Računalnik nekoga drugega

Konec novembra je Microsoftov oblak, Azure, doživel doslej najdaljšo delno odpoved. Nekateri uporabniki so imeli težave kar enajst ur. In to vse zato, ker so svoje podatke in aplikacije zaupali nekomu tretjemu, namesto da bi jih imeli pri sebi pod ključem.

O storitvah v oblaku v Monitorju redno pišemo, tudi na tem mestu ste o tem že lahko brali. Tako dobro kot slabo. Prvo največkrat v povezavi s ceno teh storitev, ki je, če govorimo o dovolj velikem podjetju, v resnici lahko precej nižja, kot če se celotne implementacije lotimo v lastni režiji. Če seštejemo ceno strojne opreme, programskih licenc in človeških virov, ki morajo oboje upravljati, da o rednih servisih niti ne govorimo, je cena »oblaka« res nizka. Še posebej v zadnjem času, ko so veliki ponudniki začeli cenovno vojno, ki je nekatere manjše ponudnike diskovnega prostora že prisilila v kapitulacijo.

Nizka cena in »enostavnost« sta verjetno tudi razloga, da so ponudniki »oblaka« v resnici vedno bolj uspešni. Berem, da je Microsoftu uspelo pridobiti med stranke celo tako velika podjetja, kot so Toyota, Boeing in celo konkurenčni Apple. Verjetno le delno, za nekatere storitve, pa vendar.

In se v resnici sliši verjetno. Najbrž je res bolj verjetno, da bodo vaše strežniške aplikacije bolj zanesljivo delovale v računalniškem centru za stotine milijonov evrov kot v vaši računalniški sobi. Najbrž bo tudi bolj zanesljivo poskrbljeno za varnostne kopije teh aplikacij. Verjetno. Sploh, ker je, če je verjeti obljubam ponudnikov, tam, v oblaku, vse podvojeno ali celo potrojeno, vse storitve so redundančne, če nekaj odpove, delo prevzame rezervni sistem, menda celo na drugem koncu sveta. Menda.

Ali pa tudi ne, kako bi si sicer razlagali ta enajsturni izpad »oblaka«, ki so ga bili deležni uporabniki po svetu? Sam bi si to razlagal, kot da je Azure Storage Services vendarle nekaj centraliziranega in ko se v njem naredi napaka, se naredi v celotnem sistemu, pardon, oblaku.

»Rezervnih sistemov« tu v resnici ni. Tudi sicer si težko predstavljam, da bi bili vsi navidezni stroji in vsi podatki Microsoftovih strank, ki ležijo v (npr.) Dublinu, hkrati posejani in podvojeni še v drugih centrih, ki jih ima Microsoft po svetu. Če zaradi težav virtualka postane nedostopna, je pač nedostopna in pika. Če uporabnik zaradi napake ostane brez vsebine elektronskega predala, kot se je pred časom zgodilo tisočem uporabnikov Googlovega Gmaila, je edina rešitev restavracija iz varnostne kopije. Enako kot velja za težave v lastni strežniški sobi. V tem Googlovem primeru je bila varnostna kopija celo taka prava, ročna, sestavljena iz podatkovnih trakov.

Ne, nobene lokacijsko distribuirane hrambe podatkov ni, v resnici nobenega »oblaka«. Gre le za centraliziran strežnik, ki je nekje daleč, ponavadi niti ne vemo točno, kje (saj ne, da bi nam kaj pomagalo, tudi ko bi vedeli). »Strežnik« je sicer res sestavljen iz množice omar strežnikov. Bil sem v Microsoftovem centru v Dublinu in spomnim se, da so njegovo velikost opisovali kar z nogometnimi igrišči in ne z metri, pa vendar, gre le za eno lokacijo. Ki jo lahko kdaj prizadene tudi kaka naravna nesreča, kot smo ugotovili ob nedavnih dogodkih na Japonskem. Ali pa »naravna nesreča« v obliki programske napake, ki se razširi po celotnem oblaku.

Res, enako se lahko zgodi tudi strežnikom, ki jih imamo pri sebi, kot pravi drug primer – pred nedavnim poplavljeni New York. Pa vendar je nekaj drugega, če imamo strežnike na dosegu roke, kot če imamo do njih le elektronski dostop na daljavo. Nekaj drugega je, če se reševanja težave lahko lotimo sami, ali pa smo obsojeni na strmenje v statusno spletno stran ponudnika oblaka, ki kaže, da stanje še vedno ni normalizirano. In ne vedeti, kdaj bo (če sploh bo?). Res je tudi, da mojstri, ki imajo v omarah množice strežnikov, hitreje nadomestijo celoten stroj z novim, kot če se moramo tega lotiti sami, po možnosti še v nedeljo (resničen nedaven primer, o katerem mi je razlagal kolega).

Pa vendar – očitno lahko gre kdaj tudi kaj hujšega narobe, glede na to, da je v trenutku, ko to pišem, od prvotnih enajst ur izpada minilo že dva dni, pa Microsoft na svoji statusni stran za Azure še vedno piše, da imajo nekateri navidezni stroji še vedno težave. Ostali so namreč v »Start State«, torej se ne zaženejo. Si predstavljate, da ste (že) tri dni brez svojega strežnika? Microsoftovo jamstvo, da v vsem letu zagotavljajo največ 8 ur izpada, je torej splavalo po vodi …