Video visoke ločljivosti je tu, oziroma bo ravnokar. Vsaj, če sklepamo po prodaji televizorjev, ki so vsi po vrsti HD, ravnokar pa se bo enako zgodilo tudi že s projektorji. In kamerami. In video fotoaparati. In počasi tudi s ponudniki tv signala. Kako pa se bo končalo z optičnimi nosilci za filme HD?
Se še spomnite časov, ko je bil internet nekaj novega, pri nas pravzaprav "kar nekaj", kar je izšlo iz BBSov in hkrati iz Arnesove elektronske pošte? In ko so bile spletne strani videti bolj ali manj le kot oglasni panoji za podjetje, ki je stran postavilo? No, danes so strani v spletu lahko tudi kredibilen dokument. Tako pravijo celo državne ustanove.
Berem tole številko Monitorja, ki je ravnokar pred vami, in se praskam po glavi. Je mobilno računalništvo res tako pomembno? Ali moram biti v vsakem trenutku dosegljiv, v vsakem trenutku sposoben odgovarjati na elektronsko pošto, še več, ali moram res kar sredi ulice brati PDF in popravljati Wordove dokumente? Kaj je s to mobilnostjo, da mi jo neprestano rinejo v oči, ušesa in možgane? Gre za resnično potrebo sodobne družbe ali za nekaj, kar mi poskušajo prodati, ker pač nimajo drugih idej za izboljšanje izdelkov? Težka bo, dragi moji tržniki, na tehnološki napredek mobilnih telefonov ne dam kaj dosti.
Poletje je tu, približuje se lagodno poležavanje na plaži, službene obveznosti bomo pustili za seboj, v pisarni. Ali res? Za marsikoga to najverjetneje ne bo držalo, vse preveč nas je zadnje čase takih, ki si tega ne moremo privoščiti. Dopust da, vendar s prižganim mobilcem, bolj ali manj rednim branjem elektronske pošte ali pa še celo kaj več. Težko? S pravo opremo in znanjem ne.
Tudi letošnja NT konferenca je mimo. Komentarji nanjo so bili različni, od tega, da se na njej spet vrti opazno manj denarja kot v preteklosti, do tega, da so bili slušatelji zelo angažirani in predavanj niso "špricali", kot je bilo to priljubljeno včasih.
Se še spomnite, kako je leta 1996 nastal SiOL? Skorajda kot nekakšen divji izrastek starega in okostenelega Telekoma je, z njegovo finančno močjo in vsakršno potuho, popolnoma spremenil komunikacijsko (infra)strukturo v naši deželi. Pravila si je velikokrat krojil sam, toda priznati je treba, da je bilo podjetje vedno v tehnološkem ospredju, da ne rečem, v špici. Nič več. SiOL kot pojem tehnične odličnosti umira.
Svet gre k vragu, pravijo. CO2 nas zapira v toplo gredo, ta povzroča orkane in poplave, vodostaji rek se bodo znižali. Reke, podtalnica in sploh zemlja pa so tako ali tako onesnažene, kolikor se le da. Nekaj je treba narediti. Magična beseda, ki se svetlika na koncu predora, je - "zeleno!".
Kar nekako neopazno je šla mimo nas novica o tem, da je v začetku februarja kakšna milijarda ljudi skorajda ostala brez interneta in da so bile telefonske zveze iz tujine z njimi skorajda popolnoma pretrgane. Vse zaradi dveh pretrganih optičnih podvodnih kablov. Pravzaprav so o tem bolj poročali poslovni mediji kot resno računalniški in to pravzaprav nakazuje, da so računalniške komunikacije danes vse prej kot le "računalniške".
Monitor se že od skorajda svojih prvih številk pred 17 leti drži primerjalnih preizkusov, s katerimi skuša bralcem natančno predstaviti izbrano tehnologijo, hkrati pa jim pomagati pri odločitvi o nakupu konkretnega izdelka te tehnologije. V vseh teh letih smo imeli pod rokami bolj ali manj vse, kar vsaj približno diši po računalništvu, od diskovnih krmilnikov do televizorjev LCD. In kar nekaj tehnologij in kategorij izdelkov je v tem času enostavno izumrlo.
Leto je naokrog, minilo je, kot bi mignil. No, pravzaprav bo "naokrog" 14 dni po objavi tega uvodnika, saj smo se potrudili iziti še pred finalom tokratnih decembrskih praznikov. Skratka, čas za rekapitulacijo, povzetek računalniškega dogajanja v letošnjem letu. Kaj nas je pri Monitorju najbolj motiviralo, o čem smo pisali in o čem se je v svetu IT najbolj govorilo.
Velja, da so bogate multinacionalke s svojimi milijardami vsemogočne, da lahko z dovolj veliko injekcijo denarja dosežejo karkoli, kupijo kogarkoli in se lotijo česarkoli. In nedobičkonosne projekte vzdržujejo v nedogled. Večinoma to drži, a denar kljub vsemu ni vse.
Vem, ponavljam se, toda res, Slovenija je majhna. Včasih imam občutek, da vedno manjša. In če je to koristno s socialnega vidika, ker se nas resni gospodarski tokovi (beri: "pravi" kapitalizem) še vedno nekako izogibajo, je škodljivo v marsičem drugem. Recimo prav v tem, da se nas resni gospodarski tokovi izogibajo ...
Zlata doba telekomunikacij je mimo, velikokrat slišimo. Cene predragih prodaj (T)telekomov so že davno dosegle zenit. Tudi časi za mobilne operaterje, ki so pred časom v UMTS zmetali velikanske denarje, menda niso rožnati. Pa vendar je danes pri nas videti, da so, poleg storitev, komunikacije še edini del "računalništva", v katerega industrija verjame.
Ste opazili, kako se naši mediji vse bolj "rumenizirajo"? Seveda ste, navsezadnje so najbolje prodajani dnevnik v deželi rumene Slovenske novice, da o raznih tračarskih revijah niti ne govorimo. Pa ste opazili, da se ta trend vse bolj seli tudi v internet oz. v spletne izdaje različnih medijev?
Precejšnja verjetnost je, da ste sredi junija slišali za t. i. inteligentni dom, skupni projekt podjetij Telekom, Gorenje in Goap. Precejšnja verjetnost pa je tudi, da ste na to medtem že pozabili, ko ste ugotovili, da gre le še za eno marketinško predstavitev nečesa, kar morda nekoč bo, a zdaj še ni. No, bodimo pošteni, v resnici najverjetneje ne bo nikoli.
Ste zadnje čase kaj hodili po trgovinah, v katerih prodajajo fotoaparate? Ali morda le brskali po kateri od spletnih fotografskih trgovin? Potem ste verjetno opazili, da je izbira tako velika, kakor ni bila še nikoli. Za povrhu so si mnogi fotoaparati po videzu in tehničnih značilnostih, podobni kot jajce jajcu, pa še njihove cene so velikokrat zelo podobne, če že ne kar enake. In kako naj se potem ubogi kupec v tej zmedi znajde, če se še poznavalci komaj?
Mobilne telefone imamo vsi, z njimi telefoniramo veliko več kot včasih, marsikdo jih uporablja kar kot edini telefon in je stacionarnega odjavil. Vse to zato, ker so cene pogovorov danes že tako nizke, da si to lahko privoščimo. Popolnoma drugače je, ko se znajdemo v tujini - cene gostovanj so namreč še vedno zasoljene.
Ste se že kdaj vprašali, kako to, da osebne računalnike "že od nekdaj" poznamo bolj ali manj le v dveh formatih - namiznem in prenosnem oz. v obliki prenosnika, z zaslonom in tipkovnico, vsi pa imajo na namizju ikone, ki jih klikamo, in menuje, s katerih izbiramo. In kako to, da nove, drugačne rešitve, ki nam jih računalniški velikan(i) tu in tam zelo glasno poskušajo prodati, nikakor ne zaživijo?
O tem, da je prihodnost telekomunikacij, tako "telefonskih" kot "internetnih" in verjetno še vseh drugih in drugačnih, ki bodo vzniknile v prihodnosti, v optičnih vodih, že dolgo čivkajo tudi vrabci na strehah. Pa smo bili kljub temu skorajda priča pokopu projekta, ki je na tem področju pri nas trenutno najdlje. Ali pa je šlo le za izsiljevanje oziroma poskus hitrega polnjenja sicer preveč prazne občinske malhe?
Službe PR so pri nas vzklile nekako takrat, ko smo sprejeli kapitalizem. To pomeni, da smo jih bolj ali manj že vajeni. Kljub temu da so za delo novinarjev potrebne, pa je vedno več takih, ki si domišljajo, da bodo sčasoma novinarsko branžo kar prevzele. Po drugi strani pa najdemo tudi take, ki so si zadale za ključno nalogo obrambo pred zvedavimi novinarji.
Nova Okna so tu, oziroma so bila v Monitorju že pred enim mesecem. Reči moram, da sem z Windows Vista na splošno zadovoljen, vendar sem lahko isto prej trdil tudi za Windows XP. Nadgradnja v mojem primeru enostavno ni bila potrebna, šel sem se jo predvsem zaradi tehničnega firbca, ki me muči, odkar pomnim, in, seveda, zaradi nove "šminke" v obliki uporabniškega vmesnika Aero.
Ondan brskam po najbolj priljubljeni slovenski novičarski strani in se jezim nad lebdečimi oglasi, ki se mi kakor nalašč prikazujejo natanko nad povezavami do novic, ki me najbolj zanimajo. Vraga, kaj je zdaj to, od kod kar naenkrat poplava teh nasilnih oglaševalcev? Aha, me prešine, na novo sem namestil operacijski sistem in s tem tudi brskalnik. Pa sem pozabil na novo namestiti še dodatek za obrambo pred tovrstno nesnago ...
O spremembah, ki smo jim v računalništvu priča zadnje čase ali pa, recimo, zadnja leta, sem na tem mestu že pisal. Postavil sem tezo, da postaja trg IT zrel, bolj umirjen in nasploh vedno bolj podoben drugim industrijskim panogam, ki jih potrošniki sprejemajo kot samoumevne.
Priznam, tokrat sem nameraval pisati o nečem čisto drugem, kot zdaj berete. Še več, uvodnik sem imel že napisan, ko sem videl enega prvih cenikov, ki so jih prodajalci strojne opreme morali sestaviti po začetku uveljavitve nove vladne uredbe, o kateri danes pišejo in govorijo malone vsi mediji, tako klasični kot elektronski. O "Uredbi o zneskih nadomestil za zasebno in drugo lastno reproduciranje" smo na našem spletišču pisali že konec septembra, vendar takrat enostavno ni bilo očitno, kako drastično lahko tak birokratski zapis spremeni stanje in cenovna razmerja na našem majhnem računalniškem trgu.
Da nas je internet vse nekako "pohitril", bržkone ni treba posebej poudarjati. Vse se dogaja hitreje, novice hočemo in tudi dobimo takoj, obveščenost je trenutna. Na voljo so vedno nove različice programske opreme, pa naj jih potrebujemo ali ne.
Še ne dolgo tega smo živeli v družbi, ki je bila "počasna", a zanesljiva. Kupili smo avto (stoenko) in ga vozili, dokler ni razpadel, za stalno smo se naselili v stanovanje ali "stalno" gradili hišo. Danes je drugače, živimo v kapitalizmu. Še več, živimo v zelo hitri, potrošniški družbi.
Beseda e-uprava je postala magična že v časih LDS in ministrstva za informacijsko tehnologijo, ki jo je tudi ustrezno "spromoviralo", kot se temu danes učeno reče. Takratna sporočila so kazala celo na to, da smo po razvitosti elektronskega komuniciranja v državni upravi in z državno upravo menda celo v samem (svetovnem?) vrhu, saj naj bi nas pohvalilo kar nekaj tujih dostojanstvenikov. No, resnica je bila nekoliko drugačna in kot smo pri poslovanju z državo (pa četudi je elektronska) že navajeni, polna neslutenih pasti in zavajanj. Mimogrede, ena bolj magičnih obljub tistega časa (ki ima sicer več zveze z "e-državo" kot z "e-upravo") je bila, da bomo vsi državljani dobili svoj naslov elektronske pošte, v državnih strežnikih....
Po letih čakanja in priprav so se uresničile "stoletne sanje" Slovencev: Slovenija je uradno postala del Evropske zveze in se pridružila uglednim državam, h katerim je po splošno razširjenem prepričanju tako ali tako vedno sodila.
O tem, da se računalništvo spreminja, sem že pisal. Vendar pa se poleg računalniškega trga spreminja tudi samo pojmovanje tega, kaj sploh je "računalništvo" za široke množice. Včasih so bili to veliki računalniki, potem so bili to domači mlinčki (Spectrum, C64), nato osebni računalnik (PC). Danes nedvomno sodijo sem tudi digitalni fotoaparati, ploski televizorji LCD, predvajalniki DivX in, da, zagotovo tudi videorekorderji z vgrajenim diskom.
T. i. "modanje" računalnikov je med mladino že kar nekaj let silno priljubljeno in nič ni videti, da bi se to kaj kmalu spremenilo. Obsega "friziranje" zunanjosti in vsebine ohišij s svetlečimi elementi in seveda obvezno optimiziranje hlajenja procesorja in notranjosti. Če je bilo še nedavna mogoče reči, da je slednje prej modna muha kot resna potreba, danes ni več tako. Pregrevanje procesorjev, najsi bo centralnih ali grafičnih, je dejstvo, ki greni vsakdan ne samo mladini, temveč tudi poslovnim uporabnikom, da o izdelovalcih računalnikov in seveda procesorjev niti ne govorimo.
Arhiv
Po kategorijah
