh poletij. Ali nad satelitskimi telefoni Iridium, ki prav tako niso imeli sreče. Tudi brezplačnim pecejem, ki so jih leta 1999 delili v Združenih državah v zameno za oglasno pasico na zaslonu, nisem napovedal popolnega in hitrega poloma. A veselja mi to ne bo vzelo, ker napovedovati je pač težko, še zlasti prihodnost.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Napovedovati je težko, še zlasti prihodnost.