Toplota, stranski proizvod
T. i. "modanje" računalnikov je med mladino že kar nekaj let silno priljubljeno in nič ni videti, da bi se to kaj kmalu spremenilo. Obsega "friziranje" zunanjosti in vsebine ohišij s svetlečimi elementi in seveda obvezno optimiziranje hlajenja procesorja in notranjosti. Če je bilo še nedavna mogoče reči, da je slednje prej modna muha kot resna potreba, danes ni več tako. Pregrevanje procesorjev, najsi bo centralnih ali grafičnih, je dejstvo, ki greni vsakdan ne samo mladini, temveč tudi poslovnim uporabnikom, da o izdelovalcih računalnikov in seveda procesorjev niti ne govorimo.
Kje so časi, ko sem tudi sam še imel PC s procesorjem, ki ni imel nikakršnega hlajenja (8086, 286...), ali vsaj, ko sem imel procesor le s pasivnim hladilnim jedrom, brez ventilatorja... Ta je bil nekakšen hibridni 16/32-bitni procesor 486SC in po vsej verjetnosti je bila to zadnja generacija procesorjev, ki so bili dovolj hladni, da jim je bilo mogoče reči "tihi". Tokratne tematike sem se lotil zato, ker sem se po nekaj letih spet lotil včasih precej bolj pogostega opravila - nadgradnje računalnika. In zgroženo ugotovil, da bo dejansko treba dodatno seči v žep tudi za kakovosten procesorski hladilnik. Tematika, ki me osebno še nedavno ni prav nič zanimala...
Včasih je veljalo, da izdelovalci s sprotnim manjšanjem razdalje med elementi na procesorju (merjeno v nanometrih) poleg doseganja večje integriranosti procesorja zmanjšujejo tudi gretje samega procesorja, vendar se v zadnjih letih kaže prav nasprotno. Zmanjšanje razdalj med povezavami namreč močno povečuje energijske izgube, te pa se na koncu pokažejo kot gretje integriranega vezja oz. procesorja. Seveda je marsikaj odvisno tudi od same spretnosti izdelovalca procesorjev in splošno sprejeto mnenje je, da gre zadnje čase AMDju kar dobro, Intelu pa precej slabše. Intelovo procesorsko jedro Prescott je bilo tako med poznavalci upravičeno označeno za "grelnega prvaka" in morda gre prav temu pripisati obrat, ki se ga je lani lotil Intel - delovne frekvence 4 GHz, ki so jo še nedavno napovedovali, se ne bodo več trudili doseči, temveč so razvoj raje usmerili v večjedrne procesorje. Ki so jim, mimogrede, v primerjavi z enojedrnimi prvaki že takoj na začetku znižali delovno frekvenco, sicer bi bilo pregrevanje še vedno (ali pa še bolj) kritično.
No, današnji vrhunski dvojedrni procesorji se kljub temu zelo grejejo, kar sem izkusil tudi sam. Najnovejšemu Intelovemu procesorju je bil priložen tudi Intelov hladilnik/ventilator, ki naj bi zagotavljal optimalno hlajenje. Ne nazadnje ima Intel poseben oddelek, ki v vetrovnikih in s termovizijo načrtuje hladilna jedra in ventilatorje, ki naj bi kar najučinkoviteje odvajali odvečno toploto. No, izkazalo se je, da je ta hladilnik popolnoma neuporaben, saj sem se pri delu z računalnikom počutil, kot da sedim v letalski kabini in poslušam letalske motorje med vzletanjem. Ne boste verjeli, toda računalnik je bilo moč slišati celo v sobo, ki je od delovnega kabineta ločena z opečno steno! Programsko upočasnjevanje delovanja ventilatorja, ko se obremenjenost in s tem ogretost procesorja zmanjša, se je pri tem izkazalo kot pika na i, saj je ventilator ob količkaj resnejšem delu (vse, kar je več od tipkanja v Wordu) intenzivno pospešil in mi še dodatno "kravžljal živce". Programski merilniki so pokazali, da se procesor v mirovanju greje do 64 stopinj, to pa je ravno na meji, ki jo je Intel določil za tisto, ko naj se ventilator zaradi nevarnosti pregretja vrti s polno hitrostjo.
Nič, kot rečeno, je bilo treba poseči po boljšem hladilniku. Eden izmed "kilskih" Thermaltakovih modelov s cevnim hlajenjem je delo opravil veliko bolje (54 stopinj), pa še ventilator v njem je bil veliko tišji. Moj novi računalnik je tako zdaj na meji znosne glasnosti, vsekakor pa še vedno ni primeren za to, da bi ga imel v dnevnih prostorih ali, še huje, v spalnici. Šele zaprt v kabinetu lahko med drugim 24 ur na dan streže osebne spletne strani.
Kakorkoli že, pregrevanje procesorjev in posledična glasnost postajata resni težavi. Predstavljajte si, da imate biro CAD/CAM, ki zahteva ducat takih glasnih pošasti? Te bi imele poleg glasnega procesorja tudi vedno glasnejše vrhunske grafične kartice. Neznosno. Še huje, tudi današnji povprečni računalniki niso veliko tišji. To pomeni, da postajajo tudi običajne pisarne (ali uredništva, ki so mi bliže ;) bolj ali manj glasna delovna okolja. Še posebej, ker je, tudi če bi to izrecno hoteli, nemogoče kupiti računalnike (pred)predzadnje, še "hladne" generacije, ki bi sicer popolnoma zadostovali za vsa pisarniška opravila.
V Monitorju se bomo v naslednjih številkah izdatno posvetili tem težavam, tako da lahko pričakujete članek na temo izbire ustreznega procesorskega hladilnika. Pričakujete lahko tudi članek, ki bo opisal podrobne meritve porabe električne energije različnih energijsko požrešnih računalniških komponent in celotnih sistemov. Moji avtorji me namreč z meritvami prepričujejo, da bi sklenil veliko boljši posel, ko bi se že v začetku odločil za AMDjevo rešitev. Ti dvojedrni procesorji se precej manj grejejo in zato zahtevajo še manj glasen ventilator. Sicer pa, ne boste verjeli, a današnji vrhunski (beri: igričarski) računalniki, ki imajo tudi dve grafični kartici, lahko mirno trošijo skoraj 500 W. Si predstavljate - pol kilovata oz. 5 močnih žarnic!?
Tudi današnji povprečni računalniki niso veliko tišji. To pomeni, da postajajo tudi običajne pisarne bolj ali manj glasna delovna okolja. Še posebej, ker je, tudi če bi to izrecno hoteli, nemogoče kupiti računalnike (pred)predzadnje, še "hladne" generacije, ki bi sicer popolnoma zadostovali za vsa pisarniška opravila.