Tipkovnica in miška, za vekomaj
Ste se že kdaj vprašali, kako to, da osebne računalnike "že od nekdaj" poznamo bolj ali manj le v dveh formatih - namiznem in prenosnem oz. v obliki prenosnika, z zaslonom in tipkovnico, vsi pa imajo na namizju ikone, ki jih klikamo, in menuje, s katerih izbiramo. In kako to, da nove, drugačne rešitve, ki nam jih računalniški velikan(i) tu in tam zelo glasno poskušajo prodati, nikakor ne zaživijo?
Poskusov "izumitve" nečesa novega je bilo v teh pravzaprav kratkih letih, kar se gremo osebno računalništvo, že kar nekaj. In vedno je bilo, glede na medijski hrup, ki smo/ste ga bili deležni, videti, kot da je to "tisto". Skratka, nekaj najboljšega po izumu toplih žemljic. Nekaj, kar bomo v kratkem prav vsi uporabljali, nekaj, kar pravzaprav moramo začeti uporabljati takoj, če ne želimo, da bi nas kolesje razvijajoče se tehnologije neusmiljeno povozilo in nas odložilo na smetišče zgodovine. Spomnimo se samo "revolucionarnega" Microsoftovega namizja Bob, ki ga je Microsoft leta 1995 predlagal kot nadomestek za namizje Windows 3.1 in 95. "Kr neki", bi rekli danes in se zgroženo spraševali, kako je komu sploh padlo na pamet kaj tako neumnega in, še bolj, kako mu je padlo na pamet v ta namen zagnati drago oglasno kampanjo!?
Nadaljujmo. Se še spomnite "računalnikov - oblačil" oz. "wearable computer"? Takrat, ko je bilo o njih največ brati, so bile to razne škatlice, ki so jih imeli "uporabniki" privezane okrog pasu, na zapestju ali kar pred očmi pa so imeli nekakšen zaslon oz. uporabniški vmesnik, s katerim naj bi komunicirali. Značilna "inovacija", ki meri zgolj in samo na t. i. "cool efekt", se pravi na prvi vtis, ki ga taka igrača naredi na tistega, ki o njej bere. To žal ne zadošča, zato so danes "wearable računalniki" veliko bolj človeški - npr. v obliki zmogljivih ročnih ur. Kaj več se gredo le še v vojski, ki ni odvisna od tega, kako je igrača uspešna na trgu ...
In ko smo že pri urah - se še spomnite velike reklamne kampanje za SPOT oz. MSN Direct, kot je bil pozneje poimenovan? Microsoft je z ročnimi urami, ki bodo po radijski zvezi sprejemale ključne podatke, ki jih za vodenje osebne evidence potrebujemo uporabniki, hotel narediti velik preboj. V slogu "Vsi imamo ročne ure, zakaj ne bi imeli takih, ki bodo tudi majceni računalniki?" Tresla se je gora, rodila se je miš. MSN Direct sicer še vedno živi, se razvija in celo nove naprave nastajajo, ki premorejo to funkcionalnost, vendar je ta ponavadi le ena izmed mnogih. Vsekakor pa to ni, in kot kaže nikoli ne bo, nekaj, kar bomo imeli "vsi".
Pa se premaknimo nekoliko bliže v sedanjost - ročni računalniki. Zgoraj podpisani je na enega izmed prvih modelov s tipkovnico na letališčih tudi dejansko spisal nekaj člankov! Pa vendar, ročni računalniki so, prvič, v primerjavi z osebnimi računalniki omejeni in, drugič, v primerjavi z današnjimi telefoni ne veliko bolj zmogljivi. Predvsem pa - zakaj bi v žepu nosil tako telefon kot ročni računalnik, če je mogoče v eni napravici imeti oboje. No, skoraj, imamo lahko le velik telefon ali pa premajhen ročni računalnik. Povrh vsega pa, kot pišemo v tokratnem prispevku o programski opremi Symbian, velika večina uporabnikov t. i. "pametnih zmogljivosti", ki jih premore vedno več telefonov, tako ali tako ne uporablja. Navsezadnje imajo okrog sebe tako ali tako vedno kak računalnik - doma, v šoli, službi, v kiberkavarni - prek njega pa dostop do osebnih podatkov.
Iz istega razloga danes slabo kaže t. i. UMPC (Ultra Mobile PC). Nova platforma minimalističnih prenosnikov, ki so dovolj močni, da poganjajo "prava" Okna in ne prilagojenega Windows CE, se sliši kot dober korak, ki bi lahko zapolnil vrzel med današnjimi pametnimi telefoni in običajnimi prenosniki. Žal vse bolj kaže, da tudi usoda te novotarije ni najbolj svetla. Prodaja je bistveno slabša od predvidene, in to kljub temu da vanjo vlagajo svoj trud tudi velikani kot Intel, ki naj bi za UMPC razvil poseben procesor.
In tu je že zadnji in morda najbolj znan primer - tablični računalniki. Dvomim, da je bilo v kakšno novotarijo vloženega več marketinškega denarja, kot v ime "Tablet PC", pa ji kljub temu ne gre in ne gre. "Pravih" tabličnih računalnikov pravzaprav sploh ni več, oz. so izginili v nišnih uporabah. Kombiniranih tabličnih računalnikov (prenosnikov, ki jim lahko zavrtimo zaslon) pa prodajo toliko, da temu brez pretiravanja lahko rečemo butična prodaja. Stanje je očitno že tako kritično, da se nekateri izdelovalci že skorajda izogibajo termina Tablet PC, kot bi prinašal smolo. Na zadnji Toshibini predstavitvi modela Portégé R400 so ga omenili bolj spotoma in prenosnik predstavljali bolj kot "prenosnik, ki je lahko tudi tablica", pa še to bolj na koncu vseh drugih zmogljivosti, ki jih premore.
Dokler ne bomo računalnikom končno ukazovali glasovno, v našem jeziku, bodo glavnino pač še vedno predstavljali računalniki z zaslonom, tipkovnico in nekakšno miško. Ker je tako najbolj enostavno, ker take računalnike danes znajo uporabljati tudi že stare mame in, ne nazadnje, ker nas to najmanj stane. In to kljub temu da bomo redno brali o novih revolucijah, ki so takoj za vogalom ...
Na zadnji Toshibini predstavitvi modela Portégé R400 so termin "Tablet PC" omenili bolj spotoma in prenosnik predstavljali bolj kot "prenosnik, ki je lahko tudi tablica", pa še to bolj na koncu vseh drugih zmogljivosti, ki jih premore.
