V prejšnjem Monitorju sem pisal o računalnikih, ki so povsod okoli nas, tudi v avtomobilih in avtomobilskih motorjih. Tokrat nadaljujem z računalniki, ki jih izdelovalci avtomobilov vgrajujejo v potniško kabino. Z eno besedo – katastrofa.
Navdušenje nad računalniki in tehnologijo je najverjetneje razlog, da sploh berete te vrstice, pa tudi razlog, da te vrstice že 24 let sploh nastajajo. Kljub temu imam včasih občutek, da je to navdušenje že prešlo v odvisnost. Odvisnost nas posameznikov, pa tudi družbe, celo civilizacije.
Pozoren bralec bo ob zgornjem naslovu zagotovo zastrigel z ušesi, saj sem uvodnik s skorajda enakim naslovom že napisal, in sicer pred kratkim, letos poleti. Toda tokrat ne bo govor o telekomunikacijah, temveč o »oblakih«.
Vsi vemo, da je Slovenija majhna država in da ima to svoje prednosti, pa tudi slabosti. Saj veste, v eni uri s smučišča do morja, obenem pa draga država in šibko in nezanimivo gospodarstvo. Slednje je vedno bolj očitno tudi na področju IT.
Navadili smo se že, da v žepu nosimo računalnike, toda ali to res pomeni, da se moramo sprijazniti tudi s prislovično nezanesljivostjo in ranljivostjo teh naprav? Kajti če je tako, kaj nas šele čaka po tem, ko bodo v splet povezani tudi (vsi) naši avtomobili!
Naš svet upravljajo računalniki. Internet teče na računalnikih, iskalne rezultate razvrščajo računalniki, tovarne poganjajo računalniki, pisarne so polne računalnikov, naši domovi se šibijo pod računalniki, hej, celo v našem žepu in celo na zapestju (!) nam ždi računalnik. Zakaj nas torej še vedno vse preveč obvladuje čisto navadna, analogna papirologija?
Živimo v prepričanju, da bodo brezžične komunikacije zamenjale vse druge oblike pretoka podatkov. In vendar – »po žici« že vrsto let uživamo neomejene mesečne pakete, brezžični paketi pa nas še vedno omejujejo.
Je že tako, da morajo biti današnje naprave, in pri tem nimam v mislih le elektronskih, tudi lepo oblikovane. Sivim škatlam in kitajski ceneni plastiki je odklenkalo. Toda, ali v tem nemara vendarle malce pretiravamo?
Letos je minilo že petdeset let od članka v reviji Electronics, v katerem je takratni direktor razvoja v podjetju Fairchild Semiconductor, Gordon Moore, napovedal tisto, kar je kasneje postalo znano kot »Moorov zakon«. Izreden razvoj elektronike je privedel do osebnih računalnikov, pametnih telefonov, tudi interneta. Kaj pa nas čaka v prihodnosti?
V Monitorju že od vsega začetka preizkušamo in primerjamo naprave, velikokrat tudi programsko opremo, zelo redko pa tudi storitve, ki smo jih deležni kot uporabniki. Preizkušali smo že servise računalniške opreme, kaj več pa že skorajda ne. No, tokrat sem se uporabniškega testa lotil kar sam, zaradi odločitve, da (morda) zamenjam ponudnika svojega domačega interneta.
Tokratna številka Monitorja je bolj ali manj posvečena pametnim telefonom, tem novodobnim osebnim računalnikom, ki jih domala vsi nosimo po žepih. Preizkušali smo drage in poceni, velike in majhne, toda ključne razlike med njimi so v resnici tiste, ki jih zagrešijo programerji, in ne oblikovalci in elektroniki.
Ali je res tako zelo dobro, da danes bolj ali manj vse dokumente, knjige, glasbo, filme in še kaj izdelujemo in shranjujemo samo še v »digitalnem formatu«, v računalnikih, na diskih in v oblakih?
Po podatkih naše spletne strani www.monitor.si kar 62 odstotkov uporabnikov Windows uporablja različico 7. Različice 8(.1) je 22 odstotkov, pri Windows XP pa še vedno vztraja kar 10 odstotkov bralcev. In Windows XP je na svet privekal pred kar štirinajstimi leti …
Konec novembra je Microsoftov oblak, Azure, doživel doslej najdaljšo delno odpoved. Nekateri uporabniki so imeli težave kar enajst ur. In to vse zato, ker so svoje podatke in aplikacije zaupali nekomu tretjemu, namesto da bi jih imeli pri sebi pod ključem.
Ali menite, da delate za premajhno plačilo? Poglejte, za koliko dela svet okoli vas, pa boste ugotovili, da vam sploh še ne gre tako zelo slabo …
Vem, tak naslov se v mesecu, ko je ves svet norel zaradi novih iPhonov, zdi skorajda heretičen, pa vendar – so Microsoftovi (ok, Nokiini) telefoni danes končno dovolj dozoreli, da jih je mogoče priporočiti?
Spominjam se, da sem bil še pred nekaj leti deležen kritik, ker sem na naslovnico Monitorja napisal, da smo preizkusili »tablico«, češ saj nihče ne bo vedel, kaj to sploh je. Upam si trditi, da so danes za tablice slišali že vsi. Še več, tudi kupili so jih že, vsaj tisti, ki so imeli tak namen. In tudi tisti, ki ga niso imeli, pa so mimogrede naleteli nanje.
V junijski številki Monitorja sem pisal o pomembni odločitvi Sodišča evropske skupnosti, ki je celo mogočni Google prisililo k spoštovanju evropskega pojmovanja zasebnosti. Googlova uklonitev ne čudi, navsezadnje je EU največje gospodarstvo na svetu. Kaj pa se zgodi, če se čez krivice pritožijo tisti, ki niso tako veliki?
Računalniki, telefoni, tablice, vse to je brez programske opreme le »kup železja«. Programja pa je v današnjem spletu in na različnih tržnicah toliko, da običajen uporabnik nima nikakršne možnosti, da bi lahko učinkovito ločil zrno od plev. Lahko pa to opravimo mi, ki v tem svetu živimo bolj ali manj 24 ur na dan.
Sodišče evropske skupnosti je sprejelo pomembno odločitev, da lahko vsak posameznik od spletnih iskalnikov zahteva izbris »nepomembnih ali zastarelih« podatkov. Je to začetek spletne cenzure po kitajskem vzoru ali preoblikovanje spletnega Divjega zahoda v civilizirano družbo?
Videti je, da danes »vsakdo, ki ima pet minut časa«, meri tudi na shrambe podatkov v oblaku. In, nasprotno, vsakdo, ki se ima vsaj malo za poznavalca (ali pozna poznavalca), ima vsaj eno izmed njih nameščeno v svojem računalniku, tablici, telefonu. Shrambe v oblaku so v trendu!
Da, vem, ni dolgo tega, kar sem že pisal o »polnečem«, takrat je bil na tapeti Google. Tokrat mi je povzročil glavobol OpenOffice oziroma njegov urejevalnik besedil. Čeprav sem prepričan, da tudi Google Doc/Drive na tem področju ni veliko boljši.
Poznate koga, ki kdaj klikne kako oglasno pasico na spletni strani ali telefonu? Jaz ne. Kaj pa koga, ki kdaj klikne kak obcestni plakat? Tudi ne, kajne? In vendar oglaševanje ob cesti menda deluje, oglaševanje v spletu pa ne.
Da v Sloveniji/Evropi/svetu vlada kriza, ste verjetno že slišali. Da je v Sloveniji še ne misli biti konec, verjetno tudi. In da je varčevanje zaradi tega vedno bolj opazno tudi v naši »računalniški industriji«, zagotovo tudi …
Leto je naokoli, v Monitorju ga končujemo s povzetkom najboljših naprav, ki smo jih imeli čast preizkusiti v zadnjih dvanajstih mesecih. Sam pa ga končujem z nekaj novoletnimi zaobljubami, ki jih bom poskušal izpeljati kar čim prej.
Ker je to vendarle »računalniška« revija, si upam vprašati na glas – poznate še koga, ki uporablja faks? Saj veste, faksi, to so tisti optični bralniki, ki si po telefonskih žicah med seboj pošiljajo bitne slike. Če ste odgovorili nikalno, se premalo gibljete po poslovnem okolju, kajti tam te zverine še vedno živijo.
Google ponavadi hvalimo (tudi jaz) kot zelo inovativno podjetje, ki je tako zelo drugačno od menda »grdih grdih« starejših podjetij, med katera menda sodi Microsoft. V resnici ne vem, ali se je spremenil Google ali pa sem jaz postal toliko bolj siten, toda v zadnjem času se mi zdi, da postajajo njihovi izdelki veliko preveč polovičarski, da bi lahko še vedno ostal pri hvali.
Odkar so naši računalniki bolj ali manj stalno povezani v internet, je količina popravkov, ki jih razvijalci pošiljajo do naših operacijskih sistemov, programov in aplikacij, presegla že vse meje. Giga in gigabajti se točijo v naši smeri, pa naj si to želimo ali ne.
Je res pomembno, da je računalnik X hitrejši od računalnika Y, oziroma ali je to pomembno celo pri telefonih? Do neke mere, da. To priznavajo celo izdelovalci strojne opreme, ko se lotevajo prirejanja izmerjenih hitrostnih vrednosti.
Verjetno ste že kje zasledili trditev, da nam vse moderne informacijske tehnologije, od interneta naprej, bolj škodijo kot koristijo? Počasi se začenjam strinjati.
