Nikolaj Pečenko: Ohranimo Besedo

Odkar sem, kmalu zatem, ko sem se naučil brati, nekaj sto metrov od doma odkril knjižnico, čutim do ustanov, v katerih hranijo zbrano znanje in domišljijo človeštva, nekakšno mešanico spoštovanja in navdušenja, do spletnih knjižnic z e-knjigami pa še malce večjo. O njih sem na teh straneh sicer že pisal, a me je nekaj nedavnih dogodkov napeljalo k temu, da bom tudi tokrat.

Prvi je bil odziv ameriških knjižnih založb na projekt Google Print oziroma njegovo različico Google Books (books.google.com). Bralci Monitorja gotovo že veste, da se je Google s petimi velikimi ameriškimi knjižnicami dogovoril, da bodo skozi optične bralnike in programe za prepoznavanje besedila spustili njihove bogate knjižne zbirke, torej večino tistega, kar so doslej natisnili v Združenih državah.

Pri knjigah, ki so jim avtorske pravice zaradi starosti že potekle, jim tega nihče ne more preprečiti, pri novejših pa stvari niso tako jasne. V Googlu menijo, da lahko javno dostopne knjige brez posebnega dovoljenja digitalizirajo za lastno rabo, seveda pa dobro vedo, da javnosti ne smejo omogočiti prostega dostopa do njihove vsebine. Digitalizirano vsebino bodo uporabili samo za svoj iskalnik, podobno kakor zanj uporabljajo vsebino vsega javno dostopnega spleta. Poleg tega so založbe pozvali, naj jim dostavijo sezname knjig, za katere ne želijo, da bi jih digitalizirali.

Na prvi pogled bi morale biti založbe nad tem navdušene, saj se bodo na seznamu Googlovih zadetkov poslej znašle tudi njihove knjige, in verjetno ne bo tako malo tistih, ki bodo knjigo, v katerih je tisto, kar iščejo, tudi kupili. Ali si jo šli vsaj izposodit v knjižnico, kajti digitalizirana vsebina na Googlu zaradi varovanja avtorskih pravic ni dostopna.

Izkazalo se je, da so v Googlu delali račun brez krčmarja oziroma založnika. Nekatere založbe so namreč sredi septembra zagnale vik in krik in začele groziti s tožbami. Po njihovem prepričanju bi jih moral namreč Google za vsako knjigo, ki bi jo rad digitaliziral, prej zaprositi za dovoljenje. Tega seveda ne bi dobil, vsaj ne brezplačno.

Početje založnikov je po mojem skromnem mnenju pljuvanje v lastno skledo, pogojeno z ameriškim načinom razmišljanja, da je treba izmolsti vsak cent, kjer je mogoče. Namesto da bi v spletu dostopne podatke o knjigah založbe izkoristili v svojo korist, recimo s spletno prodajo papirnatih in e-knjig, so se raje odločile, da bo njihova vsebina še vedno dostopna le tistim, ki bodo knjige kupili ali v potu svojega obraza brskali po knjižnih policah najbližje knjižnice.

A Google seveda ne bi prišel tja, kjer je, če bi ga take podrobnosti ustavile. Njegovi dobro plačani pravniki se ukvarjajo s trmoglavimi založniki, optični bralniki pa še naprej delajo s polno paro. Kajti če drugega ne, je še veliko starih knjig, ki čakajo na digitalizacijo. Google namerava namreč omogočiti javen dostop do vseh knjig, ki jih ne varuje več zakon o varstvu avtorskih pravic, in tako postati največja e-knjižnica.

Seveda ni edini s to željo. Že pred davnimi (za digitalne čase) 34 leti je študent univerze Illinois Michael Hart v računalniški pomnilnik prepisal ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, prvo izmed e-knjig projekta Gutenberg (www.gutenberg.org), v okviru katerega so doslej prostovoljci v e-obliko spravili že 17.000 javno dostopnih knjig.

Pozneje je bilo še precej podobnih projektov, od katerih pa je v zadnjem času največ pozornosti deležna Prosta knjižnica (www.openlibrary.org), ki nastaja v okviru Združenja za prosto vsebino (Open Content Alliance - www.opencontentalliance.org). Bila naj bi namreč nekakšna prosta tekmica sicer javno dostopni, a vendarle zasebni Googlovi e-knjižnici. Ali, kakor je povedal eden izmed podpornikov Proste knjižnice: "Želimo digitalizirali vse človeško znanje ... in ne smemo tvegati, da bi ga privatizirali."

Projekt so podprla nekatera velika podjetja, z Microsoftovim MSN in Yahoojem na čelu. MSN je, recimo, prispeval 5 milijonov dolarjev, s katerimi naj bi v naslednjem letu digitalizirali kar 150 tisoč knjig. Za Prosto knjižnico so razvili posebno opremo in knjig ne digitalizirajo s klasičnimi optičnimi bralniki, temveč z digitalnimi fotoaparati. Z enim lahko v pol ure digitalizirajo knjigo s 300 strani in za to porabijo približno 30 dolarjev.

Drugi povod za tokratno pisanje o e-knjižnicah pa je žalostna vest. 15. septembra je namreč na Švedskem v starosti 64 let po kratki bolezni umrl Franko Luin. Njegova e-knjižnica Beseda (www.omnibus.se/beseda), o kateri sem v tej reviji nekoč že pisal, je v primerjavi z ameriškimi velikani sicer skromna, a njenih 297 naslovov je še vedno največ, kar imamo na enem mestu zbranih slovenskih e-knjig. Tu, recimo, najdemo večino slovenskih klasikov, s Cankarjem na čelu, pa Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, Jalnove Bobre, Vandotove Kekce in še marsikatero zanimivo knjigo. Žal je usoda Besede trenutno negotova, saj je njen obstoj odvisen od tega, ali bodo Luinova vdova in njegovi prijatelji našli podpornike za njeno vzdrževanje.

Seveda se kar samo od sebe ponuja vprašanje, kaj še čakajo na našem kulturnem ministrstvu. Da tega, da bi se morali pravzaprav že sami lotiti digitalizacije slovenske literature, niti ne omenjam. Stroški bi bili namreč razmeroma majhni, v primerjavi s pomembnostjo takega projekta tako rekoč zanemarljivi.

Poigrajmo se malce s številkami. Knjig v slovenščini, katerih vsebina je zaradi starosti prešla v javno last (kar pomeni, da so njihov avtorji umrli pred več kakor 70 leti), sploh ni prav zelo veliko. Verjetno niti deset tisoč ne. Če bi, tako kakor pri Prosti knjižnici, eno knjigo digitalizirali pol ure in to počeli s petimi hkrati, bi teh deset tisoč knjig obdelali v pičlega pol leta. Ali pa v še vedno povsem sprejemljivih dveh letih in pol, če bi se projekta lotili varčneje in si omislili eno samo napravo za digitalizacijo.

Če bi digitalizacija ene knjige stala okroglo 10.000 tolarjev, bi za digitalizacijo vse slovenske literarne klasike porabili 100 milijonov tolarjev. En sam samcat vojaški oklepnik, od katerega nimamo nobene koristi, po kakšnih dvajsetih letih pa gre med staro železje, je še enkrat dražji. Verjetno bi bilo to najkoristneje porabljenih 100 milijonov v slovenski kulturi, še posebno, ker bi digitalizirana e-knjižnica obstajala, dokler bo obstajala naša civilizacija, z nekaj sreče pa še dlje. Minister Vasko pa nič?

Lahko pa se seveda tudi motim.

Za digitalizacijo vse slovenske literarne klasike bi porabili toliko, kolikor stane pol vojaškega oklepnika.