Kaj ti bo zasebnost, če imaš lajke

Priznam, naslov sem si sposodil od nekoga, ki je to prepisal od nekoga drugega, vse skupaj pa je viselo nekje na – Facebooku. Kar primeren citat za teden, ko se je razplamtela afera Cambridge Analytica ali, pravilneje, afera Facebook, o kateri pišemo v tokratni številki.

Zgodba se je začela tako, kot se začnejo vse najboljše zgodbe – z izpovedjo nekoga, ki je bil dovolj pri stvari, da je imel v pogled v dogajanje, nakar ga je zapekla vest (ali pa se je sprl z delodajalcem in se mu zdaj želi maščevati, niti ni pomembno) in je vse skupaj odnesel novinarjem. Ta nekdo je nekdanji programer v podjetju Cambridge Analytica, podjetju, ki nima nobene povezave z univerzo v Cambridgu, ima pa tesne lastniške povezave s podjetjem SCL, ki je od leta 1994 za svoje naročnike po lastnih besedah vplivalo na volitve v Italiji, Latviji, Ukrajini, Albaniji, Romuniji, Južni Afriki, Nigeriji, Keniji, na Mavriciju, v Indiji, Indoneziji, na Tajskem, Tajvanu, v Kolumbiji, na Antigvi, Saint Vincentu, Saint Kittsu in Nevisu in na Trinidadu in Tobagu. In podjetje SCL tudi uspešno sodeluje z vojskami držav NATO, kako točno, je skrivnost. Priznajte, mislili ste, da so volitve neodvisen in demokratičen proces, mar ne?

Skratka, programer je povedal, da je podjetje Cambridge Analytica od nekega akademika, ki je z dovoljenjem Facebooka (po njegovih besedah kar »s sodelovanjem Facebooka«) napisal osebnostno anketo, pridobilo podatke o 50 milijonov ameriških uporabnikih te platforme. Ker – aplikacija Facebook, ki je poskrbela za izvedbo ankete, je poskrbela tudi za zajem osebnih podatkov tistega, ki je anketo izpolnjeval in še podatke vseh njegovih prijateljev na Facebooku. Pravzaprav nič posebnega – to, da imajo aplikacije na Facebooku to moč, je programer »čistilnega« dodatka FB Purity (pred kratkim smo ga predstavili tudi v Monitorju) opozarjal že leta 2010. Po besedah odgovornih pri Facebooku so to možnost odpravili leta 2014.

Lepe besede so v resnici le dimna zavesa za dejstvo, da poslovni model podjetja Facebook, Inc. temelji na zbiranju, analizi in uporabi zelo zasebnih podatkov uporabnikov.

Omenjeni akademik je sicer javno podvomil, da ima tako zbrana zbirka podatkov kako hudo vrednost, toda odgovorni v Cambridge Analytica so jo znali prodati in prodajati. Po njihovih besedah, ki smo jih slišali v skrivaj narejenih posnetkih britanske televizije Channel 4, jim je s to zbirko uspelo prepričati neopredeljene volivce v ZDA, kjer je zmagal Donald Trump, in še marsikaj več.

In vendar – afera Cambridge Analytica je v resnici afera Facebook, o tem ni nobenega dvoma. Bistvo je v dejstvu, da je trenutno na svetu 2,13 milijarde uporabnikov, ki Facebooku vsak mesec dovolijo popisovati svoje osebne podatke, navade in preference. Kaj jim je všeč, kaj jim ni, kaj jih navdušuje, po čem pljuvajo, koga bodo volili, katerega kandidata prezirajo. Tak je pač Facebookov poslovni model od vsega začetka. Naj spomnim na legendarni Zuckerbergov pogovor, ki ga je imel leta 2003 s kolegom:

Zuckerberg: Če boš potreboval osebne podatke kogarkoli s Harvarda, samo povej, imam 4000 mejlov, fotografij naslovov in osebnih podatkov.

Kolega: Kaj? Kako si pa to dobil?

Zuckerberg: Ljudje so jih kar sami vpisali, ne vem, zakaj. Ker »mi zaupajo«, idioti.

Lepe besede o tem, kako Facebook povezuje svet in prijatelje (delno jih res, bodimo pošteni), so v resnici le dimna zavesa za dejstvo, da poslovni model podjetja Facebook, Inc. temelji na zbiranju, analizi in uporabi zelo zasebnih podatkov uporabnikov.

Toda v tem novem svetu novih tehnologij (ki že dolgo niso več nove) bi počasi vendarle morali vpeljati neke državno regulirane omejitve, ki bi natančneje določale, kaj se z zasebnimi podatki sme početi in kaj ne. Že res, da vse te podatke uporabniki sami in prostovoljno prispevamo (glej zgornji Zuckerbergov pogovor), a to ne pomeni, da se sme z njimi delati kot svinja z mehom.

Da bi v tej smeri kaj v resnici naredil sam Facebook, je iluzorno pričakovati, kot rečeno, je to njihov kruh. Da bi kaj naredile Združene države Amerike, prav tako. Podjetja, ki tam oglašujejo? Nikakor – dokler Google in Facebook nadzorujeta 2/3 digitalnega oglasnega trga, ne. Uporabniki? Sploh ne. O tem me je prepričala že statistika branja novic o aferi na naši spletni strani. Prva novica na to temo je bila zelo brana, naslednja že manj, nadaljevanje pa je prav hitro zvodenelo. Ljudem v resnici »dol visi«. Če povzamem – »kaj mi bo zasebnost, če imam lajke«.

V resnici na tem področju orje ledino Evropa. Novi zakon o zasebnosti, GDPR, zna biti nekaj, kar bo do neprepoznavnosti spremenilo Facebook, vsaj njegov evropski del. Kaj se sme hraniti, kako, kakšna soglasja bodo po novem zahtevana, vse to so vprašanja in pravila, na katera Facebook enostavno ni navajen.