Uroš Mesojedec: Preglednost

Uroš Mesojedec: Preglednost
Objavljeno: 31.1.2006 | Avtor: Uroš Mesojedec | Kategorija: Mnenja | Revija: Januar 2006

Za razliko od odprte kode, katere vlogo in prednosti je včasih težje razumeti, so prednosti odprtih standardov očitne in bi jih morali zagovarjati vsi, še posebej pa državne ustanove.

Standardi so dobra stvar, to vemo vsi. Le kako bi sicer kupovali npr. vijake v trgovini z železnino? Pa še tu lahko naletimo na težave, ker se svet še vedno ni poenotil glede merskega sistema. Palci in nedesetiška razmerja so ponekod tako zakoreninjeni, da jih bomo težko kdaj nadomestili.

Seveda pa se s standardi precej manipulira. Nadzor standarda je želja vsakega vplivnejšega podjetja, zato nas ne sme čuditi, da vsako porajajočo se tehnologijo pri poizkusu tržne izrabe pospremita vsaj dva nasprotujoča si predloga standardov. Očiten primer je trenutni boj predlogov za standardni zapis visoke gostote na optični disk, "Blu-Ray" proti "HD-DVD".

Še bolj zanimivo je pri programski opremi, ki zaradi svoje neoprijemljivosti ponuja najrazličnejše možnosti manipulacije. Skoraj ves nabor zvijač, ki si jih lahko privošči podjetje z globokimi žepi, lahko spremljamo pri trenutnem boju okrog odprte oblike zapisa dokumentov.

Za začetek si osvežimo spomin. Velike količine podatkov so danes shranjene v najrazličnejših oblikah, ki jih uporabljajo namenski programi za obdelavo. Prevladujoč položaj na trgu ima seveda Microsoftova Pisarna, zato je pravzaprav samoumevno, da lahko najrazličnejše dokumente ne le shranjujemo, temveč tudi objavljamo in razpošiljamo v lastniški obliki, ki je bila razvita prav za Pisarno in se je že večkrat spremenila, da bi ponudnik programja lahko ohranil svoj prevladujoči položaj. Nekoč najpomembnejši urejevalnik besedil, WordPerfect, ki ga je prenos programske opreme v Okna in Microsoftov izum Pisarne praktično izrinil s trga, je naravnost blestel pri ohranjanju združljivosti z obliko zapisa lastnih dokumentov, ne glede na to, da so se zmogljivosti programa nenehno dopolnjevale in izboljševale. To, da razlog za spremembe oblike zapisa v minulih različicah Microsoftove pisarne ni bila potreba po podpori novih zmožnosti, temveč zgolj ohranjanje dejanskega standarda in beganje konkurence, je nedvoumno. Še posebej upoštevaje naravnost neverjeten odpor, metanje peska v oči in izmikanje pred dejstvi s strani Microsofta, ko gre za podporo novi, standardizirani obliki zapisa dokumentov.

Svet se vse bolj zaveda, da lastniška oblika zapisov, ki je današnji dejanski standard, za izzive prihodnosti ni primerna. Podatki morajo biti shranjeni v obliki, ki omogoča enakopravno sodelovanje najrazličnejših programov za njihovo obdelavo, ta oblika pa mora biti neodvisna od enega samega ponudnika, saj sicer nikoli ne moremo biti prepričani, da bodo čez določeno število let podatki sploh še berljivi in s tem uporabni. To, da se problematike zaveda tudi računalniška industrija, je očitno zaradi konzorcija Oasis, v katerem sodelujejo praktično vsa vodilna računalniška podjetja, skupaj z Microsoftom, v okviru katerega je nastal tudi predlog odprtega standarda zapisa dokumentov (s kratico ODF). Za najmogočnejše programersko podjetje pa je ODF neprijeten standard, ker temelji na zapisu konkurenčne pisarniške opreme, namreč zapisu, ki ga je uporabljal OpenOffice. Ta je v novi različici že brez obotavljanja sprejel ODF in s tem v praksi dokazal, da je format popolnoma primeren za shranjevanje in obdelavo dokumentov, čeprav je v njem najti določene pomanjkljivosti. Kot da je kateri standard popoln? Njegov poglavitni namen ni popolnost, temveč enakopravna podlaga, ki jo s soglasjem lahko nadgrajujejo in dopolnjujejo vsi zainteresirani. In podpornikov ODF je vsak dan več. Seveda pa podjetju, vajenemu neoviranega nadzora lastnih standardov, to nikakor ne diši. Tako so prišli na dan s svojim predlogom, ki je standardu ODF neverjetno podoben.

Zapis, ki naj bi ga uporabljala prihajajoča Microsoftova Pisarna (Office "12"), je v osnovi zapis XML z dodatnimi datotekami, enako kot ODF. Zaradi zgovornosti oblike XML in večjega števila potrebnih datotek za opis enega samega dokumenta (npr. besedila s slikami, saj je vsaka slika shranjena ločeno), je vsebina stisnjena in shranjena v eno samo datoteko v obliki ZIP, enako kot ODF. Skratka, prav nobenega razloga ni, da ne bi podjetje s tako globokimi žepi in nedvomno sposobnimi programerji, kot je Microsoft, ob vseh oblikah zapisa, ki jih bo Office "12" nedvomno podpiral, podprli še ODF. Pa ga kar nekako nočejo in trdijo vse mogoče, da jim ga ne bi bilo treba. Gigant iz Redmonda je že prevečkrat dokazal, da ga podpora široko podprtemu standardu zanima samo, dokler ne doseže želenega tržnega deleža, takoj zatem ga izrodi in zlorabi in to opraviči s "prisluhnili smo svojim uporabnikom". No, Microsoft, tokrat uporabniki zahtevajo ODF, kot so tudi PDF, kjer so jim nekako prisluhnili... Zakaj nočejo podpreti še ODF? Ker bi potem vsak uporabnik lahko zelo hitro dokazal, da je Microsoftova izvedba ODF očitno podrejena njihovi lastni, prav tako "odprti" in "standardni" obliki zapisa. Če bo Microsoft ODF navsezadnje vseeno podprl, ga bo nedvomno "razširil" ali kako drugače popačil v naslednji različici Pisarne. In še vedno bo privzeta oblika zapisa ostala Microsoftova lastniška rešitev.

A prava komedija še teče in le svobodnemu dostopu do informacij v internetu se lahko zahvalimo, da je bil že marsikateri zelo zvit poizkus omalovaževanja ODF in njegovih predlagateljev razkrinkan. Najočitnejši in najbolj zaskrbljujoč primer je gonja, ki jo je proti direktorju informatike v javni upravi ameriške zvezne države Massachusetts, ki je med prvimi zahtevala sprejetje odprtih standardov za shranjevanje dokumentov, zagnal sicer ugleden časopis Boston Globe. Z obširnim člankom so ga napadli zaradi potovanj na številne dogodke, kjer naj bi pridobil najrazličnejše gmotne koristi (v obsegu 200 do 1500 dolarjev!) in podlegel skušnjavi podjetij, ki zagovarjajo odprti format. No, težava je v tem, da je možak potoval po sprejetju odločitve, da je bil vabljeni predavatelj, ki je predaval o razlogih odločitve za odprti zapis v svojem prostem času in da - na koncu koncev - za ODF ne stoji nobeno podjetje. ODF je standard. Odprti standard. Vsako podjetje ga lahko sprejme ali predlaga njegovo izpopolnitev. Očitno je šlo za plačan poizkus diskreditacije, ki pa je bil zelo nazorno razkrinkan na spletišču Groklaw (http://www.groklaw.net/article.php?story=20051126163314567).

Čeprav je programje neoprijemljivo in kot tako omogoča najrazličnejše manipulacije, pa je vsaj glede odprtega standarda lahko povsem preprosto. Zame je odprt lahko le tisti standard, za katerega je brez omejitev (finančnih ali pravnih, beri: patentov) na voljo popolnoma delujoča izvedba v odprti kodi. Standardizacija koščka funkcionalnosti pri katerikoli mednarodni organizaciji je le pesek v oči. Nekatere na srečo ne sprejemajo več polovičnih predlogov, namenjenih le zamegljevanju dejstev.

Odprt je lahko le standard, za katerega je brez kakršnihkoli omejitev na voljo popolnoma delujoča izvedba v odprti kodi.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki