Internet je zagotovo največja pridobitev zadnjega obdobja človeštva, pridobitev, ki je svet že spremenila in ga bo še – do nerazpoznavnosti. Ali je svet spremenjen zaradi interneta samega ali zato, ker se je ta »pokvaril«, pa je že drugo vprašanje.
Kitajski Huawei je nedavno postal svetovno znan, tudi tistim, ki ne kupujejo pametnih telefonov. Znan celo tistim starejšim občanom, ki shajajo z nepametnimi Nokiami za nič evrov, ki jih ponujajo operaterji. Celo moj oče je zadnjič omenil: »Aha, Huawei, to so tisti Kitajci, ki tožijo Ameriko, ne?«
V tokratni številki smo se pozabavali z Garminovo uro, ki obvlada brezstično plačevanje – v rokah sem jo imel dovolj časa, da je na tej podlagi nastal pričujoči uvodnik. Kako torej kaže pametnim uram?
Ko je neka tehnologija tako vseprisotna, da je samoumevna, postane nezanimiva. Vsi jo uporabljamo, nismo pa več navdušeni nad njo, ne zanima nas toliko, da bi o njej redno brali. Množici naprav, ki so prestopile to magično črto, se je pridružil tudi operacijski sistem – Windows.
Veseli december je čas, ko … ko je nemogoče dobiti kogarkoli, da bi postoril karkoli. Ker, saj veste, je pač veseli december, vsi bi imeli vse še pred prazniki. Vsaj tako pravi urbana legenda. V resnici pa je vse le izgovor.
Kako smo v dobrih desetih letih prišli do tega, da svetu, in to ne le digitalnemu, vlada peščica res gromozanskih podjetij, ki se jih bojijo celo države?
Starejši med našimi bralci se bodo morda spomnili enega izmed uvodnikov, ko sem se pohvalil, da na računalniku ne uporabljam protivirusnika, in sem po tej samohvali prav kmalu staknil – virus. Tudi na telefonih z Androidom ga ne uporabljam in, da, tudi tu sem ga pravkar staknil. Vprašanje pa je, ali bi mi tokrat protivirusnik sploh pomagal.
Električne avtomobile poznamo že dolgo, tudi na lokalnih, slovenskih cestah jih je zadnja leta kar nekaj, vendar pa šele zdaj prihajajo časi, ko se bo boj za to tržišče zares razplamtel.
Ste že kdaj komunicirali z nekom, ki vas je poskušal spletno pretentati? Za potrebe tokratnega Monitorja sem se v tej smeri potrudil tudi jaz. In moram reči, da mi ni žal, prav pošteno sem se zabaval.
Nekako smo se že navadili, da so Združene države Amerike največja, najbogatejša in najuspešnejša (no, kakor kje) država na svetu. Uporabljamo njihov internet, njihov GPS, njihove osebne računalnike, njihove polprevodnike in seveda – njihova tehnološka podjetja. Imamo, Evropejci, sploh kaj svojega?
Se še spomnite letošnjega začetka leta ali, še bolje, konca prejšnjega? Ko je kazalo, da bomo z različnimi »kojni« vsi obogateli ... Nekateri so res, nekateri s(m)o modrovali, da je vse skupaj balon, ki se bo ravnokar razpočil, večina pa se jih je opekla. Kajti balon je res počil.
Da, ta uvodnik pišem zadnji dan pred uvedbo zloglasne evropske uredbe GDPR, ki, če sodim po množici »soglasnih« sporočil, ki se nabirajo v mojem poštnem predalu, grozi, da bo v celoti ustavila digitalni poslovni svet. No, če nič drugega, je za trenutek ustavila poštne strežnike.
Ste kdaj razmišljali, kako kompleksne postanejo stvari, če je sodelujočih, kjerkoli pač že, tisoč, deset tisoč, sto tisoč, milijon? Kaj pa, če je sodelujočih milijarda ali dve? Kakšne kompromise je treba sprejemati v tem primeru?!
Monitor Svet, Monitorjeva »mednarodna« izdaja, je zelo dober pokazatelj smeri, v katero se razvija današnji visokotehnološki svet. Če smo se še lani v rubriki Velikani navduševali nad kopico genialnih in uspešnih posameznikov, je letos očitno, da le ti počasi predajajo štafeto – tehnologiji sami.
Priznam, naslov sem si sposodil od nekoga, ki je to prepisal od nekoga drugega, vse skupaj pa je viselo nekje na – Facebooku. Kar primeren citat za teden, ko se je razplamtela afera Cambridge Analytica ali, pravilneje, afera Facebook, o kateri pišemo v tokratni številki.
(uvodnik v Monitor, ki izide v torek, 27.2.)
Internet danes obvladujejo ameriški globalni velikani – Google, Facebook, pa tudi že Amazon in morda še kdo. Na Kitajskem in v Rusiji se sicer nekaj trudijo z lastnimi kloni le teh, večina sveta pa je odvisna od »nekaj vrstic« programske kode, ki odloča o vsem, kar se dogaja v kibersvetu.
Kar nekaj let nazaj je bil napis Made in Taiwan skorajda sinonim za nekaj cenenega, slabega, nato je to vlogo prevzel napis Made in China. Danes je »narejena na Kitajskem« tako ali tako velika večina vse elektronike, zato med njo najdemo tako slabe kot tudi zelo dobre izdelke.
Ne, ni me naenkrat obsedla miselnost kakega superhudobca iz superherojskih filmov. Razmišljam o tem, kako se lahko osvojitve sveta danes lotimo s podjetjem iz tehnološke sfere. Načinov je veliko in vsi so drugačni, kot smo jih bili vajeni pred računalniško revolucijo.
Ta mesec sem bil povabljen na predstavitev novega telefona, v München, skupaj z nekaj drugimi novinarji in s skupino t. i. »influencerjev«, kot si pravijo sami. Prepad med nami ne bi mogel biti večji. Medijski, ideološki in seveda tudi generacijski.
Ko te začnejo kolegi, ki nimajo nikakršne povezave z računalništvom, niti s tehniko na splošno, spraševati, kako kupiti bitcoine, je to znak, da bo šlo kmalu vse »k vragu«. Ali pa morda velja ravno nasprotno?
Evropska komisija je z nekaj kompromisi dokončala proces, ki ga je začela leta 2006, in za uporabnike mobilnih telefonov se končuje prvo poletje, ki smo ga evropski turisti izkoristili brez mobilnega gostovanja, po domače »roaminga«.
To, da elektronskih naprav ne smemo namakati v vodi, nekako vsi intuitivno vemo. Ker pa imamo pametne telefone običajno s seboj stalno in povsod, se je temu včasih težko izogniti. Je torej smiselno kupiti vodoodporni telefon? Ali še raje vodotesni?
Monitorjeve poletne tematske številke so že stalnica, tematike, katerih se lotevamo v njih, pa so si iz leta v leto različne kot le kaj. Tokrat smo se lotili računalniške (ne)varnosti. Nenavadno? Nikakor ne.
Ta mesec smo bili poplavljeni s črvom, ki se je širil na način, za katerega smo mislili, da smo ga izkoreninili že pred davnimi leti. Kot da smo spet leta 2003, je zapisalo protivirusno podjetje F-Secure.
Kot si lahko preberete nekaj strani naprej, sem bil pred kratkim na Kitajskem, na obisku podjetja Huawei. Ker se na potovanja ponavadi pripravim, sem se tudi tokrat, a je bila »internetna izkušnja« Kitajske kljub temu težka preizkušnja za moje živce.
V torek, 11.4, je izšla druga posebna Monitorjeva izdaja Svet. Zasnove ostajajo enake kot lani, vsebina pa se spreminja, tako kot se spreminja tudi svet.
Sedem let bo tega, kar smo v Monitorju prvič preizkusili 3D-TV, televizor, ki je bil sposoben prikazati sliko v treh razsežnostih. In nekaj mesecev je tega, kar je še zadnji izdelovalec televizorjev take televizorje nehal izdelovati. Bo čez sedem let tako tudi z VR in morda celo 4K?
Virusi so bili včasih moteči (ko so v DOSu »padale črke«), nato zlobni (ko so pokvarili zagonski sektor na disku), danes pa so enostavno – posel. Zelo dober posel, če je soditi po poročilih, ki jih izdajajo protivirusna podjetja in nacionalne organizacije za boj proti njim.
Svetovni internet temelji na optiki. Sateliti so predaleč, zato je hrbtenica omrežja narejena iz »ožičenih« povezav, ki danes zmorejo skorajda neomejene hitrosti prenosov. Kako pa je s povezljivostjo na zadnjem kilometru?
Arhiv
Po kategorijah
