Izdelovalci računalniške opreme in storitev nenehno razmišljajo, kako bi povečali prodajo skozi nove tržne niše in skupine kupcev. V prizadevanju za dosego teh ciljev so začeli spet "odkrivati" koncept prodaje, po kateri kupec dobi računalnik v najem sila poceni ali celo zastonj. Toda podoben poskus je pred nekaj leti klavrno propadel, zato se lahko upravičeno vprašamo, kaj se je odtlej spremenilo, da bodo ponudniki tokrat uspešni.
Preprosto in splošno - to bi moral biti cilj načrtovalca vsakega sistema. Uresniči pa ga lahko s sestavljanjem manj zapletenih drobcev, ki med seboj uspešno komunicirajo.
Tablični računalniki so ena tistih tehnologij, ki jim računalniška industrija nenehno pripisuje svetlo prihodnost, a se to nikoli ne zgodi. Za marsikatero drugo tehnologijo bi lahko rekli, da je potemtakem mrtva, vendar moramo biti v primeru tabličnih računalnikov previdni. Prav mogoče je, da bodo imeli v prihodnje pomembno vlogo v osebnem računalništvu.
Pomlad je sezona za patentne tožbe. Podjetje Burst.com toži Apple, ker naj bi kršil njihove patente o digitalnem prenosu zvoka in slike. Apple naj bi kršil tudi Creativove patente o upravljanju žepnih predvajalnikov. Microsoft pa naj bi kršil Symantecove patente o shranjevanju podatkov. In to so samo zadnji in najodmevnejši primeri.
V računalništvu je pogosto pogrevanje starih idej. Z osebnimi računalniki npr. počasi znova odkrivamo vse, kar so veliki sistemi imeli že pred desetletji: večopravilnost, večuporabniško delo, virtualizacija...
Domala celoten razvoj strojne opreme je, ne glede na to, ali govorimo o strežnikih ali mobilnih telefonih, pogojen z dvema temeljnima dejavnikoma - porabo energije in ceno. Seveda sta oba parametra tesno povezana med seboj. Če izhajamo iz tega, je jasno, da bo v prihodnosti uspelo predvsem tistim, ki bodo ponudili najboljši izkoristek energije, zlasti z uporabo alternativnih virov.
Po več kot pol stoletja smo se končno začeli poslavljati od standarda PAL in televizija je, osvobojena njegovih spon, začela z veliko žlico zajemati dosežke sodobne tehnologije. Spremembe lahko opazujemo tako rekoč vsepovsod in zdi se, da že čez nekaj let od televizije, kakršno poznamo danes, ne bo ostalo tako rekoč nič.
Odkar je Google prevzel Writely, trenutno verjetno vodilni spletni urejevalnik besedila, si napovedi o veliki spremembi rabe računalnikov sledijo druga za drugo.
Razvojni cikli programske opreme so v zadnjih letih doživeli korenite spremembe, vse več izdelovalcev tako pogosto razvija in spreminja programe, da so ti tako rekoč v večni razvojni (beta) fazi. Pogosto zaradi tega trpi kakovost programske opreme, praviloma na strošek in nezadovoljstvo uporabnikov.
Sliši se sicer hudo klišejsko, a ko sem pred desetimi leti takrat še precej zelen računalniški pisec zbral pogum in glavnega urednika Sama Kuščerja vprašal, ali bi morda lahko napisal prispevek za mnenjske strani, mi niti na kraj pameti ni padlo, da bom na njih, ne da bi izpustil eno samo številko, vztrajal celih deset let.
Mobilno televizijo spremljajo optimistične napovedi kot eno izmed (bolj) obetavnih storitev, ki naj bi mobilno telefonijo postavila na novo tehnološko raven. Kljub optimizmu so težave že na samem začetku. Najprej so v igro vstopili nezdružljivi akterji, nato pa so poleg tehnološke nezdružljivosti mobilni televiziji začele povzročati preglavice nejasni uporabniški koncepti. Ravno zato bi bilo treba pred uvajanjem (vsiljene) tehnologije narediti najprej korak nazaj k uporabniškim vzorcem in s tem preprečiti še en zvodenel poizkus obujanja mobilnih podatkovnih storitev.
Odprta in prosta programska koda sta znatno razgibali dokaj zaspano dogajanje na področju programske opreme. Ponudili sta kar nekaj alternativ uveljavljenim izdelkom in rešitvam, vendar v času, ko se prihodnost računalniške industrije določa na novo.
Današnje življenje je vse bolj prepleteno z internetom in novimi tehnologijami, to pa se bo v prihodnje samo še stopnjevalo. Toda zazrtost v tehnološko prihodnost pogosto odvrača pozornost od prav tako pomembnih vidikov rabe tehnologije, varnosti in zasebnosti. Ko temeljito razmislimo, kje vse so shranjeni in kako se uporabljajo podatki, povezani z nami, nas lahko povsem upravičeno zmrazi. Tudi če nismo paranoiki.
Google ponuja verjetno najkoristnejšo storitev v internetu in ker jo praktično vsi uporabljamo, vsaka nova poteza tega prodornega podjetja vzbudi velikansko zanimanje javnosti. Zadnje čase nas z novimi izdelki in storitvami naravnost zasipavajo, vendar vse le ni tako rožnato, kot bi, sodeč po razmeroma kratki, a nadvse uspešni zgodovini internetnega velikana lahko pričakovali.
15. januarja je prosta spletna enciklopedija Wikipedija praznovala peti rojstni dan. V tem kratkem času ji je uspelo po obsegu prehiteti in po kakovosti skoraj dohiteti enciklopedijo Britannico z več kot dvestoletno tradicijo. A nekatere afere Wikipediji v zadnjem času načenjajo ugled in utegne se zgoditi, da bo postala žrtev lastne velikosti in odprtosti.
Ključna težava je za operaterje bistvo komunikacijske infrastrukture. Ta izgublja pomen komoditete in postaja privzeti del okolja. Celo tako daleč gre, da jo nekateri obravnavajo kot javno dobro. To ima seveda precej neugodne posledice. Javno omrežje mora biti dostopno vsem na podlagi izračuna, ki pokriva osnovno postavitev in vzdrževanje. Če ne gre drugače, določi cenik in pogoje prodaje država.
Leto, ki je pred nami, bo v računalništvu nedvomno vsaj tako zanimivo in razburljivo kot to, ki gre v zgodovino. Pričakujemo lahko neizprosne bitke za prevlado in kupce, predvsem pa začetek tranzicije v drugačno, internetno zasnovano okolje, ki bo bistveno spremenilo računalništvo, kot ga poznamo danes. Še naprej pa bodo zmagovali tisti, ki bodo znali ločevati zrno od plev.
Za razliko od odprte kode, katere vlogo in prednosti je včasih težje razumeti, so prednosti odprtih standardov očitne in bi jih morali zagovarjati vsi, še posebej pa državne ustanove.
Vseobsegajoča ponudba internetnih trgovin je, skupaj s prednostmi digitalnega načina razširjanja nekaterih dobrin, v naše življenje vnesla že marsikatero spremembo, a tako trgovci kot uporabniki se šele učimo prav izkoriščati številne prednosti digitalne dobe.
Bill Gates je s svojim nedavnim memorandumom zaposlenim postavil nov cilj za Microsoft - podjetje se mora usmeriti v spletne storitve. Ali gre za radikalen zasuk v strategiji ali zgolj za spretno marketinško potezo, ki bo odvrnila pozornost od tekmecev? Najbrž za kombinacijo obojega, kaj je zares v ozadju, pa žal ne bo znano še lep čas.
Novembra 1990 je Tim Berners-Lee izumil spletni strežnik in brskalnik. Petnajstletnica je čas za refleksijo in pogled v kristalno kroglo.
Odkar sem, kmalu zatem, ko sem se naučil brati, nekaj sto metrov od doma odkril knjižnico, čutim do ustanov, v katerih hranijo zbrano znanje in domišljijo človeštva, nekakšno mešanico spoštovanja in navdušenja, do spletnih knjižnic z e-knjigami pa še malce večjo. O njih sem na teh straneh sicer že pisal, a me je nekaj nedavnih dogodkov napeljalo k temu, da bom tudi tokrat.
Zadnja septembrska dneva je Portorož gostil mednarodno konferenco o Linuxu, IBLOC (International Business Linux and Open Source Conference), z nekoliko zavajajočim tematskim naslovom "Namizje - zadnji cilj". O namizju v tradicionalnem pomenu besede skorajda ni bilo govor. Pač pa je IBLOC ponudil nekaj pomembnih izhodišč za razmišljanje o odprti kodi na splošno.
Storitveno usmerjena arhitektura je nova zveneča fraza, ki omogoča prodajo enakih izdelkov v novi preobleki, za projekte z bolj idealističnimi cilji pa je resnična možnost preboja.
Danes je že povsem jasno, da za spremljanje tv programov in filmov po računalnikih in internetnih povezavah ni več nobenih tehničnih ovir. Kljub temu se ponudniki vsebin še vedno obotavljajo s pravo ponudbo, najbrž ker je še vedno živ strah, da bi s tem več izgubili kot pridobili. Videti je, kot da bi jih moral nekdo suniti čez ta magični prag. Bo to storil Apple, ki je precej zaslužen za podoben korak v glasbi?
Google Earth je zaenkrat predvsem zelo natančen atlas sveta, možnosti, ki jih odpira, pa so tako rekoč neomejene. Marsikatera sicer še meji na znanstveno-fantastiko, a je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bo Googlova Zemlja postala grafični vmesnik do digitalne vsebine sveta.
Ko sta Microsoft in Sun razkrila svojo odločitev, da zakopljeta bojno sekiro in nameravata celo zgledno sodelovati, marsikdo ni mogel verjeti. Nenazadnje se je to zgodilo drugega aprila, tako da so nekateri vse skupaj jemali sprva kot neslano šalo. Toda dogovor stoji, z njim pa se odpirajo številna vprašanja, zlasti tista o ozadjih odločitve in posledicah za prihodnost, ne samo družb Microsoft in Sun, temveč celotne računalniške industrije.
Ko sem prejšnji mesec ugibal o prihodnosti jave, zares nisem vedel, da Scott McNealy in Steven Ballmer že leto dni skupaj igrata golf. Dve milijardi dolarjev pozneje sta to pojasnila vsemu svetu. V poslu pač stojiš za svojimi načeli, dokler si to lahko privoščiš. Dva tisoč milijonov zelencev je bila cena, s katero je Sun pogoltnil svoj ponos in postal še en licenčni partner Microsofta. Le kako bo v prihodnje McNealy še uspel koga prepričati v svoj prav? Še dobro, da je lahko premirje sklenil s svojim dobrim prijateljem Ballmerjem in ne svojim sovražnikom Gatesom.
Digitalni replikator iz naslova seveda ni resnična naprava, ampak prispodoba za lastnost digitalne tehnologije, ki omogoča tisto, kar se je še pred nekaj desetletji zdela čista znanstvena fantastika - podvojevanje izdelkov s povsem zanemarljivimi materialnimi stroški.
O robotih govorimo že več kot pol stoletja, toda doslej smo se z njimi le redko srečali v vsakdanjem življenju. Ali prihaja čas, ko se bo to spremenilo in bodo roboti postali nekaj povsem vsakdanjega, tako v službi kot doma? Nekateri ugledni analitiki menijo, da se bo v naslednjih petih do desetih letih to področje močno spremenilo, zato o robotih lahko govorimo kot o naslednjem velikem mejniku. Tudi za samo računalništvo.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
