Uroš Mesojedec: Darilo za prihodnost

Uroš Mesojedec: Darilo za prihodnost
Objavljeno: 31.1.2007 16:38 | Avtor: Uroš Mesojedec | Kategorija: Mnenja | Revija: Januar 2007

Z vsakim dnem postajamo bolj odvisni od informacijske tehnologije in temeljno razumevanje dela z računalnikom postaja vse pomembnejše.

Zato obstaja bojazen, da bodo mnogi ostali zadaj, za razpoko digitalne ločnice, ki se riše med generacijami, predvsem pa med razvitim in nerazvitim svetom. Gotovo pa je veliko resnice v reklu, da je znanje prvi korak na poti iz revščine. Zato je projekt, kot je poceni prenosnik, dostopen vsakemu otroku (OLPC, One Laptop Per Child), za prihodnji razvoj celotnega človeštva zelo pomemben.

V Indiji je doktor fizike Sugata Mitra, vodja razvoja v večjem programersko-izobraževalnem podjetju, že leta 1999 začel zanimiv eksperiment, ki ga je poimenoval "luknja v zidu". Mitra namreč meni, da se otroci, tudi tisti z najrevnejših območij z najmanj izobrazbe, lahko zelo hitro sami naučijo temeljev računalniške pismenosti. Ključno je, da jim učitelji in odrasli pustijo proste roke, da jim naravna radovednost omogoči samostojno učenje; to sam imenuje "minimalno vsiljeno izobraževanje".

Zid v revnem predelu New Delhija, ki je bil del nekakšne javne kopalnice za najrevnejše v mestu, je opremil s trdoživim računalnikom, povezanim v omrežje s širokopasovno povezavo. Računalnik je bil prižgan in na voljo vsakomur, ki se mu je ljubilo ukvarjati z njim, Mitra pa je vse skupaj opazoval prek kamere, nameščene na bližnje drevo. To, kar je ugotovil, se je sicer skladalo z njegovimi pričakovanji, kljub temu pa je bil presenečen nad neverjetno lahkoto, s katero so otroci uporabljali računalnik in internetni brskalnik, ne da bi znali angleško. V računalnik so bila namreč nameščena Okna v angleščini. Naravna radovednost, medsebojno sodelovanje in neutrudno igranje z najrazličnejšimi možnostmi so jih zelo hitro popeljali do temeljne računalniške pismenosti, ki jo pogosto definiramo kot osnovno poznavanje dela z računalnikom in internetom. Ko je krajevni novinar poizvedoval pri otrocih, kako jim je všeč raba računalnika, so odgovarjali z vprašanjem: "Kaj pa je računalnik?" Še bolj začuden je bil sam Mitra, ko je nekoč na namizju računalnika našel dokument, v katerem se je bohotil napis z velikimi obarvanimi črkami. Računalnik namreč ni imel tipkovnice, le za dotik občutljiv zaslon. Ko je o tem povprašal otroke, se je izkazalo, da je nekdo izdelal napis s pripomočkom "Tabela znakov" (Character Map).

Mitra je torej ugotovil, da je mogoče otroke z minimalnimi intervencijami v njihovo naravno radovednost naučiti tudi bolj zapletenih konceptov. Eksperiment je ponovil tudi na podeželju in prišel do enakih sklepov. Sam je tako ocenil, da bi indijska vlada s 100.000 v omrežje povezanimi računalniki lahko naučila vse otroke v državi temeljne računalniške pismenosti v petih letih.

In nekako pet let po tem eksperimentu so Seymour Papert, Alan Kay in Nicolas Negroponte predstavili projekt računalniške naprave za otroke, OLPC. Papert je avtor programskega jezika logo in zagovornik konstruktivizma, ki trdi, da se ljudje učinkovito učimo z ustvarjanjem stvari. Že leta se trudi vpeljati informacijske tehnologije v učilnice. Zelo je vplival tudi na Kaya, ki je bil eden ključnih ljudi v Meki sodobnega računalništva, Xeroxovem PARCu, kjer so pravzaprav ustvarili grafični uporabniški vmesnik, Kay pa ga je nadgradil še s konceptom dinamične knjige (dynabook), ki naj bi predvsem otrokom omogočal neovirano izražanje idej. Negroponte s svojim statusom vizionarja informacijske tehnologije pa je vse skupaj uspešno predstavil javnosti in pridobil kritično maso sodelujočih.

Delujoči prototipi projekta OLPC so zdaj že nared, žal pa jih najrazličnejši obdarovalci, ki konec leta razveseljujejo otroke po svetu, letos še ne bodo razdeljevali. Razveseljuje pa lep napredek projekta in številna naročila, ki dežujejo iz manj razvitih dežel sveta pa tudi iz ameriških zveznih držav Maine in Massachusetts, ki znova potrjujejo, da imajo tam nenavadno razsvetljene politike. OLPC je inovativen v več pogledih. S poceni gradniki, ki ne potrebujejo veliko napajanja, zgolj polprevodniškim pomnilnikom zaradi večje trdoživosti in povsem odprto izvirno kodo sistema in programov je najprej doživel odkrito posmehovanje računalniških monopolistov, danes pa Intel in Microsoft že napovedujeta svoj poceni prenosnik brez diska in z okleščenimi Okni, ki bo "še boljši". Vendar je prav odprta koda sistema eden njegovih temeljnih konceptov. V organizaciji OLPC so pred tem že zavrnili Apple, ki je želel donirati Mac OS X, a ni bil pripravljen razkriti njegove celotne kode. Tako so k projektu z donacijo dveh milijonov dolarjev vsak pristopili še AMD, Red Hat, Google, eBay in še nekatera podjetja.

Računalnik projekta OLPC, ljubkovalno 2B1 ("da postanemo eno"), temelji na AMDjevem procesorju Geode, ki deluje pri frekvenci 366 MHz in porabi le 1,1 W, ima še zaslon LCD (pozneje ga bo verjetno nadomestilo energijsko manj zahtevno e-črnilo), ki ponuja prikaz z 200 dpi za udobno branje e-knjig, deluje pa lahko tudi v znakovnem načinu, pa vgrajeno kamero, mikrofon in zvočnike ter brezžično povezljivost, ki deluje tudi ob izklopljenem procesorju. Številni 2B1 bodo tako sami gradili medsebojno omrežje, delovalo pa bo tudi v krajih brez elektrike, saj bodo imeli pedal za nožno polnjenje baterij. Nadvse pomembna je tudi programska oprema, ki temelji na prilagojeni Red Hatovi Fedori z uporabniškim vmesnikom "Sugar", katerega ključni del je prikrojeni brskalnik Firefox. Računalnik bo imel številne uporabniške programe, namenjene predvsem izražanju otroške ustvarjalnosti. Vsi bodo na voljo s prosto dostopno izvirno kodo, s katero se bodo otroci lahko igrali in preizkušali nove možnosti, če jih bodo bolj vsakdanje stvari začele dolgočasiti. Da se to ne bo zgodilo prehitro, bo poskrbel še v računalnik nameščen izbor člankov iz Wikipedie in nekatere e-knjige. Mogoče jih bo tudi programirati z najrazličnejšimi tolmačenimi jeziki, kot so logo, javascript in python.

Uspeh projekta OLPC lahko najmanj razvitim državam prinese veliko več kot le računalniško pismeno mladino. Če bo računalnik res dobil vsak otrok in ga uporabljal brez omejitev, lahko že ena generacija uporabnikov v nerazviti državi prinese miselni preskok, za katerega je Zahod potreboval stoletja krvavih vojn. Vendar pa ga čaka še veliko ovir, saj s svojo inovativnostjo ogroža zakoreninjene monopole; računalniški so pri tem verjetno še najmanj nevarni.

Uspeh projekta OLPC lahko najmanj razvitim državam prinese veliko več kot le računalniško pismeno mladino.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki