Profesorji in ministri

Profesorji in ministri
Objavljeno: 5.1.2006 22:32 | Avtor: Samo Kuščer | Kategorija: Uvodnik | Revija: Maj 2004

Ob nedavni medijski raziskavi, koliko zaslužijo profesorji, ki so tudi ministri (ali ministri, ki so tudi profesorji), sem dobil namig, naj si pogledam, kako je s profesorjem/ministrom/profesorjem, ki je pristojen za "naše" področje.

Kar precej slovenskih ministrov je hkrati profesorjev na univerzi. To je pravzaprav logično. Za ministrski položaj želi mandatar izbrati ljudi, ki strokovno obvladajo svoje področje, in kje drugje bi laže našli vrhunske strokovnjake kakor na univerzi!

To sicer ni edini možni model kadrovanja. Nikjer namreč ni rečeno, da je vrhunski strokovnjak, specializiran za ozko stroko, nujno dober minister. Minister mora biti v prvi vrsti menedžer, nekoliko tudi politik, šele potem strokovnjak. Strokovnjak mora biti toliko, da ga ravno vsakdo, ki je prebral dve knjigi ali končal prvi letnik, ne pelje žejnega čez vodo. Nikakor pa ni treba, da je glavni na svojem področju. Če je dober menedžer, si bo izbral strokovnjake, ki jim bo zaupal, da bodo zanj opravljali strokovne naloge, sam pa bo vse skupaj koordiniral in upravljal znotraj vlade in državne politike. Če dobro premislimo, je celo bolje, da minister ni vrhunski strokovnjak, saj to zelo verjetno pomeni, da ni ne dober menedžer ne politik.

No, kakorkoli, med našimi ministri je veliko profesorjev, od notranjega do zunanjega, od finančnega do (še) gospodarskega, od šolskega do - seveda - informacijskega. Pa še kateri bi se našel. Za celo malo fakultetico!

Raziskava, ali recimo temu aferica, ki so jo obelodanili mediji, je pregledala, koliko ti ministrski profesorji dejansko poučujejo. Kajti vedeti je treba, da ni enega med njimi, ki bi povsem pustil službo na univerzi in se polno posvetil ministrovanju. Ne, niti enega ni med njimi, ki bi rekel: "Če sem že pristal na to, da služim državi, bom minister od jutra do večera, vse dni v tednu in vsa štiri leta." Ne, ti naši profesorski ministri imajo eno nogo ves čas na svojem profesorskem stolčku (ali če hočete, eno ritnico, da se stolček ne ohladi.)

Raziskava torej, ali aferica, je razkrila, da ministri ne funkcionirajo kot profesorji. Sploh se ne pojavljajo na fakultetah, ali pa le vsake kvatre in nekaj odpredavajo, študentje jih ponekod sploh ne vidijo ... Razen ... razen profesorja za informacijsko družbo, pardon, ministra za informacijsko družbo, profesorja za sociologijo. Ta naj bi po poročanju medijev vsa predavanja odpredaval po urniku!

Hm. Minister, ki je tako sposoben, da lahko zgledno predava in hkrati zgledno opravlja eno najvišjih državnih funkcij? Ali minister, ki eno nalogo opravlja zgledno, ker druge ne?

No, o tem, kaj minister Gantar počne s svojim ministrstvom, smo na teh straneh že večkrat pisali in verjetno je že dovolj jasno, da nimamo visokega mnenja o ministrstvu, ki za uspeh šteje že, če še v eno vaško šolo postavi računalnik. (Pa ne, da je s tem kaj narobe, da ne bo pomote. Ni pa to nekaj, s čimer bi se moralo ministrstvo hvaliti - in se verjetno ne bi, če bi lahko pokazalo na druge uspehe - recimo kompletno elektronsko davčno dejavnost, brezplačno najnujnejšo slovensko programsko opremo, brezplačen in enostaven dostop do vseh javnih podatkov ter širokopasovno povezavo v vsako vas. Vse to že pred leti, ne pa šele nekoč v svetli v prihodnosti.)

A dovolj o "našem" ministru, saj si vendarle ne zasluži tolikšne pozornosti, tudi če je tako priden profesor. Kako pa je z drugimi ministrstvi, tudi takimi, katerih ministri niso tako pridni profesorji in bi - po tem sodeč - morala biti nadvse uspešna?

Ministrstvo za šolstvo. Eh, že vsakomur je jasno, ne le učiteljem, staršem in predvsem učencem, da je naš šolski sistem gnil in da ga z vsakim poskusom v kardeljanski maniri še bolj uničujejo. Kakšne bodo posledice, bomo žal videli čez deset ali dvajset let, ko bo družba polna absolventov sedanjega sistema.

Notranje ministrstvo. Ni da bi govoril. Ob vseh polomijah v zvezi z izbrisanimi je komajda smiselno kaj dodati. In vendar: MNZ bi moralo spraviti v red policijo, ki že deset let ne dela drugega, kakor da varuje državo pred mirovniki in kraca po pisarnah. Kadar se seveda ne ukvarja s politiko. Varnost v državi pa gre v maloro!

Zunanje ministrstvo. Namesto da se prilizujemo imperialistom, bi se morali povezovati s svojimi sosedi. Minister pa bi verjetno naredil manj škode, če bi pustil politiko in bi se spet resneje lotil pisanja. No, morda pa tudi ne ... ;)

Ministrstvo za obrambo. Dosežek desetletja: spet italijanska vojaška letala na našem nebu!

Ministrstvo za kulturo. Skrajno potratno in v resnici nepotrebno ministrstvo, saj ne dela drugega, kakor da razporeja denar za plače v gledališčih. Za to ne potrebujemo ministrstvo.

Ministrstvo za promet. Čeprav letijo na to ministrstvo očitki, da gradi avtoceste prepočasi, v resnici drugega sploh ne dela. Železniški in avtobusni promet je povsem zanemarilo, s čimer se bomo še dolgo otepali.

Ministrstvo za zdravje. Videti je, kakor da se ves čas nekaj dogaja, samo rezultatov ni nobenih. Po njihovo: diagnoza dobra, pacient umrl.

Ministrstvo za kmetijstvo. Na tem ministrstvu, podobno kakor na kulturnem, samo delijo denar, ne da bi prav dobro vedeli, zakaj bi bilo to dobro.

Ministrstvo za gospodarstvo. Ministrstvo, ki bi moralo sprejemati ukrepe za vzpodbujanje gospodarstva, niti tega še ni ugotovilo, v čem bi Slovenija sploh lahko bila konkurenčna.

In tako naprej.

Skratka, očitno je precej vseeno, ali so ministri ob svojem rednem delu še pridni profesorji ali ni, bolj ali manj vsi po vrsti so amaterji. Za amaterje pa je mogoče celo bolje, če se ukvarjajo še s čim drugim.

Nikjer ni rečeno, da je vrhunski strokovnjak, specializiran za ozko stroko, nujno dober minister.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki