Zasvojenost je hecna stvar. Strokovna definicija pravi, da je to kronična motnja, ki je posledica genskih, bioloških, socialnih in drugih vplivov. Zanjo je značilen ponavljajoč se vzorec vedenja, kljub jasnim dokazom, da gre za iracionalno vedenje. Seveda ponavadi najprej pomislimo na nedovoljene substance, toda prepričan sem, da gre vse bolj tudi za navdušenje nad najrazličnejšimi elektronskimi napravicami.
Prejšnji mesec je na mnenjskih straneh kolega Vlado pisal o brezplačnih programih in ne morem si kaj, da ne bi o njih povedal še svojega mnenja. Še posebej, ker se nekoliko razlikuje od njegovega.
Pred desetletjem in še malo so na mizah po državnih uradih čemele prav nesramno grde škatle, ki so imele na sprednji strani veliko broško z napisom IBM. To so bili časi, ko so si prave računalnike PC (beri: IBM PC) lahko privoščili le državne ustanove in velika podjetja. Večina drugih pa je lepo shajala s "kompatibilci". Posel s sestavljanjem računalnikov "po meri" je cvetel in cveti še danes, vendar sem prepričan, da je precej razlogov, da si raje omislimo računalnik prepoznavne blagovne znamke. Tu seveda mislim na blagovno znamko vrste HP, IBM, Dell ali Fujitsu-Siemens, ne pa na "blagovno znamko" Tron, PC Plus, PCX ali kaj podobnega, kar dobimo v veleblagovnici skupaj s salamo in kruhom.
O spremembah, ki smo jim v računalništvu priča zadnje čase ali pa, recimo, zadnja leta, sem na tem mestu že pisal. Postavil sem tezo, da postaja trg IT zrel, bolj umirjen in nasploh vedno bolj podoben drugim industrijskim panogam, ki jih potrošniki sprejemajo kot samoumevne.
Priznam, tokrat sem nameraval pisati o nečem čisto drugem, kot zdaj berete. Še več, uvodnik sem imel že napisan, ko sem videl enega prvih cenikov, ki so jih prodajalci strojne opreme morali sestaviti po začetku uveljavitve nove vladne uredbe, o kateri danes pišejo in govorijo malone vsi mediji, tako klasični kot elektronski. O "Uredbi o zneskih nadomestil za zasebno in drugo lastno reproduciranje" smo na našem spletišču pisali že konec septembra, vendar takrat enostavno ni bilo očitno, kako drastično lahko tak birokratski zapis spremeni stanje in cenovna razmerja na našem majhnem računalniškem trgu.
Osebno na področju razvoja izdelkov slutim podobne zakonitosti, kot so tiste, o katerih znanstveniki poročajo pri "evoluciji" organizmov. Tisti, ki so bolj prilagojeni okoliščinam, v katerih delujejo, gredo naprej, tisti malo manj pa zaostajajo. Najbolj "neustrezni" preprosto izginejo. Kot pri organizmih tudi pri izdelkih razvoj nikoli ni enakomeren. Dogajajo se preskoki, nepremagljive naenkrat izrinejo outsiderji in iz zakrnelih rešitev, kot po čudežu, zablestijo presenetljivi zmagovalci.
Papir in tiskarniška črnila so v osnovi zelo analogne snovi, za katere bi se na prvi pogled zdelo, da v digitalni dobi izgubljajo pomen. A v resnici postajajo čedalje pomembnejši posel in marsikatero podjetje, ki se sicer ukvarja z izdelavo tiskalnikov, živi predvsem na račun kemije.
Zdi se, da v današnjih časih skoraj ni računalniškega programa, ki ne bi imel tudi svojega brezplačnega ustreznika. Od operacijskega sistema prek pisarniških programov do programov za rabo doma. V poplavi odprtokodnih, zaprtokodnih, brezplačnih in skupnih programov se na prvi pogled zdi, da lahko vsakdo najde brezplačni izdelek, ki povsem zadostuje za vsakdanjo rabo. Toda v praksi pogosto ni vse zlato, kar se sveti.
Nedvomno je minuli mesec zaznamoval začetek širokopotezno zastavljene prodaje digitaliziranih filmov v spletnih trgovinah.
Če moram ocenjevati, zakaj bi si raje kupili PC kot Maca, je ključen podatek razširjenost pecejevske platforme v primerjavi z macovsko. Najsi ocenjujemo smiselnost nakupa Maca za rabo doma, za grafično obdelavo ali (bog ne daj) za poslovno rabo, je pomislek vedno enak - Macov je v našem okolju malo in to je slabo. Morda za grafično obdelavo še najmanj, pa vendar.
Da nas je internet vse nekako "pohitril", bržkone ni treba posebej poudarjati. Vse se dogaja hitreje, novice hočemo in tudi dobimo takoj, obveščenost je trenutna. Na voljo so vedno nove različice programske opreme, pa naj jih potrebujemo ali ne.
Virtualizacija operacijskih sistemov se je v zadnjih dveh letih spremenila iz tehnološke eksotike v eno najbolj vročih razvojnih usmeritev ta hip. Videti je, da so že zelo blizu časi, ko si ne bomo več mogli predstavljati strežnika brez možnosti take ali drugačne virtualizacije, saj so prednosti več kot očitne. Tam, kjer je interes, je tudi denar in nobeno presenečenje ni, da se je tudi na tem področju že začel boj za prevlado.
Nedavno je osebni računalnik, kot si ga je zamislil IBM, praznoval 25. obletnico rojstva. Neverjetno, kaj vse mu je v tem času uspelo, saj je skorajda monopoliziral celotno računalništvo.
Redni bralci Monitorja verjetno veste, da redkokdaj zamudim priložnost za nostalgično obujanje spominov in tudi tokrat je ne bom. Izkoristil bom 25. rojstni dan prvega peceja in se mimogrede spomnil še nekaterih drugih z računalništvom povezanih obletnic, ki jih praznujemo letos.
Še ne dolgo tega smo živeli v družbi, ki je bila "počasna", a zanesljiva. Kupili smo avto (stoenko) in ga vozili, dokler ni razpadel, za stalno smo se naselili v stanovanje ali "stalno" gradili hišo. Danes je drugače, živimo v kapitalizmu. Še več, živimo v zelo hitri, potrošniški družbi.
Med znanci veljam za nekakšnega guruja zabavne elektronike, zato me pogosto sprašujejo, ali se že splača kupiti to ali ono napravo, recimo televizor LCD ali digitalni videorekorder, ali pa je morda bolje še malo počakati, da bodo cene nižje in naprave boljše.
Izdelovalci računalniške opreme in storitev nenehno razmišljajo, kako bi povečali prodajo skozi nove tržne niše in skupine kupcev. V prizadevanju za dosego teh ciljev so začeli spet "odkrivati" koncept prodaje, po kateri kupec dobi računalnik v najem sila poceni ali celo zastonj. Toda podoben poskus je pred nekaj leti klavrno propadel, zato se lahko upravičeno vprašamo, kaj se je odtlej spremenilo, da bodo ponudniki tokrat uspešni.
Preprosto in splošno - to bi moral biti cilj načrtovalca vsakega sistema. Uresniči pa ga lahko s sestavljanjem manj zapletenih drobcev, ki med seboj uspešno komunicirajo.
Beseda e-uprava je postala magična že v časih LDS in ministrstva za informacijsko tehnologijo, ki jo je tudi ustrezno "spromoviralo", kot se temu danes učeno reče. Takratna sporočila so kazala celo na to, da smo po razvitosti elektronskega komuniciranja v državni upravi in z državno upravo menda celo v samem (svetovnem?) vrhu, saj naj bi nas pohvalilo kar nekaj tujih dostojanstvenikov. No, resnica je bila nekoliko drugačna in kot smo pri poslovanju z državo (pa četudi je elektronska) že navajeni, polna neslutenih pasti in zavajanj. Mimogrede, ena bolj magičnih obljub tistega časa (ki ima sicer več zveze z "e-državo" kot z "e-upravo") je bila, da bomo vsi državljani dobili svoj naslov elektronske pošte, v državnih strežnikih....
Tablični računalniki so ena tistih tehnologij, ki jim računalniška industrija nenehno pripisuje svetlo prihodnost, a se to nikoli ne zgodi. Za marsikatero drugo tehnologijo bi lahko rekli, da je potemtakem mrtva, vendar moramo biti v primeru tabličnih računalnikov previdni. Prav mogoče je, da bodo imeli v prihodnje pomembno vlogo v osebnem računalništvu.
Pomlad je sezona za patentne tožbe. Podjetje Burst.com toži Apple, ker naj bi kršil njihove patente o digitalnem prenosu zvoka in slike. Apple naj bi kršil tudi Creativove patente o upravljanju žepnih predvajalnikov. Microsoft pa naj bi kršil Symantecove patente o shranjevanju podatkov. In to so samo zadnji in najodmevnejši primeri.
V računalništvu je pogosto pogrevanje starih idej. Z osebnimi računalniki npr. počasi znova odkrivamo vse, kar so veliki sistemi imeli že pred desetletji: večopravilnost, večuporabniško delo, virtualizacija...
Po letih čakanja in priprav so se uresničile "stoletne sanje" Slovencev: Slovenija je uradno postala del Evropske zveze in se pridružila uglednim državam, h katerim je po splošno razširjenem prepričanju tako ali tako vedno sodila.
O tem, da se računalništvo spreminja, sem že pisal. Vendar pa se poleg računalniškega trga spreminja tudi samo pojmovanje tega, kaj sploh je "računalništvo" za široke množice. Včasih so bili to veliki računalniki, potem so bili to domači mlinčki (Spectrum, C64), nato osebni računalnik (PC). Danes nedvomno sodijo sem tudi digitalni fotoaparati, ploski televizorji LCD, predvajalniki DivX in, da, zagotovo tudi videorekorderji z vgrajenim diskom.
T. i. "modanje" računalnikov je med mladino že kar nekaj let silno priljubljeno in nič ni videti, da bi se to kaj kmalu spremenilo. Obsega "friziranje" zunanjosti in vsebine ohišij s svetlečimi elementi in seveda obvezno optimiziranje hlajenja procesorja in notranjosti. Če je bilo še nedavna mogoče reči, da je slednje prej modna muha kot resna potreba, danes ni več tako. Pregrevanje procesorjev, najsi bo centralnih ali grafičnih, je dejstvo, ki greni vsakdan ne samo mladini, temveč tudi poslovnim uporabnikom, da o izdelovalcih računalnikov in seveda procesorjev niti ne govorimo.
Domala celoten razvoj strojne opreme je, ne glede na to, ali govorimo o strežnikih ali mobilnih telefonih, pogojen z dvema temeljnima dejavnikoma - porabo energije in ceno. Seveda sta oba parametra tesno povezana med seboj. Če izhajamo iz tega, je jasno, da bo v prihodnosti uspelo predvsem tistim, ki bodo ponudili najboljši izkoristek energije, zlasti z uporabo alternativnih virov.
Po več kot pol stoletja smo se končno začeli poslavljati od standarda PAL in televizija je, osvobojena njegovih spon, začela z veliko žlico zajemati dosežke sodobne tehnologije. Spremembe lahko opazujemo tako rekoč vsepovsod in zdi se, da že čez nekaj let od televizije, kakršno poznamo danes, ne bo ostalo tako rekoč nič.
Odkar je Google prevzel Writely, trenutno verjetno vodilni spletni urejevalnik besedila, si napovedi o veliki spremembi rabe računalnikov sledijo druga za drugo.
Računalništvo je bilo pred (desetimi) leti magična beseda in magična industrija. Vse, kar je od daleč dišalo po računalništvu, se je prodajalo kot vroče žemljice (celo knjige, katerih prodaja sicer že tradicionalno vsako leto upada), nova računalniška podjetja pa so rasla kot gobe po dežju. In da, tudi računalniški sejmi, kot so Cebit, Comdex in pri nas Infos (ter še prej Sodobna elektronika), so privabljali nepregledne množice mladih nadebudnežev, pa tudi svežih poslovnežev, ki so iskali nove poslovne povezave.
Razvojni cikli programske opreme so v zadnjih letih doživeli korenite spremembe, vse več izdelovalcev tako pogosto razvija in spreminja programe, da so ti tako rekoč v večni razvojni (beta) fazi. Pogosto zaradi tega trpi kakovost programske opreme, praviloma na strošek in nezadovoljstvo uporabnikov.
Arhiv
Po avtorjih
