Vladimir Djurdjič: Kam gremo?

Vladimir Djurdjič: Kam gremo?
Objavljeno: 24.4.2007 01:43 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: April 2007

Človeštvo bo leta 2010 v svojo že tako obsežno zbirko digitalno hranjenih podatkov dodalo novih 988 milijard gigabajtov vsebin. Šestkrat več kakor leta 2006. Število elektronskih sporočil narašča trikrat hitreje kot število uporabnikov elektronske pošte. Konvergenca večpredstavnih vsebin v digitalni svet, zlasti video posnetkov, obeta rekordno rast prenosa podatkov po internetnih povezavah. Toda ali bomo zaradi tega leta 2010 bolje živeli?

Upam, da v tem prispevku ne bom zvenel kot prestrašen, neprilagojen uporabnik srednjih let, ki se boji, da nekega dne ne bo več dohajal in absorbiral hitrega razvoja računalništva, pa tudi sveta nasploh, vendar vseeno menim, da si hitrost razvoja informacijske družbe zasluži prostor za razmislek. Če hočete, pogled "od zunaj", če je danes to sploh (objektivno) mogoče.

Ob prebiranju raziskave z naslovom Expanding Digital Universe, ki jo je objavila družba IDC, se razmišljanje na temo najbrž porodi vsakemu bralcu tega zanimivega gradiva. Že podatki o tem, kje smo danes, so lahko za marsikoga pravo presenečenje. Leta 2006 smo, denimo, po vsem svetu imeli 400 milijonov digitalnih fotoaparatov, 600 milijonov telefonov z vgrajenimi fotoaparati, 900 milijonov računalnikov, 550 milijonov digitalnih predvajalnikov glasbe, 1,6 milijarde naročnikov mobilnih storitev in okrog 70 milijonov lastnikov televizorjev s tehnologijama LCD/plazma.

O tem, koliko podatkov je bilo prenesenih po različnih podatkovnih povezavah, lahko le ugibamo. Podatki govorijo le o tem, da smo lani na svetu ustvarili okrog 161 milijard gigabajtov podatkov, to pa si je seveda težko predstavljati. Američani to radi ponazarjajo s primerjavo s papirnimi knjigami. Staromodno, a nazorno. Če bi podatke izrazili v "knjigah", postavljenih drugo na drugo, bi lahko ustvarili dvanajst skladovnic od Zemlje do Sonca ali dve po celotnem obsegu krožnice našega planeta okoli zvezde.

Še drugače - lani smo ustvarili šest ton "knjig" na slehernega prebivalca sveta. Količina informacij je trimilijonkrat večja od vsebine vseh knjig, ki so bile kdaj napisane. Do leta 2010 naj bi se število zgoraj omenjenih naprav povečalo vsaj za 50 %, količina hranjenih podatkov pa za šestkrat. Naprave bodo nedvomno še cenejše in ponudile bodo še višjo zmogljivost oziroma ločljivost. Kam nas torej vse to pelje?

S tehnične plati najbrž ne bomo imeli težav. Izdelovalci opreme in ponudniki storitev bodo še kako zadovoljni z zgoraj navedenimi številkami in čeprav današnja tehnologija še ne omogoča tovrstne obremenitve, ne gre dvomiti o tem, da bodo izzive spremenili v rešitve. Vsaj sodeč po tem, kako se je to dogajalo v preteklosti.

Toda analitiki in poznavalci opozarjajo, da je to le del odgovora na vprašanje, kam vse to vodi. Precej večja neznanka je v nas kot posameznikih in naši sposobnosti dojemanja in "procesiranja" informacij. Kako bomo torej obvladovali vse večje število podatkov? Ali bomo iz te kopice informacij znali izluščiti koristno? Bomo morda postali preveč odvisni od tovrstnih informacij in s tem ranljivi? Na prvi pogled se zdi, da znamo na vsa ta vprašanja ustrezno ukrepati že danes. Ne nazadnje je to nekaj, kar je že del našega vsakdanjega življenja.

Toda verjetno je neka meja, čez katero kot posamezniki nismo pripravljeni ali sposobni stopiti. Statistike namreč kažejo dokaj črno zgodbo. Raziskava družbe IDC je pokazala, da danes v ameriških podjetjih uporabniki porabijo 14,5 ure na teden za branje in pisanje elektronske pošte. Dodanih 13,3 ure porabijo za izdelavo poslovnih dokumentov, celih 9,6 za iskanje podatkov in 9,5 za analizo in interpretacijo podatkov. Koliko delovnih ur že ima teden?

Po ocenah IDC podjetje s 1000 IT uporabniki izgubi na leto kar 5,7 milijona dolarjev samo zaradi predelave in vnovičnega vnosa podatkov v različne informacijske sisteme. Dodanih 5,3 milijone gre na rovaš izgube časa zaradi tega, ker uporabniki podatkov, ki jih potrebujejo, ne najdejo in jih poustvarijo znova. Ali mislite, da se bo to čez tri leta, ko se bo število podatkov šestkrat povečalo, kaj izboljšalo?

Najbrž bo kdo komentiral, da gre večina rasti podatkov na rovaš večpredstavnih vsebin. To je sicer res, toda tudi na tem področju se kopiči število različnih vsebin, ki jih moramo "uporabiti", napovedi pa so še bolj drzne. Lani smo po svetu ustvarili okrog 150 milijard digitalnih fotografij. Leta 2010 naj bi ta številka pristala pri več kot 500 milijardah, seveda pa bodo ločljivosti še večje. Največji prirastek pa bo menda po zaslugi kratkih filmčkov, ki jih vse pogosteje snemamo z mobilnimi telefoni in drugimi mobilnimi napravami in si jih radodarno izmenjujemo prek raznih storitev, kot je YouTube. Možno pa je, da bomo v poplavi vsebin več časa porabili za brskanje kot pa za dejansko konzumacijo vsebin.

Zanimivo, da so pri vsej tej rasti izjeme. Delež podatkov, ki jih bomo opravili s prenosom glasovnih pogovorov, naj bi se relativno na vso digitalno hrambo precej zmanjšal. Razlog je v tem, da analitiki ne napovedujejo bistveno večjega števila in daljših medsebojnih telefonskih pogovorov, nekaj pa bo prispevalo tudi bolj učinkovito stiskanje podatkov. Očitno se na tem področju svetovni trg bliža zgornjemu robu oziroma zasičenju.

Druga izjema pri vsesplošni rasti je bolj žalostna. Jasno je, da bo v prihodnje digitalna delitev na bogate in revne še večja kot danes. Lani je bilo v internet vključenih okrog 1,1 milijarde svetovnega prebivalstva. Čez tri leta naj bi se približali številki 1,6 milijarde, a to je še vedno le manjši delež vseh Zemljanov, kljub temu da bodo trgi v razvoju rasli hitreje od razvitih trgov. Nekateri bodo še naprej ostali odrezani od osnovnih gradnikov digitalne evolucije.

Postavlja se tudi vprašanje, kdo in kako bo vse te podatke upravljal. Tako s stališča učinkovitega obvladovanja delovanja vseh potrebnih zalednih sistemov kot tudi s stališča nadzora nad vsebinami. Dovolj zgovoren je podatek, da bodo leta 2010 okrog 70 % vseh informacij ustvarili posamezniki, vendar bo okrog 85 % teh vsebin šlo skozi nadzor, varnostne mehanizme in zakonsko preverjanje v podjetjih, državnih in drugih ustanovah. Toda kdo nadzira ta podjetja? Kako bomo zaščitili pravice posameznikov in kako se bomo obvarovali tveganj v zvezi z uhajanjem zasebnih in poslovno občutljivih podatkov?

Nekaj je jasno. Poti nazaj ni več. Če še ne veste - gremo naprej, pa čeprav je včasih videti, kot da gremo nazaj. Vsakdo bo pri hitrem razvoju digitalnega vesolja temu moral postaviti svoje meje, kaj je zanj kot posameznika še sprejemljivo in kje bomo rekli: "Hvala, dovolj." Nedvomno bo prihajajočim generacijam laže, saj bo to del njihovega okolja od malih nog. Za starejše pač nekoliko teže. Čisti darvinizem - napreduj ali izumri.

Lani smo na svetu ustvarili podatke za šest ton knjig na slehernega prebivalca sveta. Količina informacij je trimilijonkrat večja od vsebin vseh knjig, ki so bile kdaj napisane.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki