Optična posla
O tem, da je prihodnost telekomunikacij, tako "telefonskih" kot "internetnih" in verjetno še vseh drugih in drugačnih, ki bodo vzniknile v prihodnosti, v optičnih vodih, že dolgo čivkajo tudi vrabci na strehah. Pa smo bili kljub temu skorajda priča pokopu projekta, ki je na tem področju pri nas trenutno najdlje. Ali pa je šlo le za izsiljevanje oziroma poskus hitrega polnjenja sicer preveč prazne občinske malhe?
Pričakovali bi, da bo optično omrežje (t. i. FTTH - Fiber To The Home) v Sloveniji prvi zgradil državni Telekom, navsezadnje ima za to na daleč največje finančne možnosti in navsezadnje so (tele)komunikacije njegovo edino poslanstvo, kot nakazuje že ime podjetja. Vendar pa je Telekom od odhoda ekipe z Miranom Krambergerjem na čelu veliko "počasnejše" in manj prodorno podjetje, kot je bilo včasih, podjetje, ki se raje drži ustaljenih vzorcev delovanja in ustaljenih virov prihodkov. V tem trenutku so to bakrene parice, ki segajo bolj ali manj v vsak dom in prek katerih je mogoče, bolj ali manj uspešno, speljati dovolj hiter internet za današnje potrebe. Vsakomur je sicer jasno, da v prihodnosti parice ne bodo dovolj za zagotavljanje "dovolj hitrega interneta" in še česa, vendar je odločitev za drage naložbe vedno težka. Še posebej, če se trudiš podjetje kar najbolje prodati in si pred tem ne nakopati prehudih finančnih bremen. Da je naložba nujna, so v Telekomu spoznali šele pred kratkim in napovedali, da naj bi še letos priklopili 50.000 "optičnih uporabnikov". Kljub temu so se projekta po mnenju poznavalcev lotili približno tri leta prepozno.
Tri leta je na tako aktivnem področju veliko in dovolj, da se je optike lotila konkurenca. Pravzaprav je projekt začela ista ekipa, ki je bila pred časom zaradi zamisli o vnovični združitvi SiOLa in Telekoma (to danes postaja realnost) odžagana. Nekdanja SiOLova ekipa (nekdanji tehnični direktor Matevž Turk, nekdanji direktor Miran Kramberger in še kup tehnikov) se je projekta alternativnega telekomunikacijskega operaterja lotila z zagonom in finančnimi sredstvi, ki jih od "novih" podjetij, vsaj v Sloveniji, le redko kdaj doživimo. Zagon je v začetku zajemal vzpostavitev lastne omrežne hrbtenice, množico kolokacij v Telekomovih centralah in s tem ponudbo VDSL do uporabnikov, letos se nadaljuje z gradnjo mobilnega omrežja UMTS. In - z gradnjo optičnih povezav do končnih uporabnikov.
In tukaj nastopi podjetje Gratel, ki je med poznavalci že dalj časa vroča tema. Podjetje s 15 zaposlenimi, ki je iz anonimnosti stopilo bolj ali manj hkrati s T-2, ko je zanj dogradilo omrežje optičnih vlaken v Kranju, zdaj pa to počne v Ljubljani in Kopru. Podjetje, ki v to početje vlaga milijone evrov. Tega denarja Gratel seveda nima, nima ga niti s certifikatskim (cerkvenim) kapitalom podprti T-2. No, po neuradnih informacijah naj bi gradnjo s kreditom vendarle sproti financiral T-2. Kar predstavljamo si lahko, kakšna je bila reakcija njegovega direktorja, ko je Telekom menda Gratelu ponudil, da bi odkupil njegovo optično omrežje. To je Gratel seveda zavrnil.
Kakorkoli že, gradnja optičnega omrežja v Ljubljani se je sredi marca močno in prav zanimivo zapletla. Pa s tem nimam v mislih samo fizične gradnje, nad katero se marsikdo upravičeno razburja, saj po njej ulice ostajajo prav nemarno razrite (tako zelo, da marsikateri morebitni uporabnik optičnega omrežja že zaradi tega besno odžene Gratelove prosilce za soglasje priklopa večstanovanjskih blokov). Ne, zapletla se je, čeprav so sodelujoči hoteli narediti drugačen vtis, pri denarju.
Novi župan je kar naenkrat ugotovil, da Gratel ni zaprosil za dovoljenje za zaporo cest in je zato z inšpekcijo poskusil ustaviti njihovo delo. Gratel je, nasprotno, dokazoval, da ima za delo vsa potrebna dovoljenja, ki jih je nekaj dni pred volitvami podpisala prejšnja županja (in jih, mimogrede, v papirni obliki tudi izgubila, oz. so "morda padli v koš za smeti"). Nato je župan ta odlok preklical in po nekajdnevni cestni "vojni" Gratel dokončno pokoril in ustavil. Množica poročil je nakazovala na vse mogoče, od politične korupcije na relaciji s političnimi strankami naprej. Pa vendar - v nekaj dnevih se je izkazalo, da je težava zgolj v tem, da je župan izkoristil priložnost in od Gratela enostavno izsilil dodatno "donacijo" v višini 500.000 evrov, ki jo bo najverjetneje s pridom vgradil v preveč prazen mestni proračun (oz. uresničitev volilnih obljub). Dovoljenja, politična pripadnost, nerodnost prejšnje županje in druge hude težave izpred dneva ali dveh kar naenkrat niso bile več pomembne. Na lepem so bili vsi zadovoljni, da bo projekt, "ki je zelo pomemben za meščane", lepo tekel naprej in bo menda končan v dveh letih.
Nič ne rečem, mesto naj od zainteresiranih izvajalcev pobere koncesnino, da pa je ta odvisna od trenutno aktualne politike oziroma župana, se mi zdi pa prav obsceno. Sicer pa, da, denar celi vse rane, tudi, ali pa še posebej, politične.
***
Pozoren bralec se bo spomnil, da sem v februarski številki postokal, da pri Windows Visti priklop prek Remote Desktop traja tudi do 30 sekund, medtem ko je bil v Windows XP trenuten. Kot kaže, nisem edini s to težavo, saj je v spletu najti številne pritožbe čez novi Remote Desktop (ne samo glede hitrosti, tudi glede "pozabljanja" gesel). Pa tudi rešitev. Če v ukazno vrstico vtipkate netsh interface tcp set global autotuninglevel=disabled, bo priklop na daljavo že skoraj tako hiter, kot je bil v Windows XP. "Preprosto", mar ne ...
Nič ne rečem, mesto naj od zainteresiranih izvajalcev pobere koncesnino, da pa je ta odvisna od trenutno aktualne politike oziroma župana, se mi zdi pa prav obsceno.
