Vladimir Djurdjič: Relativna vrednost brezplačnega
Zdi se, da v današnjih časih skoraj ni računalniškega programa, ki ne bi imel tudi svojega brezplačnega ustreznika. Od operacijskega sistema prek pisarniških programov do programov za rabo doma. V poplavi odprtokodnih, zaprtokodnih, brezplačnih in skupnih programov se na prvi pogled zdi, da lahko vsakdo najde brezplačni izdelek, ki povsem zadostuje za vsakdanjo rabo. Toda v praksi pogosto ni vse zlato, kar se sveti.
Če sem čisto iskren, imam zelo rad brezplačne programe. Pa ne zato, ker bi rad z njimi prihranil kak tolar (no, včasih že), temveč zato, ker so tako priročni in hitro dosegljivi. Ko potrebujem program za posebno nalogo, malo poiščem po priljubljenem iskalniku in večinoma po nekaj minutah naletim na vsaj nekaj brezplačnih programov, ki ohlapno ustrezajo mojim potrebam. Malo preizkušanja (in hkrati preverjanja glede varnosti), in že imam rešitev za težavo.
Hkrati občudujem avtorje teh programov. Večinoma gre za ljudi, ki posvetijo razvoju teh programov lep del svojega prostega, če že ne kar službenega časa. Res je, da avtorji brezplačne različice največkrat ponujajo kot vabo za izvedbe z več in boljšimi lastnostmi, a tudi osnovni programi pogosto povsem zadostujejo. Nekateri med njimi so pravzaprav po krivici bolj ali manj neznani, saj gre včasih za prave bisere. Po letih opazovanja teh programov celo menim, da se prav na tej ravni včasih dogajajo prave inovacije, ki šele čez čas zaidejo v "velike" "komercialne" programe.
Brezplačni programi me, ne glede na to, ali gre za odprtokodne ali zaprtokodne, doslej niso odvrnili od rabe komercialnih programov, saj ti kar pogosto še vedno prekašajo izdelke malih neodvisnih izdelovalcev, če ne drugega, ko gre za povezljivost, integracijo in smiselno dopolnjevanje, kar je pogosto plod velikih razvojnih skupin, tega pa si avtorji brezplačnih programov, celo odprtokodnih rešitev, ne morejo privoščiti. Kljub temu ostaja v moji redni vsakdanji rabi vsaj nekaj programov, na katere sem še posebej navezan. Kolegi, ki vidijo, kaj uporabljam, me imajo včasih za čudaka, toda navada je železna srajca.
V zadnjem času pa sem kar v nekaj primerih naletel tudi na drugo, ne prav prijetno plat teh brezplačnih programov. Avtorji priljubljenega in v preteklosti brezplačnega večpredstavnega predvajalnika so z novo različico spremenili politiko. Brezplačna različica je v bistvu program, sponzoriran z reklamami, za kar je naložil moj računalnik druge programe (ki jim moram kot uporabnik nekako zaupati, brez možnosti preverjanja) za predvajanje reklam. Reklame pa se prikazujejo tako pogosto, da so že moteče. Niti ne tako mehka prisila, da uporabnik kupi "polno različico" ali pa se preseli drugam.
Ali pa moj priljubljeni bralnik novic oziroma dovodov RSS. Avtorji so ga, kot kaže, kar nekako opustili, saj se okoli njega nič več ne dogaja. Lepega dne je povezava kar nekako izginila z njihove spletne strani in porabil sem kar nekaj časa, da sem ugotovil, kaj se dogaja s programom. Zajadrali so v nove smeri, starega programa žal ne nameravajo več posodabljati. Kdo ti je kriv, saj je bil brezplačen.
Pri tretjem brezplačnem programu, ki je resda nekoliko bolj specifičen, se je po enem od popravkov okolja Windows, kot kaže, nekaj zalomilo, saj je pri delovanju začel sporočati napako, ki je preprečevala normalno delovanje. Kot kaže, tega nisem opazil sam, vendar je trajalo več kot mesec dni, da je avtor napako odpravil. Če sem prav razumel iz prebiranja (v resnici izgubljanja časa) na forumu, je bil na dopustu...
V četrtem primeru sem bil še najbolj jezen. Brezplačne programe pred prvo rabo pogosto preverim, tako s tehničnimi orodji (protivirusni, protivohunski programi, analizatorji omrežnega prometa...) kot tudi z mnenji v internetni skupnosti. Tokrat sem ga polomil, ker sem že leta staremu programu na slepo zaupal in ga namestil, ne da bi prebral skromno podrobnost o povezavi na reklamno stran. Sam program je bil sicer "čist", reklamna stran pa ne. To me je stalo kar nekaj ur čiščenja zloveščih "prikaznih" oken, kjer so si avtorji omislili še posebej zvito in zahrbtno metodo delovanja. Ob tem sem mimogrede opazil, da brezplačni program za preverjanje vohunskih in reklamnih programov tega sploh ne zazna.
Čeprav me brezplačni programi zaradi razlogov, navedenih na začetku, še naprej privlačijo, se vse bolj sprašujem, ali so vredni mojega časa, kar zadeva njihovo vzdrževanje. Tu je še kako priročen star ameriški pregovor, ki pravi, da "ni brezplačnega kosila". Vsekakor v poduk, da ključnih stvari tudi v prihodnje ne gre zaupati kar kateremukoli programu ali avtorju.
To še posebej velja v časih, ko brezplačne programe nadomeščajo brezplačne spletne storitve. Po možnosti take, pri katerih podatke hranimo kar v tujih strežnikih. Kdo lahko jamči, da avtorji lepega dne ne bodo preprosto izpuhteli skupaj s podatki? Tudi če ne gre za pomembne osebne ali poslovne podatke, v takih primerih ostane vsaj sitnost, ko moramo poiskati novo orodje oziroma spletno storitev. Vsekakor bo treba v prihodnje skrbno preveriti, kdo stoji za storitvijo, ne samo, kaj ponuja. Dokler se igramo in preizkušamo, ni nobene škode, pri resnični rabi pa ni tako enostavno.
Morda mi bo kdo očital, da lahko taka tveganja odpravim, če se odločim za odprtokodno rešitev oziroma program. Sem pozabil omeniti, da sta bili dve od zgornjih "težav" v resnici programa, za katera je bila na voljo koda? Toda kot uporabnika me pri reševanju težav programa niti najmanj ne mika, da bi se zapodil v kodo. To bo za koga drugega.
Na zahodu torej nič novega. Zaupaj tistemu, ki ga imaš za kaj držati. Mislim, da se bomo tudi v prihodnje držali tega načela in bomo za dobre storitve morali plačati pošteno ceno. Navaditi se bomo morali tudi tega, da storitev ne bomo kupovali, temveč bomo zanje plačevali najemnino; to je na neki način obojestransko zavarovanje. Ob vsem skupaj upam le, da ne bo prevladala tista smer spletnih storitev, ki bo v celoti podprta zgolj z oglaševanjem. Mislim, da je v življenju okoli nas že tako preveč oglasov, in nam ni treba tega trpeti prav pri vsakem odpiranju spletnega okna.
Prihajajo časi, ko brezplačne programe nadomeščajo brezplačne spletne storitve. Toda kdo lahko jamči, da ne bodo lepega dne avtorji teh storitev preprosto izpuhteli skupaj s podatki?
