Sejmi niso mrtvi
Letošnji januar sta zaznamovala dva dogodka, ki vsak po svoje prinašata dobre novice v zdaj že kar nekaj let nekoliko opešano računalniško sfero. Prvi je Macworld, na katerem je Apple dokončno predstavil svoje nove računalnike, ki jih po novem poganjajo Intelovi procesorji, drugi pa lasvegaški sejem CES, ki je postal tisto, v kar bi se moral Comdex preobraziti takoj po tem, ko so računalniška podjetja ugotovila, da se na sejmih srečuje vedno manj poslovnih obiskovalcev.
Apple je z Macworldom svoj odhod s PowerPCjev zelo dobro časovno izbral, saj se prav zdaj dogaja prehod na dvojedrne procesorje in, še več, začenja se tudi čas dvojedrnih procesorjev v prenosnikih. Dvojedrni Intelov procesor za prenosnike (Intel Core Duo oz. Yonah, kot je bil znan med razvojem) pravkar prihaja s tekočih trakov. Ker je Apple v svojih prenosnih računalnikih doslej uporabljal še stare procesorje G4 (in ne G5 kot v osebnih računalnikih), je (bo) hitrostni preskok dejansko zelo velik. In ker se za povrh še dobro sliši, da sta v računalniku kar dva procesorja (oz. jedri), je Applu uspeh zagotovljen. Mimogrede, Apple je morda res "osamljeni jezdec" v svetu osebnega računalništva, vendar je dovolj velik, da ima pri dobaviteljih tudi določene privilegije. Že pred časom smo bili presenečeni, ko so bile prve vrhunske grafične kartice ATI najprej na voljo za Mace, šele nekaj mesecev zatem jih je Kanadčanom uspelo narediti dovolj, da so prikapljale tudi na PCjevski del trga. Tokrat Applova prednost ni tako velika, kljub temu pa so bili prvi, ki so javno predstavili delujoče računalnike z novimi Intelovimi procesorji. No, posredi je bil vendarle samo dober marketing, kajti računalniki bodo (so) dobavljivi šele februarja, enako kot (npr.) najnovejši dvojedrni Lenovo Thinkpadi.
CES je sicer z nami že vrsto let, a šele zdaj počasi zaseda mesto, ki ga je pred tem imel Comdex - mesto osrednjega računalniškega sejma v ZDA in delno na svetu (a v tem merilu seveda ne smemo pozabiti na evropski CeBIT). CES je tisto, v kar bi se moral Comdex preobraziti takoj po tem, ko so računalniška podjetja ugotovila, da se na sejmih srečuje vedno manj poslovnih obiskovalcev in vedno več domačih uporabnikov, t. i. "consumerjev". Splošni sejmi, na katerih bi si naključni obiskovalci ogledovali strežnike in novosti v programih tipa SAP, enostavno ne potegnejo več. V ta namen imajo tovrstna podjetja svoje partnerje, ki se lahko posvetijo vsakemu kupcu posebej, oz. si v ta namen organizirajo svoje specializirane sejme (CA World, Oracle OpenWorld...). Povprečni uporabniki, ki jih zanimajo računalniki, pa si sejmov vseeno želijo. Resda je vse na voljo v internetu, vendar fotografija izdelka nikakor ni isto kot dotik, preizkus in klepet z razstavljalcem.
Omeniti moramo še dogodka, ki po svoje kažeta na to, v katero smer gre tehnologija - izstop Konice Minolte iz fotografskega posla in Nikonov odstop od posla klasičnih fotoaparatov. Fotografija s tem postaja dokončno digitalna in vedno bolj zgoščena na nekaj velikih podjetjih in množico cenenih posnemovalcev z Daljnega vzhoda. Klasične filme npr. izdelujeta samo še dve podjetji na svetu, Konica Minolta pa je svoj fotografski posel prodala Sonyju.
Sicer pa v tokratnem Monitorju pišemo še o "novi" tehnologiji WEB 2.0, ki se ji bo morda vendar posrečilo tisto, česar se je Microsoft bal že pred leti, ko je z vsemi silami uničil Netscape - spletni brskalnik kot nadomestek za namizje operacijskega sistema. Tehnologija sicer ni ravno nova, novo je le to, da so jo programerji kot tako znova odkrili, oz. se zavedeli, da je današnji razširjeni jezik HTML dovolj zmogljiv tudi za prikaz tako dinamičnih vsebin, kot so pisarniški programi. Dvomim sicer, da bi si kdo danes želel kot edini urejevalnik besedil uporabljati Writely ali kot edino preglednico Num Sum, vendar pa lahko oboje uporabljamo kot pomožno orodje, ko smo kje na poti in želimo svoj izdelek dati na voljo tudi drugim uporabnikom, ki ga lahko souporabljajo. To, da ima tak koncept potencialno svetlo prihodnost, kažejo tudi sramežljive govorice, da o spletni različici svoje Pisarne razmišlja celo Microsoft.
No, govorice so eno, dejstva pa, vsaj zaenkrat, nekaj drugega, saj Microsoft močno stavi na svojo novo različico "prave" Pisarne, zaenkrat poimenovane kar Office 12. Na naslednjih straneh si lahko preberete o preizkusu tega paketa, ki je trenutno na voljo le izbranim preizkuševalcem in bo v končni različici na voljo šele konec leta. Množice menujev, podmenujev in orodjarn se poskuša lotiti s t. i. trakovi, ki naj bi poenostavili dostop do več uporabljanih ukazov. To je gotovo dobra zamisel za nove uporabnike, prepričan pa sem, da bomo (oz. smo že) ob tem stari uporabniki izgubljali živce.
V tokratni številki si lahko poleg preizkusov osnovnih vezij, fotofonov, velikih diskov in elektronskih bank preberete tudi recenzije nekaterih novih razvojnih orodij. Morda bodo bralci tega članka tudi tako dobri, da se bodo "pro bono" ponudili državi, ki je v Bruslju pod pokroviteljstvom evropskega poslanca Mihe Brejca predstavila spletno stran, namenjeno morebitnim tujim vlagateljem v naše gospodarstvo (www.rtd.si/sycp). Stran, ki bi nujno potrebovala pomoč vsaj povprečnega oblikovalca in spletnega poznavalca (eden izmed njih jo je ocenil kot zelo podobno stranem, ki jih uporabljajo nigerijski e-poštni goljufi), je namreč ostala brez - iskalnika. Revežem je ob 80.000 evrih, ki so jih zapravili za ta projekt, enostavno zmanjkalo denarja... Pustimo ob strani to, kako lahko za kaj takega "zmanjka" denarja, ko bi iskalnik vendar moral biti sestavni del vsakega spletnega projekta, in se osredotočimo na to, koliko sploh lahko stane spletni iskalnik? Dandanes, ko ga zna sprogramirati vsak povprečen programer in, še več, ko je del vsakega spodobnega ogrodja za gradnjo spletnih strani. 400 evrov?
Trakovi v Microsoft Office 12 so dobra zamisel za nove uporabnike, prepričan pa sem, da bomo (oz. smo že) ob tem stari uporabniki izgubljali živce.
