Uroš Mesojedec: Kako naprej
Pred nami je čas za globok premislek o prihodnosti naše programske infrastrukture.
Nedavno se je v izdaji Computerworlda razširilo ugibanje, ali so Applovi računalniki, namenjeni potrošnikom in ozko specializiranim profesionalcem, primerni tudi za poslovno rabo. Nedvomno jih številni povzpetniški menedžerji, ki dajo kaj na svojo podobo, že uporabljajo, saj navsezadnje omogočajo tudi poganjanje Oken, in to z Applovim blagoslovom. A članek je govoril o "popolnih" Macih, takih, kot si jih je zamislil Apple, s polno uporabniško izkušnjo, ki brez Mac OS X seveda ni čisto prava. Na koncu je bil pritrdilen odgovor, pomemben dejavnik za tako odločitev pa je bilo to, da se vse večje število poslovnih aplikacij seli v spletni svet in s tem odjemalcev ne zaklepa več. In tako bi tudi moralo biti. Uporabniki bi morali biti svobodni pri izbiri svoje "terminalne" opreme, tako kot z bolj ali manj vsakim mobilnim telefonom lahko sodelujemo v omrežju in kot se bolj ali manj z vsakim avtomobilom lahko peljemo po cesti.
Žal je cilj marsikaterega podjetnega ponudnika, da bi potrošnika zaklenil v svoje lastniške okvire, ki naj bodo za povrh še zaščiteni s patenti, nikomur razumljivimi pogoji rabe in zabeljeno ceno prestopa v nasprotni tabor. Vendar se po letih in letih dimnih zaves, namernega zavajanja splošne in strokovne javnosti in celo na prizivnem sodišču dokazanih zlorab monopola uporabniki obračajo v nov svet, ki ga označuje predvsem sodelovanje. To pa brez jasnih pravil igre preprosto ni mogoče. Že neštetokrat je bilo zapisano, vendar je vsak dan bolj očitno: internet resnično spreminja vse. S sedanjo množico kritične javnosti je dejansko omogočil, da - če ne drugje, pa gotovo na področju informacijske tehnologije - skoraj noben kamen ne ostane več neobrnjen. Oglejmo si samo primer Oraclovega "nezlomljivega" Linuxa. Čeprav je kratkotrajno zamajal borzni tečaj konkurenta Red Hata, je blogosfera zelo hitro odkrila, da Nezlomljivi temelji na sorazmerno slabo sprejetem Red Hatovem klonu in da je skoraj gotovo v ozadju celotne zgodbe užaljenost zaradi speljane "neveste", JBossa, ki si ga je Oracle v svojem še kar trajajočem prevzemnem maratonu tako zelo želel. Med drugim tudi zato, ker Oracle svoje poslovne aplikacije seli v javanski svet, ki je neodvisen od podlage. No, pozneje se je Nezlomljivemu odpovedal še IBM, Red Hatova delnica se je tako hitro, kot se je sesedla, tudi pobrala. Kaj pomeni ozaveščena javnost, je spoznal tudi SCO, nič dobrega pa se ne obeta niti Novellu.
Tako kakor internet tudi odprtokodni modeli spreminjajo marsikaj, vendar ne zaradi njihove navidezno nizke cene. V resnici so vse prej kot to. Odprtokodni modeli so le drugačna porazdelitev časa in denarja, ki sta pač vedno nujna vložka v kakršenkoli, tudi programski izdelek. Že omenjeni Red Hat npr. prostodušno priznava, da iz skupnosti pridobi vsako leto za okrog milijardo(!) dolarjev vreden razvoj, ob lastnem le 60-milijonskem vložku. Ta milijarda je seveda ovrednoten vloženi čas in znanje tisočerih razvijalcev, ki so razpršeni po svetu. Ključ je v tem, da današnji čas terja sestavljene, preverjene in delujoče rešitve in te je mogoče veliko bolj učinkovito graditi v skupnosti. Ta pa, ponovimo, brez jasnih in odprtih pravil igre preprosto ne deluje. Internet in odprta koda torej omogočata nekakšen globalni quid pro quo z neverjetno sinergijo, ki pa je posledica same narave programske kode in je do zdaj omogočala neverjetne dobičke pri izbrancih, po novem pa bomo - upajmo - imeli nekaj od tega vsi.
Več kot očitnih kazalcev, kam pelje vse skupaj, je gotovo dovolj, poraja pa se vprašanje, kaj lahko storimo sami. Lepota tako široke skupnosti, kot jo omogoča globalno računalniško omrežje, je v tem, da prav vsakemu posamezniku omogoča sodelovanje, če si tega vsaj malo želi. Za začetek lahko vsak, ki še ni, presedla na Firefox. Že v izhodišču je eden najboljših brskalnikov, z nekaj izbranimi dodatki pa lahko ostane brez konkurence, še posebej, če ga z njimi prikrojimo prav lastnim potrebam. Denimo duo Firefox in Firebug je skoraj neprekosljiv, če se gremo kakršen koli spletni razvoj. Seveda pa bi si Firefox, pa tudi Opera ali Konqueror zaslužili, da jih še bolj intenzivno uporabljamo predvsem zato, ker ohranjajo možnost izbire.
In možnost izbire je nekaj, kar še kako potrebujemo v svetu pisarniškega programja. Tu je zavel svež veter z ISO dokumentnim standardom ODF, ki postaja vse bolj priljubljen in ponekod celo zakonsko predpisan. Ker se menjava zapisa datotek neizogibno obeta tudi tistim, ki bodo vztrajali pri Microsoftovi Pisarni, da vnovičnega (dragega!) učenja številnih uporabnikov zaradi novega vmesnika niti ne omenjamo, je izbira ODF še posebej mamljiva. Da, podprt bo tudi v Microsoftovi Pisarni, pa čeprav z dodatkom kakega drugega izdelovalca, čeprav sem skoraj prepričan, da bo Microsoft še pravočasno sam pripravil izvoz v pohabljen ODF. No, tu bo na srečo znova vskočila skoraj vsemogoča spletna skupnost, ki bo takšne preverjene zvijače lastniških velikanov še pravi čas razkrinkala.
Še ena velika "trdnjava" v podjetjih onemogoča enostavno menjavo ponudnikov, to pa je dvojec Exchange/Outlook. Tu se stvari sicer zapletejo, vendar je alternativ že danes, kolikor hočemo. Najpogumnejši si lahko omislijo povsem spletno rešitev, kot jo nakazuje Google Apps for Domains. Reč je zaradi svoje mladosti tvegana, vendar prinaša nekatere prednosti, ki jih sedanje uveljavljene programske rešitve preprosto ne morejo ponuditi. Tisti z nekaj manj poguma, a z malo globljimi žepi pa si lahko najdejo svetovalno ekipo, ki jim bo le za delček vsakoletnih licenčnin prenesla celotno rešitev v svet odprte kode. Seveda je še tretja možnost, a je zaradi bolj jasne poante zdaj raje ne bi omenjal.
Vsekakor pa se je treba pred vsako novo naložbo iskreno vprašati, kaj smo v preteklosti za svoj denar zares dobili, koliko zavajanja smo že požrli in kaj nam lahko ponudijo alternative. Pomagajmo si s spletom, tako bogate zbirke znanja še nismo imeli na voljo. In ne pozabimo, kakšno programje je to bogastvo pripeljalo na naš prag.
Internet in odprta koda omogočata nekakšen globalni quid pro quo z neverjetno sinergijo.