Je zunanji videz res vse?

Je zunanji videz res vse?
Objavljeno: 24.2.2018 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: Marec 2018

(uvodnik v Monitor, ki izide v torek, 27.2.)

Zamisel o tankih prenosnikih se je pred leti porodila Stevu Jobsu (no, v resnici Applu, prav vsega tam verjetno res ni naredil le Steve) – prenosnik mora biti lahek, tanek in lep, sama zmogljivost ni več ključnega pomena. V času vseprisotnega interneta in zrelega računalništva je to danes vsesplošno sprejeto dejstvo. Računalniki so, kot sem že večkrat pisal, dovolj hitri za 99 % opravil, tudi če so zapakirani v ohišja, ki ne omogočajo optimalnega hlajenja in imajo zato le povprečne strojne zmogljivosti. Za brskanje po spletu, urejanje besedil in preglednic in poganjanje računovodskih programov zadostuje že strojna zmogljivost telefona, kaj šele prenosnika. Še posebej, ker vedno več takih opravil danes domuje kar v spletu. Ključno Excelovo tabelo, ki jo v službenem času obdelujem zadnjih 25 let, sem, denimo, pred kratkim prenesel v Google Sheets in – ostal navdušen. Videti je enako kot prej v Excelu, obnaša se enako, le dostopna je od povsod in vsakomur, tudi s telefona. Pa še shranjevati je ni treba, ker je shranjena samodejno in vedno. Microsoft mi sicer zagotavlja, da bi bilo enako, če bi tabelo pustil v Excelovi obliki in jo shranil v njegov »oblak« OneDrive, a si te travme raje ne bi privoščil. Imam namreč nekaj kolegov, ki so se nekoč trudili z OneDrive …

Namiznik lahko redno nadgrajujemo in servisiramo, servisiranje prenosnikov (še posebej ultratankih) pa bo kmalu postalo enako servisiranju telefonov.

Ker so ravno zaradi sorazmerne nezahtevnosti današnjih opravil prodajne številke osebnih računalnikov (in prenosnikov) dolga leta stagnirale in se celo zniževale, je presenetljivo in vzpodbudno, da se trend počasi obrača. Prodaja prenosnikov se je začela spet povečevati, in to predvsem v višjem rangu, v rangu ultra tankih modelov. Tisti, ki prenosnike potrebujejo le za osnovna opravila, so še vedno na nekaj let starih modelih, tisti, ki so zahtevnejši in jih prenašajo s seboj, kupujejo »ultrabooke«. Trend smo zaznali tudi na tokratnem testu, ko smo brez težav zbrali 13 modelov šestih znamk; še nedolgo tega so bili namreč ultratanki modeli dobavljivi le po naročilu. Še več, izbira je zelo raznolika, tankost si lahko omislimo že za 500 evrov, seveda pa se lahko »stegnemo« tudi do 3000. Obenem si lahko omislimo celo modele, ki zdržijo okoli 9 ur dela, to je številka, vredna vsega spoštovanja.

In vendar – osebno še vedno vztrajam, da je za resno delo nujen namizni računalnik, sam prenosnik uporabljam le izjemoma, vsaj za službene zadeve. In ne, ne zaradi strojne opreme v obliki procesorjev, pomnilnika in diskov, temveč zaradi – velikosti vhodno/izhodnih naprav. Da, računalnik, s katerim lahko v resnici kaj naredim, tako kot si želim, mora imeti pravo tipkovnico, pravo miško in velik monitor ali dva (ali tri, kot bi rekli nekateri člani našega uredništva). Poznam ljudi, ki delajo (ali pa »delajo«) tako, da lepo zleknjeni na kavču tipkajo in drsajo po prenosniku, ki ga imajo v naročju. Tako »delo« je zagotovo nekajkrat počasnejše od resnega dela na namizniku ob pisalni mizi. Resno delo je pač uporaba tipkovnice z njenimi stotimi bližnjicami, in ne počasno premikanje mišjega kazalca po programskih menijih. No, to je seveda tudi stvar posameznika in celo njegove osebne izbire.

Obenem je namiznik še vedno dolgotrajnejša naložba od prenosnega računalnika. Namiznik lahko redno nadgrajujemo in servisiramo, servisiranje prenosnikov (še posebej ultratankih) pa bo kmalu postalo enako servisiranju telefonov – menjali bomo lahko zaslon, baterijo ali pa kar ves prenosnik. Mimogrede, poznam uporabnike prenosnikov, ki morajo precej pogosto hoditi na servis zaradi – čiščenja ventilatorja. V svojem namizniku bi si lahko ventilator očistil sam, kadarkoli, v petih minutah, pa tega ne počnem, ker se zaradi veliko večjega volumna na njem prah ne nabira tako hudo kot v majhnih, tankih in tesnih prenosnikih.

In, hej, namiznik si lahko vselej spremenimo v rudarja kriptovalut ;). Hec, pa vendar – rudarjenje kriptovalut (o čemer bomo pisali v naslednji številki) je danes eno izmed opravil, za katera potrebujemo res vso procesorsko moč, ki je na voljo. Še najbolje v obliki (več) grafičnih kartic. Sem lahko štejemo še obdelavo videa in igranje najzahtevnejših iger, za vse drugo pa – zadostujejo telefoni. Brez telefona danes pač ne gremo nikamor več, niti na wc.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki