Zgodba o Sexy AnaJanezu in bazenu
Ste že kdaj komunicirali z nekom, ki vas je poskušal spletno pretentati? Za potrebe tokratnega Monitorja sem se v tej smeri potrudil tudi jaz. In moram reči, da mi ni žal, prav pošteno sem se zabaval.
Internet je nastal kot vojaško omrežje, vendar se je razvijal kaotično, brez resnih pravil in zakonov, ki bi ga urejali. Množica držav in še večja množica uporabnikov se danes trudita v ta kaos vnesti nekaj reda – z zakoni, mednarodnim sodelovanjem, ne nazadnje celo s cenzuro. In vendar jim uspeva le delno, na ravni, kjer se bolj ali manj vsi strinjamo. Otroška pornografija je, denimo, že dokaj dobro (vendar ne povsem) zajezena, majhne in večje goljufije, ki že desetletja krožijo po najrazličnejših e-kanalih, pa nikakor ne. Storilcev je veliko preveč, držav, ki so med njimi in ogoljufanimi, pa tudi ravno toliko, da nam policija brez sramu svetuje, naj na vse skupaj pozabimo, ker preiskava najverjetneje tako in tako ne bi obrodila sadov.
Hkrati današnja tehnologija tako hitro napreduje, da ji tisti, ki z njo ne živijo, zelo težko sledijo. Elektronska pošta, twitter, facebook, instagram, paypal, elektronske banke, spletne trgovine, aplikacije na telefonu, nameščanje teh zunaj uradnih trgovin … Vse to in še več je nekaj, kar ustvarjalci – in verjamem, da tudi bralci Monitorja – obvladamo, velika večina populacije pa, žal, ne. Mi znamo preceniti, ali je elektronska pošta res poslana od Paypala ali gre za kitajskega mini goljufa, vemo, da se v nenavadne strani ne vtipkava gesel, jasno nam je, da se po elektronski pošti ne pošilja številk kreditnih kartic. Moj oče pa, le kot primer, zagotovo ne.
Ker večino goljufivih sporočil že podzavestno ignoriram, sem se tokrat moral kar prisiliti, da sem vstopil v igro. Začelo se je z odprodajo malce dražjega montažnega bazena, ki sem si jo zamislil z oglasom prek portala Bolha in na katerega sem sumljivo hitro dobil ponudbo. Še več, ponudba je bila v obliki sporočila na Bolhi, ki me je v malce »gugltranslatovi« slovenščini preusmeril na elektronsko pošto (»Če vas zanima, se mi oglasite na ta in ta naslov«). Prav, pa bom.
»Izkazalo« se je, zdaj že v gugltranslatovi angleščini, da mi je pisala gospodična AnaJanez (res!) iz Marylanda, USA, katere mož je Slovenec, zato vse kupujejo iz Slovenije, če se le da. To, da Američanka za tvorbo angleških stavkov uporablja Google Translate, mi seveda naj ne bi bilo sumljivo. Ponudba je bila mamljiva – bazen bi takoj kupila pa še dodatnih pet odstotkov bo prištela, za stroške, ki jih bom menda imel s Paypalom.
Prav, kupila bo kar takoj – 400 evrov je že nakazala prek Paypala, oglasil pa se mi bo tudi njen špediter, ki bo bazen prevzel, takoj ko prejmem denar. Prav, meni je O. K.
Paypalom? Seveda, kot je pokazal konec, je bil ključ ravno v tem – od mene pridobiti geslo za moj račun Paypal. Ampak prav, brez obotavljanja sem »ji« (saj v resnici ne moremo vedeti, ali je bila res ženskega spola, ali ne?) sporočil svoj Paypal naslov, si izmislil telefonsko številko in še dodatno neki ljubljanski naslov. Brez gesla goljufu vse to seveda prav nič ne koristi. Kako torej pridobiti geslo? Gospodična AnaJanez očitno meni, da bi šlo najlažje, če bi se z menoj v živo pogovarjala. Imam viber? Hangouts? Skype? Prijavim naj se, pogovor je nujen, da se dogovoriva o podrobnostih! Pa … Nimam, ne da se mi pogovarjati, res ne. Ni se dala, ugotovila je, da dejansko imam račun na viberju, in me je prek njega poskušala priklicati. Celo tako zelo, da mi je po elektronski pošti poslala zaslonsko sliko viberja, v katerem to poskuša. Seveda je bilo na zaslonski sliki čisto slučajno videti njeno profilno sliko, z imenom Sexy. Luštna. Kitajka sicer. Zdaj vem, od kod potreba po Google Translatu.
Nič, pogovarjal se ne bom, začel sem jo ignorirati. V enem dnevu mojega molka sem dobil pet sporočil tipa »čaka na vaš odgovor, prosim« in »please would you sale or not?«, nakar se je predala. Prav, kupila bo kar takoj – 400 evrov je že nakazala prek Paypala, oglasil pa se mi bo tudi njen špediter, ki bo bazen prevzel takoj, ko prejmem denar. Prav, meni je O. K.
Seveda se je »zapletlo«. Paypal menda nekaj komplicira, zadržali so denar in najprej od mene potrebujejo nekakšno potrdilo. Poslali mi bodo sporočilo, ki ga moram klikniti, mi pravi AnaJanez. Hm, res? Prav z zanimanjem sem pričakoval tole sporočilo od »Paypala«. Pa ga žal ni bilo, ker ga je naš filter neželene pošte prestregel že na strežniku in ga do mene sploh ni spustil. Slabo tole, AnaJanez, slabo, bolj bi se morala potruditi! Vsaj toliko, kot si se s »špediterjem«, katerega elektronska pošta je mimo filtrov prišla brez težav. Verjetno zato, ker v tem sporočilu dejansko ni bilo nobenih povezav in je bila namenjena le prepričevanju, da so zadeve s prevzemom bazena res v teku. To, da je ime špediterja **UNITED SHIPPING AGENCY*** (da, z zvezdicami) in da ima elektronski naslov na gmailu, filtrov ni zmotilo, mene pač.
Kakorkoli že, zgodba se je končala, ko se nisem mogel več zadrževati in sem AnaJanezu odgovoril, da »ha, ha, ha«, ne, nisem dobil sporočila od Paypala, sem pa dobil sporočilo izmišljenega špediterja :-). Kot bi odrezal, je bilo komunikacije konec. Takoj, ko je goljuf ugotovil, da je spregledan, ni hotel z mano zapraviti niti sekunde več, ampak je (predvidevam), preskočil na naslednjo žrtev.
Jaz pa v jok ;).