Petletke, take in drugačne

Petletke, take in drugačne
Objavljeno: 13.12.2005 10:53 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: December 2005

Obletnice so ponavadi nekaj, česar se radi spominjamo, in na tej podlagi ocenjujemo razvoj, ki je bil v računalniški branži že od nekdaj izreden. Glede na pomen, ki ga imajo v današnjem svetu Okna, je kar nenavadno, da pravkar skorajda neopazno mineva 20 let, odkar je Microsoft leta 1985 svetu predstavil prvo različico - Windows 1.0. Ta grafični uporabniški vmesnik (operacijski sistem takrat nikakor ne bi bil pravi izraz) je bil sicer napovedan že dve leti prej in naj bi luč sveta ugledal v začetku leta 1984. Deloval naj bi na računalnikih z dvema disketnima pogonoma (brez diska!) in 192 KB (KILO in ne MEGAbajtov!) pomnilnika. A izkazalo se je, da bo nujnih 256 KB pomnilnika (še raje 512) in da tudi brez diska ne bo šlo, oken na zaslonu pa Windows 1.0 ni dovolil prekrivati, čeprav je bilo to prvotno napovedano. Če skrajšamo, Windows 1.0 je bil (pre)počasen in bistveno slabši sistem, kot so ga ponujali konkurenti. Še najbolje je takrat kazalo GEMu podjetja Digital Research oz. Intergalactic Digital Research, kot se je prvotno imenovalo, da o Applu (Lisa, Macintosh) niti ne govorimo. Microsoftu, kljub temu da je imel v svojih razvojnih prostorih ("za navdih") Xeroxov Star, prvi komercialni grafični računalnik, in kljub temu da so bili v njegovih vrstah prebegli Applovi uslužbenci, enostavno ni uspelo.

A Microsoft je bil vztrajen in je Okna nenehno izboljševal (pri čemer je močno pomagala vedno močnejša strojna oprema) in po petih letih, leta 1990, mu je naposled uspelo. Windows 3.0 je bil tisto, kar s(m)o uporabniki pričakovali že v prvi različici, zato ga je trg sprejel, Okna pa so se razširila kot požar (zlobneži bi morda rekli: virus). Danes najdemo Okna, ki so prilezla do različice 5.1 (alias Windows XP), v 95 % vseh osebnih računalnikov. (Odprtokodna) konkurenca se sicer trudi, a zaenkrat ni videti, da bi se ta številka kaj kmalu zmanjšala.

Obhajamo pa še eno obletnico. Pred zelo zanimivimi petimi leti, konec leta 2000, smo v našem laboratoriju prvič preizkusili "resno" brezžično omrežje nazivne hitrosti 11 Mb/s. Aironet (podjetje je kmalu kupil Cisco) 4800 je bila ena prvih tovrstnih dostopnih točk na trgu, nad doseženo hitrostjo prenosa in dometom pa smo bili navdušeni. Še posebej zelo dobro je nakazala, kam nas lahko ti izdelki v prihodnosti pripeljejo. Danes je brezžična tehnologija navzoča vsepovsod in se počasi širi celo onkraj računalniške sfere. Brezžične vmesnike imajo prav vsi novi prenosniki in vedno več ročnih računalnikov, počasi jih prevzemajo mobilni telefoni, v zadnjem času celo fotoaparati, namenjeni domačim uporabnikom. Nekateri profesionalni fotoaparati in video kamere pa so ga tako ali tako že osvojili. Brezžična omrežja so na voljo po vseh večjih letališčih, boljših hotelih in, ne nazadnje, v vedno več kiberkavarnah (tu Slovenija resda ne ravno blesti). Še več, ta omrežja so v mestih na voljo skorajda povsod, kjer si jih zaželimo, in jih, nevede, ponujajo kar sami uporabniki. Pred kratkim se je v uredništvu oglasila mlada dama, ki jo je zanimalo, kaj vse si mora kupiti, da bo imela s svojim novim prenosnikom do spleta brezžični dostop. Čez nekaj dni se je spet oglasila in sporočila, da si ADSL in brezžične dostopne točke vendarle ni kupila, ker se je njen prenosnik doma kar sam priklopil na neznano in popolnoma odprto sosedovo brezžično omrežje (brez sosedovega dovoljenja, seveda!). In da potemtakem res ne bi bilo smiselno kupovati opreme in se naročati na splet... "Brezžičnost" je tako po petih letih že zajadrala na območje, ko zaradi vsenavzočnosti postaja tudi nevarna. Ko neka tehnologija postane tako priljubljena in hkrati tako preprosta, da jo lahko uporablja prav vsak, četudi neuk uporabnik, lahko pričakujemo težave. To se je zgodilo z Okni, nekoliko celo s strežniškimi različicami, in to se dogaja z brezžičnimi omrežnimi povezavami.

V Monitorju se trudimo na to brezžično nevarnost znova opozoriti tudi s preizkusom brezžične opreme, ki smo ga pripravili tokrat. Poleg varnosti smo se osredotočili še na zmogljivost oz. domet posameznih dostopnih točk in usmerjevalnikov. Objavili smo tloris naših poslovnih prostorov, iz katerega se lepo vidi, kako daleč nesejo" različne dostopne točke. Mavčne stene večine ne motijo preveč, če se vrine vmes beton, pa so težave hitro tu.

Če prestopimo korak naprej, se lahko prek preizkušenih brezžičnih usmerjevalnikov neposredno širokopasovno priklopimo v internet, tu pa še vedno vlada skorajda obsedeno stanje. Ponudniki se izrivajo z obcestnih jumbo plakatov, tiskovna sporočila si sledijo kot za stavo. Naj omenim le tisto, da se je novi ponudnik T-2 nadzornemu organu, APEK, že oktobra pritožil, da ga Telekom ovira pri priključevanju svojih uporabnikov. Vse poizvedbe za izvedbo skupnega razvezanega dostopa (kjer uporabnik obdrži Telekomov telefonski priključek) jim je namreč zavrnil, češ da nima tehničnih zmožnosti in da bo za vzpostavitev le-teh treba nekaj časa. Mimogrede, nekaj več časa potrebuje Telekom tudi za vpeljavo svojega sistema ADSL 2+, ki je napovedan že kar nekaj časa, a ga tudi (nam) preizkusnim uporabnikom še ni uspelo preizkusiti.

Kakorkoli že, tema je vroča in v tokratni številki si lahko preberete temeljito analizo trga širokopasovnih internetnih povezav. Izkaže se, da na področju ADSL (razen napovedanega VDSL) ni večjih cenovnih odstopanj med ponudniki, nekoliko večje razlike je opaziti le pri kabelskih ponudnikih.

Računalnikov pa (k sreči!) ne uporabljamo le za vstopanje v internet, temveč še za marsikaj. Na primer za snemanje televizijskih programov, pri čemer bo koristil članek o t. i. programih PVR (Personal Video Recorder), ki se ga je v rubriki Domači PC lotil Nikolaj Pečenko. Ali za obdelavo digitalnih fotografij, kjer bodo prišli prav nasveti iz nove rubrike Digitalni nasveti. Tokrat rešetamo, ali je bolje kupiti fotoaparat z močnejšim zumom in manjšim številom pik, ki jih zajema, ali morda narobe. Z računalnikom pa lahko tudi le prebiramo novice, pri čemer nam pomaga standard RSS, ki ga podpirajo že bolj ali manj vse novičarske strani (tudi naš www.monitor.si). Programov, ki nam to omogočajo, je zelo veliko, preizkusili smo nekaj najbolj priljubljenih.

In, ne nazadnje, z računalniki se gremo tudi, ali pa celo predvsem, posel. Za tovrstne uporabnike so že dalj časa neobhodni različni poslovni imeniki oz. zbirke podatkov, ki o iskanem podjetju povedo marsikaj. Od telefonske številke pa do njegove bonitete. Ocenili smo poslovne imenike, naprodaj na ploščah CD-ROM, v naslednjih številkah pa lahko pričakujete pregled različic, ki so dostopne tudi prek spleta.

Ko postane neka tehnologija tako priljubljena in hkrati tako preprosta, da jo lahko uporablja prav vsak, četudi neuk uporabnik, lahko pričakujemo težave.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki