Nikolaj Pečenko: Digitalni replikator

Nikolaj Pečenko: Digitalni replikator
Objavljeno: 20.11.2005 11:59 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Mnenja | Revija: Maj 2004

Digitalni replikator iz naslova seveda ni resnična naprava, ampak prispodoba za lastnost digitalne tehnologije, ki omogoča tisto, kar se je še pred nekaj desetletji zdela čista znanstvena fantastika - podvojevanje izdelkov s povsem zanemarljivimi materialnimi stroški.

Ste se kdaj vprašali, zakaj je Bill Gates najbogatejši Zemljan? Odgovor je enostaven - zaradi digitalnega replikatorja. Ta mu omogoča, da izdelek, recimo zbirko pisarniških programov, za katerega moramo v trgovini plačati sto tisoč tolarjev, naredi brezplačno. Ali za sto tolarjev, če upoštevamo strošek za tisk plošče, na katerem program kupimo.

Izdelovalci drugi dobrin, recimo avtomobilov ali kruha, so lahko samo nevoščljivo gledali, kako računalniški piflarji, opremljeni z digitalnim replikatorjem, čez noč bogatijo. Je že res, da je moral Gates veliko truda in sredstev vložiti v razvoj programov in da ga nekaj stane tudi podpora kupcem, a te stroške imajo tudi vsi drugi, ki so, ker nimajo digitalnega replikatorja, srečni, če uspejo svoj izdelek prodati za morda dva ali trikratno vrednost vanj vloženih surovin in dela.

Vsaj malce so si izdelovalci avtomobilov in peki oddahnili, ko se je izkazalo, da je digitalni replikator dvorezen meč. Ker ga imajo vsi, je vsak prodani izdelek hitro dobil piratske dvojnike, zaradi česar Bill Gates ni tako zelo bogat, kakor bi morda lahko bil. A piratsko kopiranje je prepovedano in čeprav menda nikjer ni tako strogo kaznovano kakor kraja avtomobilov ali kruha, velikim programerskim podjetjem ne predstavlja pomembne nevarnosti. Pirati so celo njihov tihi zaveznik v borbi s še enimi uporabniki digitalnega replikatorja, prostimi programerji.

Imam prijatelja, ki si je v prostem času naredil lepo omaro za predsobo. A če bi ga prosil, naj naredi še eno zame, bi tega seveda ne naredil brezplačno. Če pa bi imel replikator, kakršnega uporabljajo v Zvezdnih stezah, bi ne imel nič proti, če bi pritisnil na gumb in njegovo omaro podvojil.

Morda boste sedaj pomislili, da bi se ljubiteljski mizar izdelave omare sploh ne lotil, če bi poznal nekoga z zvezdno-steznim replikatorjem. Ne drži, kajti omare ni naredil zaradi tega, ker bi hotel prihraniti, ampak ker ga delo v domači mizarski delavnici veseli in ker vsakokrat ob pogledu na omaro občuti tisto neprecenljivo zadovoljstvo, ki ga doživimo po dobro opravljenem delu.

Nekako tako razmišljajo prosti programerji. Program naredijo, ali popravijo in predelajo že narejenega, ker potrebujejo program po meri, kakršnega ni mogoče kupiti. Ali ker je tržni predrag. In ker jih programiranje za povrhu še veseli, si raje naredijo svojega. Potem pa jih nič ne moti, če mimo pride prijatelj, ali tudi popoln neznanec, in z digitalnim replikatorjem naredi še primerek zase.

Na tem mestu moram takoj zapisati, da prav vsi prosti programerji svojega dela in znanja ne razdajajo iz altruističnih namenov. Nekateri recimo prosti program naredijo za svoje diplomsko delo. Ali zato, da bi se pri tem naučili nekaj, kar bi jim potem koristilo pri iskanju službe. Nekateri so celo še bolj neposredni - prosti program naredijo zato, da bi jih opazili v tem ali onem programerskem podjetju.

Ne samo eno različico Linuxa so kupila velika računalniška podjetja. Ko je Novell kupil SuSE, ni kupil Linuxa, ker je ta pač še vedno prost, ampak le znano blagovno znamko, predvsem pa znanje programerjev, ki so ga razvijali in ki so se tako iz prostih prelevili v tržne. Od nečesa je, ko je diploma v žepu in prvi otrok na poti, pač treba živeti. Kar pa, da ne bi komu po nepotrebnem delal krivice, ne pomeni, da ti programerji v prostem času še vedno ne naredijo česa tudi za svojo dušo in prosto sceno. A to je že druga zgodba, vrnimo se raje k replikatorju.

Digitalni replikator torej uporabljajo programerji, tako oni, ki z njim poskušajo obogateti, kakor oni, ki to počno v bolj družbeno koristne namene. Tu so še pirati, veliki organizirani in mali domači, ki prav tako veselo izkoriščajo njegove čudovite lastnosti. Že nekaj časa pa se sprašujem, zakaj ga v dobro davkoplačevalcev bolj ne izkorišča država.

Na tej strani sem nekoč pisal, da bi lahko država svojim državljanom poleg hitrih cest zgradila še hitro računalniško omrežje. Ker pa replikatorja za brezplačno izdelavo in polaganje stotin kilometrov optičnih kablov žal še nimamo, in je zato vse skupaj povezano s precejšnjimi stroški, nikogar ne preseneča, te tega pač ne stori.

Pri programski opremi bi bilo vse skupaj bistveno enostavneje. Morda se komu zdi razvoj velikega programa zahteven podvig, ki se ga lahko loti le podjetje, kakršno je Microsoft. A v Sloveniji imamo programerja, ki je čisto sam naredil izjemen urejevalnik besedil. Jakopinov STeve je, skupaj z Atariji, na katerih je deloval, sicer že del računalniške zgodovine, njegova okenska naslednica Eva (mimogrede, najdete jo na naslovu www.laze.org/eva/) pa bi lahko bila brezplačno na vsakem slovenskem peceju, če bi jo pod svoje okrilje pravočasno vzela država.

Podobno seveda velja še za marsikateri program. Dovolj bi bilo zbrati nekaj drobiža, recimo toliko, kolikor nas stane ena sama tankovska četa, s katerim bi plačali ducat programerjev, ki bi skrbeli za razvoj in vzdrževanje slovenske različice Linuxa in zbirke pisarniških programov. Nikar ne mislite, da pretiravam, kajti natanko to sedaj tako rekoč brezplačno počne peščica ljubiteljev.

Zaradi digitalnega replikatorja je investicija v razvoj programske opreme verjetno najbolj donosen posel, kar jih sploh je. Davkoplačevalcem bi se vložek v prosto programsko opremo tisočkratno povrnil, saj bi vsakdo imel na voljo brezplačen operacijski sistem in osnovno zbirko programov. Dobro, saj to imamo, po zaslugi malo prej omenjenih ljubiteljev, že sedaj, kar pa seveda za državo ne bi smel biti izgovor. In resnici na ljubo moram zapisati, da država nekaj denarja razvoju prostih programov celo nameni, a je to v primerjavi s tistim, ki bi ga po mojem skromnem mnenju morala, skoraj omembe nevreden drobiž - recimo za nekaj pešakov, če sem prej omenjal tankovsko četo.

Kakorkoli že, digitalni replikator je mogočno orodje, ki ga sicer že nekaj časa vsevprek uporabljamo, a se ga bomo šele morali naučiti prav izkoriščati. Ko bomo to znali, Bill Gates morda res ne bo več najbogatejši človek na svetu, a programske opreme tudi ne bomo kar vsevprek kradli.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Zaradi digitalnega replikatorja bi se davkoplačevalcem državni vložek v prosto programsko opremo tisočkratno povrnil.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki