V trgovine prihajajo digitalni fotoaparati s čedalje večjimi ločljivostmi. Zahtevnejšim uporabnikom namenjeni modeli dosegajo že 8 megapik in čeprav poznavalci že nekaj časa opozarjajo, da ločljivost ni vse, nič ne kaže, da bi se to povečevanje ločljivosti upočasnilo. Kje so torej meje digitalnih fotoaparatov?
Google še naprej preseneča z objavami in najavami novih spletnih storitev, ki začenjajo presegati meje njihove osnovne in prvotne dejavnosti - spletnega iskanja podatkov. S temi načrti, zlasti pa hitrimi dejanji, se vse resneje podajajo na področje, kjer danes dominira Microsoft s svojimi izdelki. Ali se nam v prihodnjih letih obeta dvoboj, v katerem bo Microsoft morda celo v podrejenem položaju ?
Začetek poletja se je zgodila pričakovana ali nepričakovana zavrnitev direktive o patentabilnosti računalniško izvedenih izumov v evropskem parlamentu. Je evropski skupni prostor vendarle toliko prežet z idejo demokracije, da se lahko trajno zoperstavi pritisku korporacij?
Kako te ob sistemu za domačo zabavo lahko zaskrbi za prihodnost programja, kot ga poznamo.
V računalniku imate vgrajen zapisovalnik DVD, a če mislite, da boste sedaj imeli nekaj let mir, ker lahko z njim berete in zapisujete na tako rekoč vse vrste laserskih plošč, se motite. Prihajajo namreč pogoni z modrim laserskim žarkom in da bi življenje ubogih uporabnikov ne bilo preveč enostavno, celo dveh vrst.
Računalniška tehnologija se vsak dan bolj seli v izdelke zabavne elektronike, dogodki zadnjih mesecev pa nakazujejo, da se zaradi tega na to področje podajajo tudi velika, tradicionalno predvsem računalniška podjetja. Obeta se nam boj za tržne deleže, kakršnega še nismo videli, vse pa je seveda v korist končnemu uporabniku, saj bo izbira še večja kot doslej.
Potrošništvo je gibalo družbe. Delamo zato, da lahko zapravljamo, zakaj zapravljamo, pa večinoma ni več jasno. Celotna državna gospodarstva se zamajejo, če potrošniki počivajo ali so "leni". V ZDA zapravljanje velja celo za patriotsko držo. Posameznik, ujet v vzorec stalnega zapravljanja, se praviloma ne sprašuje o svojem početju. Tako se pač dela!
Celotni splet je mogoče s pomočjo Googla preiskati dva velikostna razreda hitreje, kot nam Okna po desetletju inovacij omogočajo na lastnem disku.
Legendarni igralec baseballa Yogi Berra je nekoč dejal, da je napovedovati težko, še posebno prihodnost. A bom kljub temu tvegal, deloma zato, ker s svojimi napovedmi ne bom segel v daljno prihodnost, temveč bom poskušal le predvideti, kaj nas čaka v računalništvu in zabavni elektroniki leta 2004, deloma pa zato, ker se bom, kakor vedno, z zadnjim stavkom zavaroval pred morebitnimi brcami v temo.
Januarja je minilo 20 let, odkar je Apple predstavil svoj prvi osebni računalnik Macintosh in s tem opravil drugo veliko revolucijo na področju osebnega računalništva. Mac je za vselej spremenil svet računalništva z vpeljavo grafičnega uporabniškega vmesnika, miške in še marsičesa drugega. Za razliko od številnih vrstnikov iz tistega časa Mac živi še danes in še naprej postavlja nove mejnike glede tega, kaj osebni računalniki ponujajo in zmorejo.
Bo leto 2004 zares leto, ki bo spremenilo računalniška namizja?
Osebni računalniki so se po skoraj četrt stoletja razvoja znašli na razpotju. Se bodo preselili v uporabnikov žep, dnevno sobo ali pa bodo morda pristali v kuhinji?
Po dolgih letih špekulacij, ugibanj, lažnih informacij in, kot kaže, dobro prikritega razvoja (ter strategije), se je vendarle zgodilo to, kar je bilo še do nedavnega domala nepredstavljivo - Apple je najavil, da bo svoje računalnike v prihodnje zasnoval na Intelovih procesorjih. Toda zakaj ravno zdaj in kakšne bodo posledice? Kot se spodobi za dobro režiran film, ali, če želite, premeten tržni pristop prodornega podjetja, kakršno je Apple, bomo odgovore dobivali postopoma, v obrokih.
Junija je imel v Ljubljani predavanje znameniti - ali bolje rečeno razvpiti - sodelavec Harvard Business Review, Nicholas Carr, eden najbolj priznanih avtorjev na temo vpliva in pomena informacijske tehnologije.
Najava Steva Jobsa o zamenjavi srca Applovih računalnikov je že zadosti stara, da je začetno osuplost zamenjala kopica ugibanj o resničnih vzrokih prekinitve navidez srečnega zakona Appla, Motorole in IBMa v svetu osebnih računalnikov.
Še tole napišem, pa grem lahko na počitnice. No, skoraj, ampak pomembno je, da sem z mislimi že skoraj tam in zato bo tudi tokratno mnenje bolj lahkotno. Ne bom se namreč ukvarjal z usodnimi računalniškimi problemi ali prihodnostjo interneta, ampak z malimi žepnimi predvajalniki glasbe.
Zelo pogosto je slišati mnenje, da je največji razlog za še vedno razmeroma skromen tržni delež Linuxa pri operacijskih sistemih (vsaj na namizju) razdrobljenost ponudbe. Toda očitno se bodo razmere kmalu korenito spremenile. Četverica distributerjev, Caldera, Conectiva, Turbolinux in SuSE, se je namreč dogovorila o skupni distribuciji Linuxa, ki so mu nadeli zveneče ime UnitedLinux. Dogovor, ki bo zaživel (skupaj s podrobnostmi) v praksi predvidoma do konca leta, naj bi bil predvsem odgovor izdelovalcev na prevlado vodilnega ponudnika Linuxa, družbe Red Hat Software. Ta nadzoruje več kot 40 % trga, četverica pa skupno le okoli 20 %. Očitno so ugotovili, da jim brez skupnega nastopa trda prede, kar so pred meseci pokazali z odpuščanji tako pri Calderi kot družbi SuSE. Toda mnogi menijo, da se je koalicija dogovorila nekoliko pozno in Red Hata ne more ogroziti. Nekateri pa so kar jezni, saj je ime UnitedLinux pravzaprav zavajajoče. Zraven ni ne Red Hata ne nekaterih drugih pomembnih distribucij, recimo Mandrake Linuxa. Zato je povsem legitimno vprašanje, ali lahko UnitedLinux brez njih uspe.
Velika podjetja se trudijo, da bi svojo računalniško infrastrukturo čim bolj standardizirala in s tem poenostavila vzdrževanje, nadgradnje, rabo. Skratka, kar se da zmanjšala stroške lastništva, ki so lahko zelo visoki. Toda ali ta standardizacija res koristi, ali v isti sapi zavira razvoj in inovacije? Prav razvoj pa lahko pripelje do nižjih stroškov lastništva. Videti je kot začarani krog.
Pri programski opremi marsikaj ni tako, kot bi moralo biti. Verjetno tudi rešitev težav, s katerimi se danes spopada industrija programske opreme, ne bo najbolj običajna.
S sodobno tehnologijo so težave. Nekoč je bilo dovolj stikalo, s katerim smo prižgali luč, in gumb ali dva, s katerim smo iskali postaje in nastavljali glasnost radia. Tudi televizor ni bil nič bolj zapleten. Potem pa so se stvari začele zapletati. Pralni stroj je že imel programator, manjši čudež elektromehanike. Videorekorder pa je sploh postal pojem zapletene domače naprave.
V računalništvu vsako leto srečamo kopico novih zamisli in tehnologij, vendar jih večina razmeroma v kratkem času tudi ponikne. Precej redkeje pa se zgodi, da se kaka od teh zamisli čez čas vrne in postane celo uspešnica. Kot nekakšen feniks, ki se je dvignil iz pepela in našel svoje pravo mesto šele v nekem drugem obdobju. Prav mogoče je, da se bo v bodoče to zgodilo z nekdanjim modelom nudenja programskih storitev na daljavo (ASP).
Pred kratkim je skupina mladih slovenskih računalnikarjev zmagala na mednarodnem tekmovanju. Imamo kar nekaj razmeroma majhnih a resnično sposobnih podjetij, ki ne le uporabljajo sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, ampak jo tudi ustvarjajo. Imamo celo nekaj podjetij, ki so - seveda ne po velikosti, a to so nekako geografsko-zgodovinske danosti, pač pa po inovativnosti, prodornosti, zanimivosti - med vodilnimi na svetu.
V množici okroglih jubilejev, povezanih s temeljnimi gradniki sodobne računalniške industrije, ki jih proslavljamo zadnja leta, je dokaj neopaženo minila 10. obletnica javne oznanitve jave, ki se je zgodila 23. maja 1995 na konferenci SunWorld.
Televizijski standardi na prvi pogled ne sodijo v računalniško revijo, a televizorji s 1080 vrsticami ločljivosti so izjema, saj bodo na stežaj odprli vrata dolgo napovedovani selitvi osebnega računalnika v dnevno sobo.
Pred časom sem pisal o tem, kako je internet nova frontiera, divji zahod, kjer se pravila pišejo sproti in veljajo samo, dokler jih ne spodrine močnejši, ki samovoljno postavi nova pravila. Zadeva se počasi premika skozi zgodnja obdobja kapitalizma.
Kadar smo soočeni z reševanjem problema, je praktično izbrati podlago, na kateri bomo s čim manj truda prišli do čim boljše rešitve.
Star računalniški rek pravi, da na disku ni nikoli dovolj prostora. A če se bo večanje zmogljivosti diskov nadaljevalo z dosedanjo hitrostjo, utegne veljati samo še kakšen ducat let.
Računalniška in informacijska industrija mrzlično išče nove trge, na katerih bi lahko nadaljevala zgodbo o uspehu in rasti, ki smo jo videli v minulih letih. Številna področja so že zasičena s ponudbo, zato vsakdo išče nove izzive in priložnosti. V zadnjih letih smo tako priča pravemu napadu na "mala podjetja", ki so jih mnogi doslej zanemarjali, po mnenju analitikov pa je na tem področju še precej priložnosti.
V računalništvu se danes le malo izdelkov razvija tako hitro kot skupina mobilnih naprav, ki jim pravimo pametni telefoni. V nekaj letih so skoraj povsem zasenčili ročne računalnike in obetamo si lahko celo, da bodo nekega dne s svojo funkcionalnostjo zasenčili tudi osebne računalnike. Nikar pa ne hitite z metanjem računalnikov skozi okno, saj bosta za učinkovit prehod računalniška in telekomunikacijska industrija morali še marsikaj postoriti.
Svoboda je eden najbolj zlorabljenih pojmov, na široko porabljen v propagandne in demagoške namene. Pomeni vse ali nič. V politiki o svobodi zelo radi govorijo tisti, ki jim je malo mar za svobode, ki si jih želijo volivci. Ogledali si bomo dvoje zelo različnih pojmovanj svobode: svobodo v programiranju in svobodo kapitala.
Arhiv
Po avtorjih
