Objavljeno: 24.4.2006 17:41 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor April 2006

Nikolaj Pečenko: Krasna nova televizija

Nikolaj Pečenko: Krasna nova televizija

Po več kot pol stoletja smo se končno začeli poslavljati od standarda PAL in televizija je, osvobojena njegovih spon, začela z veliko žlico zajemati dosežke sodobne tehnologije. Spremembe lahko opazujemo tako rekoč vsepovsod in zdi se, da že čez nekaj let od televizije, kakršno poznamo danes, ne bo ostalo tako rekoč nič.

Ko sedimo pred televizorjem in gledamo, kar pač gledamo, le redkokdaj pomislimo na to, da imamo opravka z zelo staro tehnologijo. Pa pri tem ne mislim na televizor, ki je lahko tudi plazemski ali LCD, temveč na oddajanje televizijskega signala. Na antenski priključek bi lahko priključili tudi najstarejši televizor, kar nam bi ga uspelo stakniti, in če to ne bi bil ravno muzejski primerek iz Codellijevih časov, bi lahko z njim gledali sodobne televizijske oddaje.

Televizijski standard s 625 vrsticami, kakršnega razen Francije, ki mora biti vedno nekaj posebnega, uporablja vsa zahodna Evropa, sta že leta 1946 zasnovala nemška inženirja Möller in Urtel. Vmes je doživel eno samo korenito pomladitev, ko so ga leta 1967 obarvali, pa še takrat so se morali prav zaradi združljivosti z vsemi starimi televizorji odločiti za precejšen tehnološki kompromis.

Kasneje je doživel še tri manjše nadgradnje - stereofonski zvok, teletekst in s PALPlusom, ki v praksi ni nikoli zares zaživel, tudi široko sliko 16 : 9 - a tudi pri teh so načrtovalci upoštevali združljivost z vsemi starejšimi modeli televizorjev in bili zato prisiljeni pristati na marsikateri kompromis.

Kompromisov je na srečo konec, saj je z digitalizacijo dokončno pretrgana vez s šestdeset let staro tehnologijo, tehnološkemu razvoju televizije pa so končno na stežaj odprta vrata. Prvi naslednji korak, ki se pravzaprav dogaja vzporedno z digitalizacijo, je televizija visoke ločljivosti. Tudi visoka ločljivost ni posebno nova pogruntavščina, saj so na Japonskem že leta 1973 zasnovali prvi televizijski standard visoke ločljivosti, Hi-Vision s 1080 vrsticami, a je morala prav zaradi navezanosti na stare televizijske standarde počakati na korenitejše spremembe.

Z digitalizacijo so odstranjene vse ovire, povezane z ločljivostjo, podobno kakor teh težav ni v računalništvu, kjer lahko uporabljamo najrazličnejše ločljivosti. In pri 1080 vrsticah današnje HDTV se prav gotovo ne bo ustavilo. Japonska državna televizija NHK na primer že snuje naprednejši sistem Super Hi-Vision z ločljivostjo 7680 x 4320 pik, ki je za današnje čase skoraj neverjetna, in s kar 22 zvočnimi kanali. Prav hitro se seveda še ne smemo nadejati takega razkošja, saj je tudi od prvih poskusov do današnje visoke ločljivosti minilo približno trideset let.

Višja ločljivost je sicer imenitna, a gre vendarle le za lepotni popravek in naših televizijskih navad sama po sebi ne bo korenito spremenila. Na naše navade bodo precej bolj vplivale nekatere druge spremembe, na primer digitalni videorekorderji v navezi z elektronskimi sporedi. Ko enkrat nismo več vezani na menjavanje kasete v videorekorderju in ko je ta dovolj pameten, da zna sam posneti vsa nadaljevanja določene nadaljevanke, ne glede na to, kdaj so na sporedu, ali vse dokumentarce o okapijih, ne glede na to, na katerem televizijskem kanalu so, se način gledanja televizije korenito spremeni. Kar naenkrat nismo več sužnji sporeda, temveč si lahko oddaje ogledamo, kadar nam najbolj ustreza.

Uporabniki digitalnih videorekorderjev so se hitro razvadili in ugotovili, da bi bilo še precej bolje, če bi znali videorekorderje snemati več oddaj hkrati. Izdelovalci so jim hitro prisluhnili in na trgu so že videorekorderji z dvema sprejemnikoma, napovedali pa so že tudi takšne s še več sprejemniki. V navezi z velikim, recimo terabajtnim diskom bo tak videorekorder samodejno posnel vse, kar bi nas utegnilo zanimati.

A digitalni videorekorderji, tudi najzmogljivejši, so pravzaprav le prehodna stopnja. Že zdaj nam (domačih) oddaj slovenske televizije ni treba snemati, saj si jih lahko kadarkoli ogledamo v spletu. V Združenih državah pa je mogoče nekatere najnovejše televizijske nadaljevanke v spletu kupiti in si jih ogledati, kadarkoli in kjerkoli nam to najbolj odgovarja.

Ko bo čez nekaj let televizija dokončno digitalizirana in bodo tudi internetne povezave še nekoliko hitrejše, kakor so danes, bodo odpadle še zadnje omejitve, da bi se televizija povsem ne preselila v splet. Tam pa ne bo treba gledati na uro in čakati, da se začne naša priljubljena oddaja, ali skrbeti, da jo bo videorekorder posnel, temveč bomo enostavno v sporedu kliknili tisto, katero bi radi videli.

Internetna prihodnost televizije je pravzaprav že tu. Warner Bros in AOL sta namreč nedavno začela "oddajati" internetno televizijo In2TV, pri kateri spored ni vezan na urnik, temveč enostavno izberemo oddajo, ki bi jo radi gledali. Kakovost posnetkov je primerljiva z DVD, ponudbo pa zaenkrat sestavljajo predvsem različne malce starejše nadaljevanke. A to je šele prvi korak in nobenega dvoma ni, da se bo televizija sčasoma povsem preselila v internet.

Izginjajo tudi krajevne omejitve, in to na več frontah hkrati. Na letošnjem CeBITu je na primer Lucent predstavil svoj pogled na internetno televizijo bližnje prihodnosti. MiViewTV bo omogočal, da bomo internetne televizijske oddaje ali programe, na katere bomo naročeni, gledali s kateregakoli v omrežje priključenega računalnika, televizorja ali telefona.

Drugače zastavljen, a podoben cilj ima Sonyjev LocationFree TV, ki prav tako omogoča, da s katerokoli v internet priključeno napravo gledamo vse tiste televizijske oddaje, ki bi jih sicer lahko gledali, če bi sedeli pred domačim televizorjem. Zakaj bi kdo hotel tudi na potovanju v tujih krajih gledati oddaje slovenske televizije, je sicer drugo vprašanje, s katerim pa se tule ne bomo ukvarjali.

Krajevne omejitve že zdaj odpravljajo tudi čedalje številnejši prenosni telefoni, s katerimi lahko gledamo internetne televizijske prenose, v (naj)razvitejših delih Evrope pa bo poleti prenose tekem svetovnega nogometnega prvenstva že mogoče gledati tudi na prenosnih televizorjih, ki podpirajo digitalna televizijska standarda DMB (Digital Multimedia Broadcast) in DVB-H (Digital Video Broadcast - Handheld).

V prihajajočih letih se bodo torej naše navade gledanja televizije korenito spremenile, saj si bomo lahko priljubljene oddaje ogledali, kadarkoli in kjerkoli nam bo pač najbolj ustrezalo. Bojim se le, da vsebinska kakovost oddaj ne bo sledila tehnološkemu napredku in kljub vsej neznosni lahkosti izbire ne bo kaj izbrati.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Z digitalizacijo se televizija osvobaja starih spon in na stežaj odpira vrata tehnološkemu razvoju.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

KSSpnKUyVFQ

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji