Več svobode ali manj?
Sodišče evropske skupnosti je sprejelo pomembno odločitev, da lahko vsak posameznik od spletnih iskalnikov zahteva izbris »nepomembnih ali zastarelih« podatkov. Je to začetek spletne cenzure po kitajskem vzoru ali preoblikovanje spletnega Divjega zahoda v civilizirano družbo?
Sodišče pravi, da morajo iskalniki najti ravnotežje med podajanjem informacij v interesu javnosti in varovanjem pravice do zasebnosti in varovanjem osebnih podatkov. Ključna odločitev sodišča je torej v resnici to, da so iskalniki upravljavci osebnih podatkov z vsemi dolžnostmi, ki jim s tem gredo. V tem primeru se od njih zahteva anonimizacija zapisov (pravica do pozabe). Ali, kot se je izrazil moj kolega, »s tem so ugotovili, da so iskalniki škodljiva reč, ker zbirajo in povezujejo podatke, ki so sami zase povsem zakoniti«.
Bolj praktična posledica odločitve pa je, da imamo po novem vsi pravico »težiti« Googlu (bodimo pošteni, Google je pač v 90 % sinonim za »iskalnik«, čeprav je menda na voljo tudi Microsoftov Bing in še kdo), naj s svojega indeksa zbriše za nas neprijetne podatke le zato, ker smo mu pač tako rekli. To ga seveda postavlja v nezavidljiv položaj, da se bodo morali Googlovi zaposleni (pravniki?) odločati, katera izmed (milijonov) zahtev sodi v megleno definicijo »nepomembnih in zastarelih« podatkov. Še posebej, ker je Google tu le vmesnik med uporabnikom in dejansko informacijo, ki je za tega posameznika moteča. Če je bila informacija objavljena v spletni različici nekega časopisa, ima lahko Google ob umiku iz indeksa težave tudi s časopisom, ki se lahko pritoži, da iskalnik informacij ne indeksira enakopravno in neodvisno, po vseh spletnih straneh enako … Res pa je, da odločitev sodišča določa, da ob morebitnem »nestrinjanju« nastopi krajevno sodišče, ki bo moralo odločiti o upravičenosti zahtevka.
Resnici na ljubo je treba spomniti, da Google že zdaj ni imun za pritožbe, take ali drugačne, saj redno izpolnjuje ukaze držav, ki posredujejo za izbris določenih podatkov, še posebej pa skrbi za brisanje t. i. »piratskih« povezav, ki jih v ZDA uravnava zakon DMCA (Digital Millenium Copyright Act). Hiter pogled na https://www.google.com/transparencyreport/removals/copyright/ pokaže, da Google vsak teden (!) prejme tudi do 6 milijonov (!) zahtevkov za odstranitev povezav do spletnih strani, ki kršijo avtorske pravice. Lastniki avtorskih pravic (filmskih, programskih …) so v zadnjem tednu našli kar 35.000 povezav URL, ki kažejo samo na spletno stran thepiratebay.se! Če v google.com vpišemo »thepiratebay godzilla«, nam bo iskalnik lepo izpisal, da nekaj povezav manjka, ker so bile odstranjene z indeksa. Skratka, sistem očitno deluje. Res pa je, da v tem primeru deluje večinoma avtomatizirano, odstranjevanje osebnih zahtevkov pa bo zahtevalo osebne odločitve, včasih zelo poglobljene. Zato ne čudijo govorice, da se Google pripravlja, da bo breme odločanja prenesel na informacijske pooblaščence posameznih evropskih držav. To bi bil (bo?) šele hec!
Je odločitev sodišča uvod v spletno cenzuro, morda celo takšno, kot jo poznajo Kitajci? Tehnični in še posebej ameriški del internetne javnosti meni, da je tako. To ne preseneča, saj je ZDA že tradicionalno manj občutljiva za varstvo osebnih podatkov, Evropa pa na tem področju orje ledino. Kar spomnimo se, kako je Google v Evropi plačeval »prekrške« svojih avtomobilov za izdelavo Uličnega pogleda. Sam bi se tu razglasil za »Evropejca« in pozdravil pobudo, ki na spletni Divji zahod vsaj poskuša vnesti nekoliko reda. Pravica biti pozabljen je vendarle nekaj dobrega, vsaj dokler za njo stojijo sodišča in se je ne izkorišča. Trenutno žal kaže prav na slednje, prvi zahtevki za »brisanje« so namreč prišli s strani politika, ki se bori za vnovično izvolitev (in mu ni všeč njegova zgodovina), človeka, ki je bil obsojen za posedovanje otroške pornografije, in zdravnika, ki mu niso všeč negativne kritike njegovega dela v spletu. Bo pa še zanimivo, ali si bo Google zahtevo po izbrisu Evropejca raztolmačil kot zahtevo po izbrisu Evropejca iz Evrope in podatke v neevropskem delu interneta ohranil. Bomo za resno guglanje uporabljali posredniške strežnike, kot počnejo Kitajci?
Sploh pa se je treba zavedati, da poskusi »cenzure« v spletu ponavadi doživijo t. i. »Streisand effect«. Po Barbari Streisand, ki se je trudila »zbrisati« fotografijo svoje obmorske hiše, zato se je ta v spletu dodatno razmnožila, Barbarina stopnja zasebnosti pa je zdaj še nekaj stopnic niže. Drug zgled je Max Mosley, šef formule 1, ki se je sodno lotil Googla, naj neha indeksirati njegove fotografije obiska prostitutk. Bil je uspešen, vendar so se fotografije tako zelo »razmnožile«, da jih danes Google najde skoraj povsod, čeprav je tistih nekaj prvotnih povezav z indeksa zbrisal. In, da, ste morda opazili, da je zaradi brisanja povezav prek Googla kaj teže najti piratske filme v Piratskem zalivu?
Dodano 30.5.2014
Google je pravkar objavil obrazec, prek katerega lahko uporabniki zahtevamo "izbris":
https://support.google.com/legal/contact/lr_eudpa?product=websearch#
