Draga Evropa!

Draga Evropa!
Objavljeno: 6.6.2006 10:09 | Avtor: Samo Kuščer | Kategorija: Uvodnik | Revija: Junij 2004

Po letih čakanja in priprav so se uresničile "stoletne sanje" Slovencev: Slovenija je uradno postala del Evropske zveze in se pridružila uglednim državam, h katerim je po splošno razširjenem prepričanju tako ali tako vedno sodila.

Z letalom po Evropi

Kaj pa pridružitev pomeni v realnosti - če se ne menimo za visokoleteče ideološke vrednote, da ne govorimo o usodni zgodovinskosti? V realnosti gre za pridružitev veliki in močni zvezi, ki že ima svojo zgodovino in svoja pravila. Slovenija tu nima kaj dosti dodati, prav tako nima kakšnih resnih možnosti, da bi kakorkoli vplivala na značaj celotne zveze. Slovenija je majhna v vseh pogledih in znotraj Evropske zveze bo še manjša.

Ali bo dolgoročno združitev koristna za Slovenijo ali ne, je težko reči. Prvi vtisi niso pretirano rožnati. Čeprav smo v vsej propagandi pred združitvijo morda največkrat slišali, kako zdaj ne bo več carin, smo na lastni koži pri preizkusih pri Monitorju zelo hitro občutili carino, ki je prej ni bilo! Nepričakovano so se podražile nekatere tiskalniške naprave in nekaj potrošnega materiala. Kaj nas še čaka, bomo še videli, splošne napovedi pa so že nekaj časa, da bo Evropa dražja.

Treba se je seveda zavedati, da Slovenija nikoli ni imela možnosti izbire. Lahko bi se bila odločila proti vstopu v zvezo NATO; to bi bilo celo smiselno, saj je to zveza, katere osnovni namen je ugasnil in postaja vse bolj le zveza, ki služi ozkim ameriškim interesom. Evropska zveza pa je povsem druga štorija. Na geografskem območju Evrope sta samo dve državi, ki nista v zvezi, pa bi lahko bili: Norveška in Švica. Vse druge so ali notri ali pa si zelo močno želijo priti noter. Evropska zveza je tako privlačna, da si želijo noter celo države, kot je Turčija, ki je geografsko v Evropi le z drobcenim koščkom ozemlja - v primerjavi s prostranostjo, ki leži v Aziji.

Slovenija se je sicer pred časom rada primerjala s Švico. To primerjanje se je zadnja leta kar nekako izgubilo - skupaj s ponavljanjem o "zgodbi o uspehu", vendar je bilo povprečnemu državljanu, ki mu ni bilo treba nabirati glasov na volitvah in ki je služil vsakodnevni kruh v realnem svetu in ne v okrilju državne proračunske vreče, že od vsega začetka jasno, da Slovenija in Švica nimata veliko skupnega. Ena je stara demokratična država, ki že stoletja uspešno brani svojo samostojnost in s politično zvitostjo in gospodarsko preudarnostjo ohranja nevtralnost in nevezanost na večino grupacij. To, da zna v svoje materialno dobro izkoristiti tudi trpljenje drugih, je praviloma hitro pozabljeno. Glavno, da ure tiktakajo naprej in da je denar shranjen v globokih trezorjih.

Druga država, ki zaenkrat ni posebej izrazila želje po Evropski zvezi, je Norveška. Skandinavska dežela z malo prebivalci in veliko nafte in zemeljskega plina. Norveška je tako bogata, da si lahko privošči, smejati se Evropski zvezi. Vsaj dokler je še kaj nafte pod morjem.

Za obe državi zunaj Evropske zveze sta značilna visok standard in velika samostojnost. (Nekaj, mimogrede, česar Slovenija čisto nikoli v vsej svoji zgodovini ni imela niti za vzorec. Zato bi bilo res zanimivo izvedeti, kateri prepotentnež si je izmislil primerjavo s Švico.)

Vse druge države, ki niso v zvezi, so bolj ali manj drhal s predazijskih step, ki si srčno želijo priti v Evropo, Evropa pa še ni prepričana, ali jih potrebuje. Ko bo samo namignila, da jih je pripravljena sprejeti, zanesljivo nobena med njimi ne bo omahovala.

Tako je normalno in povsem logično, da se tudi Slovenija ni obotavljala. Ko veliki pozovejo, mali praviloma pritečejo pa še z repom mahajo zraven.

Ostati zunaj bi bilo za Slovenijo verjetno pogubno. A to seveda še ne pomeni samo po sebi, da tudi pridružitev ne bo prej ali slej slaba, morda prav tako pogubna. Slovenci smo nagnjeni k temu, da se navdušimo za idejo, za združitev, čez čas pa ugotovimo, da pravzaprav ni tako, kakor smo pričakovali, in se začnemo navduševati za ločitev. Tako je bilo praktično od nekdaj.

V vsej novejši zgodovini - razen zadnje desetletje - Slovenija ni bila nikoli svoja država, temveč del večje združbe, v katero jo vežejo ne povsem jasne vezi. Kar navadili smo se že, da je Slovenija nekakšna "notranja opozicija". Zato smo Slovenci izurjeni v tem, da goljufamo in ropamo lastno državo. Pravzaprav ne "lastno", saj nikoli nismo čutili, da bi bila država resnično naša, vedno (razen v prvih omamnih trenutkih po združitvi) smo se počutili čudno - kakor da nam je bilo nekaj vsiljeno. Zato je bilo v goljufanju države pravzaprav vedno nekaj perverzno patriotskega; z najglobljega moralnega stališča nikoli ni moglo biti sporno. V boga pa Slovenci tako ali tako nismo nikoli povsem verjeli, vsaj ne kot v najvišjo moralno avtoriteto, kvečjemu kot v nekega ateja, ki ga je treba dodatno (poleg države) prinašati okoli.

Po svoje je škoda, da po ločitvi od zadnje velike združbene države Slovenija ni imela priložnosti dlje časa ostati samostojna. V nekaj desetletjih (in po nekaj temeljitih menjavah politične garniture) bi se morda navadili, da gre za lastni vrtiček, ki ga je treba negovati, zalivati, gnojiti in varovati pred sosedi, potem pa lahko pobiraš dober pridelek. Tako pa se tudi na lastni zemlji še vedno vedemo kakor nomadi na stepi, ki poberejo, popasejo in požgejo, kar je mogoče, kaj pa bo jutri, jih ne skrbi, kajti jutri bodo tako ali tako že nekje drugje.

Po drugi strani pa je morda prav ta "nomadska" narava naša velika prednost ob vstopu v Evropo, če jo bomo znali unovčiti. Kot majhna država Slovenija tako ali tako ne bo nikoli nič pomenila. Bomo pa zato imeli kar se da velik teren, po katerem bomo lahko plenili.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki