Nikolaj Pečenko: Težave s patenti

Pomlad je sezona za patentne tožbe. Podjetje Burst.com toži Apple, ker naj bi kršil njihove patente o digitalnem prenosu zvoka in slike. Apple naj bi kršil tudi Creativove patente o upravljanju žepnih predvajalnikov. Microsoft pa naj bi kršil Symantecove patente o shranjevanju podatkov. In to so samo zadnji in najodmevnejši primeri.

Patenti, še posebej računalniški in farmacevtski, že lep čas tako ali drugače burijo duhove, bodisi zaradi kršitev ali zato, ker sploh so. A za začetek si na hitro oglejmo, kako se je vse skupaj sploh začelo. Renesančnega arhitekta Filippa Brunelleschija sem nekoč na tem mestu že omenil. Možakar se je domislil barke z dvigalom, s katero bi hitreje in ceneje prevažali tovor po rekah, v mislih pa je imel predvsem marmor, ki so ga po reki Arno tovorili od znamenitih carrarskih kamnolomov do Firenc.

A Brunelleschi je razmišljal dolgoročno in je predvideval, da bi, če bi barko enostavno naredil in začel uporabljati, spretni florentinski rokodelci hitro posneli njegovo zamisel in kmalu bi vsi rečni prevozniki uživali sadove njegove pameti, sam pa bi od tega ne imel toliko, kot bi sicer lahko imel. Zato je sklenil, da svojega izuma ne bo obelodanil, dokler si ne bo zagotovil izključnih pravic za njegovo rabo.

Florentinski mestni svet je modro ugotovil, da bo zaradi cenejšega marmorja prihranil marsikateri forint pri gradnji mestnih palač in cerkva, zato je 19. junija leta 1421 Brunelleschiju podelil patent, ki se je v zgodovino zapisal kot sploh prvi patent za tehnološko iznajdbo.

Za današnje pojme je bil ta prvi patent sicer zelo nenavaden. V njem namreč izum sploh ni opisan, temveč patent Brunelleschiju podeljuje pravico, da v naslednjih treh letih edini uporablja nove načine prevoza tovora po rekah, kakršnikoli že bodo, vsi drugi pa morajo ta čas še naprej uporabljati stare vrste bark.

Brunelleschi je, opremljen s patentom, res naredil veliko barko, imenovano Il Badalone, pošast, ki se je na njegovo veliko žalost že na svoji prvi plovbi, skupaj z nekaj deset tonami marmorja, potopila. V Firencah potem patentov niso več podeljevali, deloma tudi zaradi vplivnih cehov, ki bi z državnimi patenti precej izgubili svojo moč.

A napredka ni mogoče zaustaviti in že kmalu ter nedaleč stran, leta 1474 v Benetkah, so objavili prvi patentni zakon, ki je bil po svoji zasnovi presenetljivo napreden, saj se ni dosti razlikoval od današnjih. Beneški izumitelji so na primer morali, za razliko od Brunelleschija, svoje izume natančno opisati ter predstaviti njihove novosti in prednosti, če so hoteli zanje dobiti patent.

Patenti imajo, od prvega naprej, dobre in slabe strani. Možnost izključne rabe izuma spodbuja izumitelje, omogoča vlaganje v razvoj, pospešuje napredek in s tem pozitivno vpliva na gospodarstvo. Po drugi strani patenti omogočajo začasne monopole, kar seveda zvišuje cene, in ker poleg tega drugi izuma ne morejo takoj začeti izpopolnjevati, zavirajo napredek in, skratka, slabo vplivajo na gospodarstvo.

Prvega pol tisočletja so dobre lastnosti patentov pretehtale nad slabimi, v zadnjem času pa so se začeli množiti znaki, da patenti začenjajo ovirati napredek. Kako je to mogoče?

Napredek je bil dolgo časa razmeroma počasen in posamezen izum je bil uporaben dolgo časa, lahko celo več stoletij, v vsakem primeru pa precej dlje, kot je veljal patent. Po prvih desetih ali dvajsetih letih, kolikor je veljal patent, je postal izum javna last in vsakdo ga je lahko izkoriščal in izpopolnjeval. Slabe strani patenta so bile torej v veljavi le krajši čas uporabnosti izuma.

Dandanes je napredek neprimerno hitrejši in čedalje več je izumov, ki zastarijo, še preden se izteče patentna zaščita. Gramofone, na primer, izdelujejo že več kakor sto let. Po drugi strani so na primer prve predvajalnike CD začeli izdelovati leta 1982, dandanes pa jih zaradi predvajalnikov DVD tako rekoč nihče več ne kupuje. Predvajalniki DVD, ki so v trgovine prišli leta 1996, bodo imeli še krajši rok trajanja, saj jih bodo že v nekaj letih izpodrinili predvajalniki HD-DVD in blu-ray.

Poleg tega so današnje naprave čedalje bolj zapletene. Sestavljene so iz stotin sestavnih delov in postopkov, od katerih je vsakega mogoče patentirati, to pa seveda še dodatno otežuje razvoj.

In kot da to ne bi bilo dovolj, so v zadnjih desetletjih začeli čedalje bolj širiti možnosti za patentiranje. Še pred, recimo, tridesetimi leti računalniškega programa sploh ni bilo mogoče patentirati, saj so jih obravnavali enako kot matematične postopke, ki jih je sicer mogoče odkriti, ne pa tudi izumiti in patentirati.

Apple naj bi na primer s svojimi iPodi kršil Creativove patente o menujih za upravljanje predvajalnika, za povrh pa z iTunes še Burstove patente o digitalnem prenosu vsebine. Pri tem pa seveda velja takoj omeniti, da je Apple zadnji, za katerega bi lahko rekli, da je žrtev patentne zakonodaje, saj je praviloma on tisti, ki druge toži zaradi kršitve tega ali onega patenta.

Na tem mestu moram zapisati, da nikakor ne sodim med tiste, ki mislijo, da so patenti sami po sebi nekaj slabega, oziroma da so le orodje za izkoriščanje oziroma nezmerno bogatenje velikih podjetij. A vseeno se mi močno dozdeva, da patenti, kot so si jih zamislili v renesančni Italiji in ki so bili primerni za industrijsko dobo vse do druge polovice dvajsetega stoletja, nekako niso več dorasli digitalno-informacijski dobi, v kateri živimo.

Ali, povedano drugače, slabi patentni zakoni so, vsaj zaenkrat, še vedno boljši od nikakršnih patentnih zakonov, a prav lahko se zgodi, da bodo slabe strani že kmalu začele prevladovati in patenti, kakršne poznamo danes, se bodo dokončno spremenili v coklo napredka.

Še posebej, ker razvoj patentnih zakonov nekako ne gre v pravo smer. Patentirati je mogoče čedalje več stvari, na čedalje širši in ohlapnejši način. To je za lastnike patentov sicer res dobro, za družbo kot celoto pa v glavnem ne. Ne pozabimo, v Firencah Brunelleschiju patenta niso podelili zato, da bi on s tem obogatel, temveč da bi mesto prihranilo.

Patenti zaradi tega ne bi smeli podpirati napredka, kakor si ga predstavljajo velika in bogata podjetja, temveč napredek, ki bo koristil vsej družbi. Na žalost se bojim, da zakonodajalci bodisi ne vedo (ali nočejo vedeti), kako bi to dosegli, ali, kar je še huje, to morda celo vedo, pa zaradi čedalje večjega vpliva megapodjetij ne storijo.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Patenti, kot so si jih zamislili v renesančni Italiji, niso več dorasli digitalno-informacijski dobi.