Objavljeno: 8.12.2005 11:05 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor November 2005

Nikolaj Pečenko: Vse in še svet

Nikolaj Pečenko: Vse in še svet

Google Earth je zaenkrat predvsem zelo natančen atlas sveta, možnosti, ki jih odpira, pa so tako rekoč neomejene. Marsikatera sicer še meji na znanstveno-fantastiko, a je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bo Googlova Zemlja postala grafični vmesnik do digitalne vsebine sveta.

Neal Stephenson, eden boljših sodobnih piscev znanstvene-fantastike, je v romanu Snow Crash leta 1992 opisal računalniški program v podobi kot grenivka velikega holografskega globusa, ki je bil grafični vmesnik do tako rekoč vseh podatkov o planetu, od zemljevidov in arhitektonskih načrtov do vremenskih napovedi in vohunskih posnetkov. Program, ki je bil v romanu zelo drag in so si ga lahko privoščila le velika podjetja, se je imenoval enostavno Earth - Zemlja.

Znanstvena fantastika je, komaj ducat let pozneje, postala (skoraj) resničnost, in še brezplačna za povrh. Od vseh številnih projektov, s katerimi si Google utrjuje položaj prvega internetnega podjetja, me prav Google Earth vedno znova najbolj navduši. Pa ne toliko zaradi priboljškov, ki jih omogoča že zdaj, temveč zato, ker je v primerjavi s tem, v kar se utegne razviti, ves sodobni internet videti nekako tako nebogljeno, kakor so v primerjavi z današnjim spletom videti BBSi izpred dvajsetih let.

Nedavno sem, recimo, potoval z miško po Googlovi Zemlji in občudoval zračne posnetke slikovitih solin sredi Sahare in čredo slonov v čadski savani, del projekta Africa Megaflyover. S tako natančnimi letalskimi posnetki je seveda predstavljenih samo nekaj zanemarljivo majhnih kotičkov Afrike, a prav nič težko si ni predstavljati, da bo sčasoma vsa zemeljska površina obdelana tako podrobno. Potrebni so samo čas, denar in dovolj prostora na diskih, kajti vsa tehnologija je že tu. Najzmogljivejši vohunski sateliti na primer lahko kar iz orbite fotografirajo zemeljsko površino v ločljivosti 10 cm.

Poigrajmo se malce s številkami. Površina Zemlje ima dobrih 500 milijonov kvadratnih kilometrov in če zanemarimo morje, ki ga res nima smisla prav natančno fotografirati, ostane dobrih 148 milijonov kvadratnih kilometrov kopnega. Če bi za vsak kvadratni meter porabili cel kilobajt, bi za zelo natančen posnetek vsega kopnega, na katerem bi bilo mogoče videti vse živali, večje od domače mačke, potrebovali vsega skupaj 150.000 terabajtov ali 150 petabajtov. To se sliši hudo veliko, a pred nekaj meseci sem na tem mesecu ugotavljal, da bodo, če se bo tako večanje diskov nadaljevalo, že čez dober ducat let tako veliki diski nekaj precej vsakdanjega.

Posnetek sveta, na katerem je mogoče razločiti vsak malce večji kamen, je resda impresiven, a v resnici bi bila velika večina takega megaatlasa precej nezanimiva. Kajti le koga zanima prav vsaka sibirska jelka, da o ledenih prostranstvih Antarktike niti ne govorimo? Je pa seveda veliko delov sveta, pri katerih bi lahko šli, in Google Earth že gre, v drugačne podrobnosti.

Na primeru nekaterih večjih ameriških mest si, recimo, lahko že zdaj ogledamo, kako je videti, če je zemljevid mesta prikazan trirazsežno, z vsako stavbo posebej. Trirazsežni New York v Google Earth je z golimi nebotičniki sicer videti približno tako, kakor je bil videti v prvih Flight Simulatorjih, a samo vprašanje časa je, kdaj bodo stavbe dobile svojo pravo zunanjost.

Še več, dobile bodo tudi vsebino. Kajti sam zemljevid, ne glede na to, kako zelo natančen je, je zgolj začetek. Nanj je namreč mogoče pripeti najrazličnejše podatke. Že zdaj je v nekaterih ameriških mestih mogoče najti vsak bankomat. Ali po digitalnih avenijah slediti položaju taksijev, opremljenih s satelitsko navigacijo. Zaenkrat je to na voljo samo za taksije nekaj redkih ameriških podjetij, a vsa tehnologija, ki omogoča, da bi na zemljevidu Ljubljane videli trenutni položaj vsakega posameznega mestnega avtobusa, je že tu - v Ljubljani.

Brez posebnih tehničnih težav bi lahko poleg položaja videli tudi, kako zaseden je vsak posamezen avtobus. Tudi v nekatere ljubljanske mestne avtobuse so že vgrajene kamere, torej bi načeloma zadostoval en sam klik in bi lahko kar od doma pogledali vanje.

Malce zahtevnejši poseg, a nič takega, česar bi s sodobno tehnologijo ne mogli doseči, bi bil seznam potnikov v vsakem posameznem avtobusu. To se dandanes sicer zdi nezaslišan poseg v našo zasebnost, a kdo ve, kako bo čez nekaj (deset) let? Navsezadnje so prav tak poseg v našo zasebnost tudi avtomobilske registrske tablice, pa se to vsem, ali vsaj večini, zdi kar nekako samo po sebi razumljivo. Da o sezuvanju pred vstopom v letalo niti ne govorimo.

A zdaj me je že spet malce zaneslo, o Velikem bratu bom morda pisal kdaj drugič. Želel sem povedati samo to, da bo iz Google Earth mogoč dostop do tako rekoč kateregakoli podatka. Omreženi avtomati za pijačo so že stara stvar, v nekaterih ameriških študentskih naseljih pa imajo v internet priključene tudi pralne stroje in študent lahko, še preden se s košaro umazanega perila odpravi do pralnice, preveri, ali morda niso vsi zasedeni. Povezavo do omreženega pralnega stroja bi prav lahko (in morda celo so že) povezali na Google Earth, saj so pri Googlu modro dopustili tako bogatenje svoje zemljepisne zakladnice. Pri nas, recimo, lahko na Googlovem zemljevidu vidimo, kje so doma nekateri blogerji.

Na zemljevid je pravzaprav mogoče povezati prav vse podatke. Tudi pri nas imamo na zemljevid, čeprav ne Googlov, povezane telefonske številke. Na zemljevid so lahko povezani tudi trenutni položaji prenosnih telefonov in verjetno je samo vprašanje časa, kdaj bomo, ko bo zazvonil telefon, na zaslonu zagledali Googlov atlas in na njem položaj tistega, ki nas kliče.

Zemljevid lahko uporabimo tudi kot izhodišče za dostop do podatkov. S klikom knjižnice bi lahko prišli do seznama knjig ali celo kar do njihove vsebine. Spletni nakup pa bomo lahko začeli s klikom trgovine. Ali rezervacijo karte s klikom gledališča.

Prav vseh podatkov seveda nima smisla vezati na zemljevid, oziroma vsaj nima smisla prek zemljevida priti do njih, a zemljevid ponuja kot uporabniški vmesnik kljub temu silno veliko doslej še skoraj povsem neizkoriščenih možnosti. Še posebej, ker se ljudje načeloma bolje kot med vrsticami digitalnega besedila znajdemo v trirazsežnem svetu, v kakršnem so se dolge milijone let razvijali naši predniki.

Ali, povedano drugače, ko bo navidezna resničnost nekoč dejansko zaživela, bo Google Earth njen osrednji del.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Ko bo navidezna resničnost nekoč dejansko zaživela, bo Google Earth njen osrednji del.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji