Uroš Mesojedec: Nova pisarna

Uroš Mesojedec: Nova pisarna
Objavljeno: 8.12.2005 11:06 | Avtor: Uroš Mesojedec | Kategorija: Mnenja | Revija: November 2005

Storitveno usmerjena arhitektura je nova zveneča fraza, ki omogoča prodajo enakih izdelkov v novi preobleki, za projekte z bolj idealističnimi cilji pa je resnična možnost preboja.

Slovenska Obala je konec septembra res živela v dvojiškem zapisu, kot je pisalo v enem od reklamnih prospektov. Praktično hkrati sta na razdalji le nekaj kilometrov potekali dve mednarodni konferenci, povezani s prosto in odprto kodo: portoroška, posvečena predvsem Linuxu in letos tudi Mozilli, ter koprska o prostokodni pisarniški zbirki OpenOffice.org. Čeprav bi ju morda kazalo nekoliko bolj povezati, sta bili konferenci lepo organizirani in dobro obiskani. Najpomembnejša pa so sporočila, ki so jih obiskovalci odnesli s sabo. Nekatera izmed njih so bila prav pomembna.

Rdeča nit obeh dogodkov je bila današnja vloga in nadaljnji prodor odprto- in prostokodnih programov na računalniškem namizju. V strežnikih ti operacijski sistemi - med njimi predvsem različice BSD, Linux ter od nedavna še Open Solaris - pišejo že dolgotrajno zgodbo o uspehu. Na namizju pa ni pravega prodora. Posamezni primeri, kot je presenetljivo hiter uspeh brskalnika Firefox ali uvajanje alternativnega pisarniškega programja v nekaterih mestnih in regionalnih upravah po evropskih državah, kažejo na možnost večjega uspeha, a na drugi strani so monopoli tako zakoreninjeni, da zelo otežujejo skoraj vsak odmevnejši preboj.

Na svojevrsten paradoks je opozoril italijanski predstavnik organizacije Free Software Foundation. Evropske države za licenčnino, ki jo plačujejo ameriškemu podjetju za možnost uporabe njegove pisarniške programske opreme, porabijo bistveno več, kot bi jih stal razvoj take pisarne iz nič. V resnici pisarne sploh ni treba razvijati iz nič, saj je zelo zmogljiva osnova že vrsto let na voljo. Žal je navdušenje neodvisnih razvijalcev nad sodelovanjem pri projektu OpenOffice.org precej pičlo. Večino dela še vedno postorijo najeti programerji v podjetjih Sun, Red Hat in Novell. Po svoje je tako tudi prav, saj našteta podjetja izdelek izkoriščajo za uspešnejšo prodajo svoje preostale ponudbe, vendar je nezanimanje subjektov, financiranih iz javnega denarja, ki imajo možnost sodelovati pri izboljšavi proste pisarne, precej nespodbudna. Ne govorim le o programiranju. Projekt, kot je pisarna, potrebuje veliko pomoči tudi pri preizkušanju, sugestijah in predvsem krajevnem prilagajanju in dokumentaciji.

Pravo razburjenje pa je povzročila odločitev ameriške zvezne države Massachusetts, da zakonsko predpiše odprti zapis dokumentov. Ta odločitev bostonskih uradov ni bila nepričakovana. Prav omenjena zvezna država je namreč do zadnjega vztrajala pri državnem preganjanju monopolističnega vedenja programerskega velikana iz Redmonda. To pomeni, da v nekaj foteljih, kupljenih iz davkoplačevalskega denarja, vendarle sedijo tudi ljudje, ki razumejo pomen in prednost odprtih standardov. Za razliko od proste kode, ki lahko v določenih krogih vzbuja nezaupanje, negotovost zaradi nerazumevanja problematike, povezane z razkrivanjem intelektualne lastnine, ali celo strah pred izgubo dohodka, so prednosti odprtih standardov očitne in nedvoumne. Prav zato je verjetno pametno, da si zagovorniki prostega programja prizadevajo za tak "etapni cilj": prepričati državne organe in druge porabnike javnega denarja o sprejetju odprtih standardov, ki vsem ponudnikom omogočijo enakopraven nastop. V državah, kot je Slovenija, je ta cilj še posebej pomemben, saj je država tako ali drugače povezana z večino poslovnih odločitev. Sprejetim odprtim standardom, ko je npr. zapis dokumentov OpenDocument, bo potem hočeš nočeš morala slediti tudi industrija. Seveda v dobro vodenih podjetjih pomena odprtih standardov za racionalizacijo in večjo gospodarnost poslovanja verjetno ni treba posebej utemeljevati.

Pomen odprtih standardov za uspeh odprte kode najlepše ponazarja spletni strežnik Apache. Kljub hudi konkurenci mu uspeva ohranjati in počasi celo povečevati prevladujoč delež na trgu, ker "igralno polje" ostaja enakopravno. Bistvo spleta je sodelovanje, sodelovanje pa omogočata standarda HTTP in HTML, katerega vlogo počasi prevzema XML. Ker ostajata razmeroma odprta in široko sprejeta, lahko različni ponudniki tekmujejo brez zlorabljanja obstoječih monopolov ali načrtnega pohabljanja standardov v lastno korist. Na takem igrišču učinkovit odprtokodni projekt brez težav zmaguje.

Okoliščine na namizju so seveda drugačne. Dvojni monopol operacijskega sistema in pisarniške opreme narekuje pravila igre, prilagojena enemu samemu igralcu, ki se za povrh še na vse kriplje trudi povečati svoj vpliv. V takih razmerah so se alternativni ponudniki odločili za najočitnejšo, a zelo verjetno neustrezno pot: posnemanje. Čeprav je posnemanje verjetno res najiskrenejši izraz občudovanja, ni prineslo pričakovanega uspeha odprte in proste kode na računalniškem namizju. Pri zamisli o čim zvestejšem posnemanju gre predvsem za to, da bi bilo uporabnikom čim laže presedlati na alternativno programje, brez prevelikih abstinenčnih kriz. Žal pa je vse bolj očitno, da ta pot ne pelje daleč. Primer je nova manjša revolucija, ki jo bo vpeljal prihajajoči Office 12. Spremenila se bosta tako temeljna oblika zapisa dokumentov kot videz in uporaba grafičnega vmesnika, pa kljub temu zelo močno dvomim, da bodo te spremembe v taboru prostokodne pisarne, ki bo še naprej silno podobna tedaj že zastareli različici, sposobni izkoristiti za večji preboj. Zakaj? Uporabniki si v resnici želijo sprememb. Želijo si lažjega, učinkovitejšega in varnejšega dela! Seveda je željo po spremembi mogoče zadovoljiti na dva načina: skozi resnično kakovosten in v več pogledih inovativen izdelek, kot je bil brskalnik Firefox, o katerega prednostih se širi slava od ust do ust, ali skozi več sto milijonov dolarjev vredno tržno kampanjo, ki zaobjame vse, kar denar lahko kupi in s katero uporabnike prepričamo, da je stara vsebina v novi preobleki zares tisto, kar jim bo spremenilo in poenostavilo delavnik. Kateri pristop prinese otipljivejše rezultate, lahko verjetno uganemo.

Pravi uspeh prinese le resnična inovacija. Pisarniška programska oprema naravnost kliče po njej. V časih, ko se vse več programskih rešitev seli v splet in uporablja skozi spletne brskalnike, ki prinesejo možnost sodelovanja, dela s poljubne lokacije in visoko stopnjo neodvisnosti od strojne in programske podlage, ostaja pisarniško programje na okopih iz 80. let minulega stoletja. Zakaj bodo vse bodoče pisarne posvojile zapis XML za temeljno obliko hrambe dokumentov? Ker želijo sodelovati pri novem valu programja, zgrajenega okoli storitveno usmerjene arhitekture, katerega lingua franca je prav XML. Zakaj torej ne zberejo poguma za popoln preskok v svet storitev? Se kdo še spomni napovedi ob predstavitvi jave? Ali morda podobnih izjav, ki so pospremile javno rojstvo ogrodja .net? Programska oprema novega rodu, dinamična, varna, storitvena, spletna... Kaj pa se je pri pisarni zares spremenilo?

V časih, ko se vse več programskih rešitev seli v splet in uporablja skozi spletne brskalnike, ostaja pisarniško programje na okopih iz 80. let minulega stoletja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki