Neskončno ali neomejeno, drugič!
Pozoren bralec bo ob zgornjem naslovu zagotovo zastrigel z ušesi, saj sem uvodnik s skorajda enakim naslovom že napisal, in sicer pred kratkim, letos poleti. Toda tokrat ne bo govor o telekomunikacijah, temveč o »oblakih«.
In vendar, govor bo o zelo podobni težavi – o trenutku, ko se ponudnik (telekomunikacij ali pa oblačnega prostora) zave, da je na tem svetu čisto preveč ljudi in potencialnih uporabnikov, ki se ne držijo »povprečja« in mirno sesujejo sicer statistično vzdržen sistem »neomejenosti«. Naši ponudniki mobilne telefonije so tako ugotovili, da se hitro najde (kar) nekaj uporabnikov, ki ponudbo neomejenih mobilnih podatkov začnejo uporabljati tako, kot smo vajeni iz sveta ožičenega interneta. Beri: zaženejo »torrente« in prenesejo k sebi desetine gigabajtov filmov. Ponudniki neomejenega prostora v »oblaku« pa ugotovijo, da ima (kar) nekaj uporabnikov tega sveta pač optične povezave, prek katerih je zlahka moč pretočiti desetine terabajtov vsebin. Zakaj torej ne bi pretočili v oblak kar celotne vsebine vseh svojih računalnikov, če je to mogoče?
Le da to v resnici ni mogoče. To so že pred časom ugotovili manjši ponudniki spletnega podatkovnega prostora (Wuala), pred kratkim pa tudi eden največjih, Microsoft. Pojdimo po vrsti – Microsoft se je pred časom odločil, da bo percepcijo Googla kot največjega igralca v »oblaku« poskušal minirati s ponudbo, ki bo drastično odstopala od tega, kar je bilo na voljo doslej. Naročnikom na svojo storitev Office 365 (Home, Personal in Student) je primaknil kar neomejeno velik prostor v svoji datotečni storitvi OneDrive. Iz meni popolnoma nerazumljivega razloga so si pri tem očitno predstavljali, da bodo uporabniki tako velik in neomejen prostor uporabljali le za – shranjevanje Wordovih in Excelovih datotek. V resnici pa so ga seveda izrabili za izdelavo varnostnih kopij. Diskov. Računalnikov! Nekateri so z optičnimi povezavami v svoj neomejen račun pretočili kar 75 TB (terabajtov!!!) podatkov (slik računalnikov, slik filmov v formatu DVD) oz. kar 14.000× več, kot je porabil prostora povprečen uporabnik. Microsoft je zdržal le eno leto, nato pa pokleknil, naredil korak nazaj in »neomejenost« opustil. Še več, uporabnikom je naročil, da se morajo v enem letu »spokati«, drugače se jim lahko zgodi, da bodo ostali brez podatkov.
Pa vendar – nekdo je v tem času kljub temu vpeljal svojo različico »neomejenosti«. Google namreč za hranjenje fotografij, če jim dovolimo, da jih zmanjšajo na približno 16 megapik (temu bi v resnici težko rekli »zmanjšanje«), ponuja neomejeno veliko prostora. Ker se mi je doma ravno sesula domača spletna galerija družinskih fotografij (brskanje po Apacheju in MySQL pa mi ne diši več tako kot včasih), sem ponudbo nemudoma izkoristil. Mojih 34.000 fotografij, med katerimi so tudi optično prebrane »papirne« fotografije iz otroških let, sem prenesel v službo in zbranih 100 GB prek optike pretočil v photos.google.com. V enem zamahu, ob pomoči ustreznega Windows programčka. Pozitivnih rezultatov te poteze se šele počasi začenjam zavedati!
Vsa ta množica fotografij mi je v trenutku dostopna od vsepovsod, iz računalnika, tablice ali telefona. Dostopna je tudi vsem tistim, s katerimi jih želim deliti (sorodstvo, prijatelji). Brskanje po njih je izvrstno urejeno, tako po datumu kot po imenu (fotografije sem imel poimenovane). Še več, novejše lahko iščem tudi po krajih, kjer so bile posnete, saj imajo zabeleženo lokacijo GPS (že nekaj let za družinsko fotografiranje večinoma uporabljam telefon). In pravkar sem ugotovil, da so Googlovi algoritmi fotografije temeljito prečesali, saj lahko iščem tudi po vrsti fotografij. Ob kliku »morja« tako dobim le (bolj ali manj) morske fotografije, ob kliku »smučanja« pa snežne. »Konji« mi prikažejo trenutke, ko so otroci jahali, »plezanje« pa tiste, ko sem visel po skalah. Še več, ravno za potrebe tega uvodnika sem se potrudil, da se Googlu za trenutek predstavim kot Američan (prek storitve VPN), zato moj photos.google.com že prepoznava tudi obraze! V dobre pol ure je znova prečesal vse moje fotografije in iz njih izluščil obraze moje družine, pod katerimi so združene fotografije moje boljše polovice in mojih otrok. Čakam le še na iskanje ob pomoči zemljevida (kar nekateri namizni programi že dolgo poznajo) in polno souporabo celotne galerije s člani družine, kar je napovedano do konca leta.
Vem, in že kar slišim pomisleke o tem, kako »pogumen« sem, saj sem s tem Googlu zaupal najintimnejše trenutke svojega življenja. Pa vendar, odgovarjam, v resnici me popolnoma nič ne moti, če moje fotografije pregleduje neki algoritem. Tako kot me (in vas) že prej ni motilo, da algoritmi pregledujejo elektronsko pošto Gmail.
Seveda pa nisem neumen in fotografije še vedno hranim tudi krajevno, na svojih diskih. Kajti morda bo tudi (in celo) nesporni kralj oblaka čez leto dni ugotovil, da ne zmore več. Jaz sem sicer porabil le 100 GB prostora, kdo drug ga bo morda 100 TB.
